Jedro

Tožnik v vlogi z umikom ni vztrajal, naj stranke nosijo same svoje stroške, zato krivde za pravdni postopek ni bilo treba ugotavljati.

Ocenitev spornega predmeta je sestavni del kompetenčnega dejanskega stanja, ki je obvezni del vsake tožbe, saj je po 186. členu ZPP od njega odvisna sestava sodišča (sodnik posameznik ali senat).

Kakor odvetnik nima pravice do nagrade po odvetniški tarifi v lastni stvari, tudi ne gre takšna nagrada stečajnemu upravitelju - odvetniku v pravdi stečajnega dolžnika.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep okrožnega sodišča v delu, s katerim je tožeči stranki naložena povrnitev pravdnih stroškov prvi toženi stranki razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v delu, s katerim je tožeči stranki naložena povrnitev pravdnih stroškov četrti toženi stranki - v stečaju spremeni in se zahtevek zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o umiku tožbe in ustavitvi postopka hkrati odločilo, da mora tožeča stranka povrniti pravdne stroške prvi toženi stranki v višini 110.000,00 tolarjev in četrti toženi stranki v višini 94.962,00 tolarjev.

Zgolj odločitev o stroških je tožeča stranka izpodbijala s pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala razveljavitev odločitve o stroških in vrnitev sodišču prve stopnje v ponovni postopek, podrejeno pa spremembo izpodbijanega sklepa. Kršitev postopka na bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega zahtevka upoštevalo 5.342.496,80 tolarjev, čeprav tožnik v svojih prvih vlogah vrednosti ni zapisal, v vlogi z umikom pa je navedel 1000 točk (drugi primeri) po 8. točki 22. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Pravica tožeče stranke naj bi bila, da določi vrednost spora, sodišče prve stopnje pa je ni niti pozvalo naj to stori niti ni vrednosti spora določilo s posebnim sklepom v skladu s 24. členom ZST. Od vrednosti spornega zahtevka so bili namreč odmerjeni pravdni stroški, ki jih mora plačati tožnik, stroški prve tožene stranke pa naj bi bili v vsakem primeru previsoko odmerjeni, saj predstavljajo samo sodno takso, ki znaša 53.424,96 tolarjev. Pritožnik je tudi opozoril na dejstvo, da postopka ni začel po svoji krivdi.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da mora zaradi umika tožbe tožeča stranka po I. odstavku 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) povrniti toženima strankama, ki sta jih zahtevali, pravdne stroške, je pravilno. Tožnik v vlogi z umikom ni vztrajal, naj stranke nosijo same svoje stroške, zato krivde za pravdni postopek ni bilo treba ugotavljati.

Vendar držijo tudi pritožnikove navedbe, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni pravilno določilo vrednosti spora. Tožnik vse do vloge z umikom namreč ni navedel vrednosti tožbenega zahtevka, sodišče prve stopnje pa tega od njega ni zahtevalo, ampak je kot vrednost spora upoštevalo znesek 5.342.496,80 tolarjev (iz vloge druge tožene stranke z dne 21.8.1995).

Če se tožbeni zahtevek ne tiče denarnega zneska, je vrednost spora po III. odstavku 40. člena ZPP tista, ki jo je tožnik navedel v tožbi.

Ocenitev spornega predmeta je sestavni del kompetenčnega dejanskega stanja, ki je obvezni del vsake tožbe, saj je po 182. členu ZPP od njega odvisna sestava sodišča (sodnik posameznik ali senat). Sodišče prve stopnje bi že iz tega razloga moralo tožnika najprej pozvati, naj navede vrednost spornega predmeta, čeprav je res, da že iz navedb o tožbenem zahtevku izhaja, da je za odločanje o sporu pristojen senat. V III. odstavku 40. člena ZPP je tudi določeno, na kakšen način naj sodišče ugotovi vrednost spora, če podvomi v vrednost, ki jo je navedel tožnik, in je od tega odvisna stvarna pristojnost, sestava sodišča ali pravica do revizije. Sodišče se mora v tem primeru pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti. Dvom glede višine spornega predmeta pa ni nastal v zvezi s temi vprašanji, temveč v zvezi z odmero pravdnih stroškov.

