Jedro

Presoja ocene verodostojnosti protislovnih dokazov.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. R.C. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 15.05.2001 je bil obs. R.C. spoznan za krivega dveh poskusov kaznivih dejanj izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena v zvezi z 22. členom KZ. Določeni sta mu bili posamezni kazni šest in sedem mesecev zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen eno leto zapora. V skladu z določbo 1. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bilo odločeno, da mora plačati stroške kazenskega postopka in povprečnino v znesku 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.10.2001 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 150.000,00 SIT povprečnine.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik B.K. iz L., je dne 25.02.2002 vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zahteva ne vsebuje končnega predloga.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja kršitev načela proste presoje dokazov, načela materialne resnice in bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Iz obrazložitve njegove zahteve pa je razvidno, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, saj se ne strinja z oceno sodišča o prepričljivosti prič J.M. in B.Ž. Njuno pričevanje ocenjuje drugače kot sodišče. To pa pomeni, da se ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem, pri čemer tega razloga ni mogoče uveljavljati v okviru zahteve za varstvo zakonitosti. V delu, ko zahteva zatrjuje, da sodišče ni obrazložilo kontradiktornosti v izpovedbah obeh prič, bi lahko govorili o uveljavljanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa zahteva ne konkretizira svojih trditev in se v zvezi s tem sklicuje na navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Na te trditve pa je v razlogih svoje sodbe odgovorilo sodišče druge stopnje. Sodbi imata vse potrebne razloge, ki so tudi v skladu s podatki v spisu in tako ta kršitev ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitve kazenskega zakona zahteva konkretno ni opredelila, prav tako iz njene obrazložitve ni razvidno, katero kršitev kazenskega zakona ima v mislih. Zato zgolj načelno uveljavljane kršitve kazenskega zakona ni mogoče preizkusiti. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). To pa pomeni, da je dolžan uveljavljano kršitev konkretno opredeliti in jo tudi utemeljiti.

Tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka vložnik zahteve konkretno ni opredelil, vendar iz navedb, ki jih vsebuje obrazložitev in ki se nanašajo na očitek, da pravnomočna sodba nima ocene verodostojnosti protislovnih dokazov, sledi, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 7. odstavka 364. člena ZKP sodišče navede določno in popolno, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem navede zlasti, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Sodišče druge stopnje pa v skladu z določbo 1. odstavka 395. člena ZKP presodi v obrazložitvi sodbe navedbe pritožbe.

Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopne sodbe, je sodišče navedlo razloge o tem, kako ocenjuje izpovedbi obeh oškodovancev, zakaj ju šteje za verodostojni in zakaj ne verjame obsojenčevemu zagovoru. Pri tem je upoštevalo tudi ostale izvedene dokaze in ugotovljene objektivne okoliščine, ki potrjujejo sprejeto dokazno oceno. Sodišče druge stopnje je s takšno presojo soglašalo in z navedbo razlogov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, tudi tista, ki so povezana z oceno izvedenih dokazov, zavrnilo pritožbene navedbe. Zahteva ne navaja določno, katera nasprotja v izpovedbah oškodovancev pravnomočna sodba ne ocenjuje, temveč se le na splošno sklicuje na pritožbene navedbe. Sicer pa je treba razloge, s katerimi pravnomočna sodba utemeljuje oceno izpovedb zaslišanih prič, razlagati tako, da nasprotja, ki se nanašajo na podrobnosti v izpovedbah v primerjavi z njihovo celotno vsebino, niso odločilna. Sodišče prve stopnje je postopalo v skladu z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa tako, kot zahteva določba 1. odstavka 395. člena ZKP. Zato zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti tudi trdi, da je podana kršitev načela proste presoje dokazov in kršitev načela materialne resnice.

Načelo proste presoje dokazov je uzakonjeno v 1. odstavku 18. člena ZKP, ki določa, da pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena. To pomeni, da sodišče dokazom, ki so izvedeni na glavni obravnavi (1. odstavek 355. člena ZKP), v obliki in na način, ki je določen z zakonom, po lastni presoji daje pomen in vrednost, ne da bi bilo vezano ali omejeno z vnaprej določenimi dokaznimi pravili.

Sodišče je v tej zadevi postopalo v skladu s tem načelom, pri čemer je oceno dokazov obrazložilo, kot to narekuje določba 7. odstavka 364. člena ZKP. Zato ni mogoče sprejeti očitka zahteve, da je sodišče delovalo po formalnem dokaznem pravilu.

Določbe 17. člena ZKP (1. in 2. odstavek) vsebujejo načelo materialne resnice, ki zahteva od sodišča, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe, ter da enako pazljivo preizkusi tako dejstva, ki obdolženca obremenjujejo, kakor tudi dejstva, ki so mu v korist. Zahteva sicer pravilno razlaga vsebino in pomen te določbe, vendar iz njenih navedb ni dovolj jasno razvidno, iz katerih razlogov naj bi bilo postopanje sodišča v nasprotju z načelom materialne resnice. V bistvu zahteva izraža dvom v pravilnost ocene dokazov, posebej še izpovedb oškodovancev in z njo ne soglaša, ker ocenjuje, da ni popolna. S tem pa nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. R.C. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).