Jedro

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi: „II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške postopka, toženi stranki pa sta dolžni povrniti stroške postopka in sicer A.A. znesek 112,09 EUR, B.B. pa znesek 95,44 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.“ Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, ki sta zahtevali, da jima tožena stranka obračuna razliko med regresom za letni dopust, do katerega sta bili upravičena skladno s 30. členom KP ZPIZ ter dejansko obračunanim regresom v letih 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007, od navedenih razlik odvede davek, nato pa tožečima strankama izplača ustrezne neto zneske, obračunane od bruto zneskov razlik, ki so za posamezna leta razvidne iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 7. vsakega leta, na katerega se nanaša izplačilo regresa za letni dopust (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožeči stranki sami krijeta svoje stroške postopka, toženi stranki pa sta dolžni povrniti stroške postopka v znesku in sicer A.A. 44,93 EUR, B.B. pa 38,25 EUR, obe v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožeči stranki, zoper odločitev o stroških postopkih pa tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

Tožeči stranki v pritožbi navajata, da je bilo o veljavnosti 30. člena KP ZPIZ že pravnomočno odločeno v kolektivnem sporu, saj je Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. X Pdp 1057/2010 z dne 12. 10. 2010 presodilo, da ta člen ne nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom. Zato je vsaka ponovna vsebinska presoja veljavnosti oziroma neveljavnosti tega člena poseg v pravno varnost. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 2. odstavku 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ZNOIP nedopustno retroaktivno urejal način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust ter jubilejnih nagrad. Vprašanje je, ali se je ta zakon glede 13. člena sploh izvajal. Niti Ustavno sodišče niti sodišče prve stopnje pa nista preverjali, ali je ZNOIP za toženo stranko sploh veljal. Tožena stranka namreč v spornih letih 1992 in 1993 sploh ni prejemala sredstev, potrebnih za izplačilo plač, regresa za letni dopust in drugih dodatkov, iz proračuna, ampak se je financirala skoraj izključno s prispevki zavarovancev in delodajalcev. Po stališču tožečih strank je bil namen države poseči izključno v tiste javne zavode, ki so se 60 % ali več financirali s strani proračuna. V kolikor bi sodišče na podlagi teh okoliščin presodilo, da ZNOIP velja za toženo stranko, bi se moralo opredeliti o namenu 13. člena ZNOIP, iz katerega izhaja, da je bil namen ZNOIP v letu 1993 omejiti višino izplačanega regresa za letni dopust in sicer le za tiste delavce, ki so prejemali plačo najmanj v višini republiškega povprečja, delavec, ki je prejemal plačo, nižjo od republiškega povprečja, pa je bil upravičen celo do višjega zneska regresa od svoje povprečne plače in sicer do zneska v višini 100 % povprečne mesečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije. Tako ZNOIP, tudi če je veljal za toženo stranko, ni veljal za vse njene delavce. Določba 30. člena KP ZPIZ ni mogla biti nična, saj je ZNOIP dopuščal celo izplačila regresov, ki so višja od plače delavca. Ker je tožena stranka v letu 2000 objavila čistopis KP ZPIZ, je to dodaten dokaz, da je bila ta veljavna. Tožeči stranki se pritožujeta tudi zoper odmerjene stroške. Predlagata, da sodišče prve stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Tožena stranka se v pritožbi zoper odločitev o stroških postopka zavzema za to, da bi ji pritožbeno sodišče priznalo višje stroške postopka na prvi stopnji, ker so ji bili priznani le stroški za sestavo odgovora na tožbo v višini 800 točk z 20 % DDV in 2 % za materialne stroške, kar skušaj znaša 447,98 EUR, tožečima strankama pa so bili naloženi v plačilo stroški v sorazmernem delu glede na njihov zahtevek – prvi tožnici 10,03 %, drugi tožnici pa 8,54 %. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, saj je upoštevaje načelo uspeha v pravdi tožena stranka upravičena do povrnitve celotnih utemeljeno priglašenih stroškov, ki jih je v svoji vlogi z dne 6. 12. 2012 natančno specificirala in predložila stroškovnik. Poleg stroškov za odgovor na tožbo v višini 800 točk, DDV in administrativnih stroškov je priglasila še takso za odgovor na tožbo v višini 332,51 EUR in stroške pripravljalne vloge z dne 3. 9. 2009 v višini 600 točk, teh stroškov pa sodišče ni upoštevalo in se do njih sploh ni opredelilo v smislu njihove potrebnosti po določbi 155. člena ZPP. Odločitve o stroških, ki v tem delu ni obrazložena, ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Pripravljalna vloga z dne 3. 9. 2009, za katero je tožena stranka priglasila stroške v višini 600 točk, je bila za postopek potrebna, saj je tožena stranka z njo odgovorila na pripravljalno vlogo tožečih strank z dne 7. 7. 2009, s katero je bila tožba razširjena, sodno takso pa je tožena stranka v višini 332,51 EUR pa je tožena stranka tudi plačala, kar izhaja iz predloženega opisa transakcije za podračun Uprave RS za javna plačila z dne 23. 7. 2008. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožečih strank predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Naknadno, z vlogo z dne 22. 8. 2013, pa je priglasila dodatne stroške pritožbenega postopka, in sicer sodno takso za pritožbo tožene stranke z dne 16. 5. 2013 po odmeri sodišča in sodno takso za odgovor na pritožbo z dne 1. 7. 2013 v višini 36,95 EUR.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožečih strank pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku /Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami - ZPP/). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata tudi obe pritožbi.