Edini pravdni strošek prve tožene stranke je sodna taksa za odgovor na tožbo, ki se prav tako plačuje od vrednosti zahtevka. Če se pojavi utemeljen sum, da je stranka predmet oz. zahtevek ocenila prenizko, sodišče po II. odstavku 24. člena ZST po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost, potem ko jo na ustrezen način preveri. Pri sodišču prve stopnje se je glede na v zadnji vlogi navedeno vrednost spornega predmeta (1000 točk oz. 12.000,00 tolarjev), takšen sum ob odločanju o povrnitvi stroškov očitno (in utemeljeno) pojavil, vendar ni ravnalo pravilno, ko je kot vrednost zahtevka vzelo 5.342.496,80 tolarjev, navedenih s strani druge tožene stranke.

Ko je sodišče prve stopnje, namesto da bi za ugotovitev vrednosti spornega predmeta zahtevalo dopolnitev tožbe ali ravnalo po določilih 40. člena ZPP ali 24. člena ZST, upoštevalo znesek, ki ga je v eni izmed vlog omenila druga tožena stranka, je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost njegove odločitve o višini tožeči stranki naloženih pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in po 3. točki 380. člena ZPP napadeni sklep glede pravdnih stroškov prve tožene stranke razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V novem postopku naj sodišče prve stopnje najprej na ustrezen način, v skladu z zgoraj navedenimi določili določi vrednost spornega predmeta in potem stroške ponovno odmeri.

Enaka odločitev bi bila sprejeta tudi glede pravdnih stroškov četrte tožene stranke, vendar sodišče prve stopnje pri odločanju o njih tudi ni pravilno uporabilo materialnega prava. Pritožba je glede tega očitka utemeljena, čeprav tožeča stranka ni ustrezno obrazložila, v čem naj bi bila nepravilna uporaba materialnega prava.

Po II. odstavku 151. člena ZPP obsegajo pravdni stroški tudi nagrado za delo odvetnika, in če ima stranka pooblaščenca - odvetnika se stroški zanj po II. odstavku 155. člena ZPP odmerijo po odvetniški tarifi. Četrto toženo stranko - stečajnega dolžnika je zastopal zakoniti zastopnik (II. odstavek 79. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur.l. RS št. 67/93, ZPPSL) - stečajni upravitelj, sicer odvetnik, kateremu so bili priznani pravdni stroški po odvetniški tarifi. Kot zakoniti zastopnik pravdne stranke pa stečajni upravitelj nima pravice do nagrade po odvetniški tarifi, tudi če je sicer odvetnik. Pravico do takšne nagrade bi imel samo, če bi bil strankin pooblaščenec. Kakor odvetnik nima pravice do nagrade po odvetniški tarifi v lastni stvari, tudi ne gre takšna nagrada stečajnemu upravitelju - odvetniku v pravdi stečajnega dolžnika. Za zastopanje pa bi lahko pooblastil drugega odvetnika, ki bi bil do nagrade po odvetniški tarifi upravičen. Kot stranki, ki v pravdi nastopa sama, mu gredo le stroški, ki ga neposredno bremenijo (npr. potni stroški, pisarniški stroški, sodne takse, ...), takšnih pa ni priglasil (vloga z dne 4.11.1996), ampak zgolj stroške po odvetniški tarifi.

V napadenem sklepu torej sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških ni upoštevalo, da po določilih I. odstavka 151. člena in II. odstavka 155. člena ZPP stroški po tarifi za nagrade odvetnikov gredo le stranki, ki jo zastopa pooblaščenec - odvetnik, in jih je odmerilo in prisodilo tudi četrti toženi stranki, ki je v pravdi nastopala sama. S tem je zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče po 3. točki 380. člena ZPP v zvezi s 4. točko 373. člena ZPP izpodbijani sklep glede odločitve o stroških četrte tožene stranke spremenilo in zahtevek zavrnilo, ker ni utemeljen.