K pritožbi tožečih strank: S pritožbeno navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, tožeči stranki uveljavljata obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene, saj izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in v njej ni nikakršnih nasprotij.

Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev, izpodbijana sodba pa je tudi materialnopravno pravilna. Zato pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami tožečih strank pa pojasnjuje naslednje: Ob ugotovitvi, da je bila podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke, to je KP ZPIZ, sprejeta 18. 3. 1993, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je določba 30. člena KP ZPIZ, ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/93 s spremembami). Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP ZPIZ, po kateri delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kogentno zakonsko določbo 1. odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s 1. odstavkom 103. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 s spremembami) je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP ZPIZ pa je bilo le pet dni po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.

Neutemeljeno je tudi sklicevanje na retroaktivnost določb ZNOIP. Res je sicer, da je v 1. členu tega zakona, ki je pričel veljati 10. 3. 1993, določeno, da se z njim za čas od 1. 2. 1993 dalje določa način obračunavanja in izplačevanja plač, regresa za letni dopust ter jubilejnih nagrad v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih. Vendar pa navedeno ne pomeni, da bi sodišče moralo prekiniti postopek zaradi morebitne protiustavnosti tega zakona. Že Ustava RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 – 1 s spremembami) v drugem odstavku 155. člena določa, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Določba 13. člena ZNOIP o višini regresa za letni dopust za leto 1993 pa niti ni mogla poseči v že pridobljene pravice, saj je zakon pričel veljati 10. 3. 1993, tožena stranka pa je bila regres dolžna izplačati do konca junija tekočega leta (prvi odstavek 30. člena KP ZPIZ oziroma 40. člen KPnd).

Nedopustno pritožbeno novoto predstavljajo navedbe o tem, da tožena stranka iz javnih sredstev ni dosegala 60 % ali več prihodkov, kar naj bi bil pogoj, da bi zanjo lahko veljale določbe ZNOIP. Tretja alineja 2. člena ZNOIP namreč določa, da se za pravne osebe iz prejšnjega člena štejejo javni zavodi in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegle 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev. Vprašanje, za katere subjekte zakon velja, je sicer vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, vendar pa je odgovor na to vprašanje odvisen od dejstev, ki bi jih stranke morale pravočasno zatrjevati. V kolikor je tožnica menila, da ZNOIP za toženo stranko ne velja, ker ta po zadnjem letnem obračunu najmanj 60 % prihodkov ni dosegla iz javnih sredstev, bi to morala pravočasno zatrjevati, najkasneje na naroku za glavno obravnavo, česar pa ni storila.

Pravno zgrešeno je tudi pritožbeno stališče, da določba 30. člena KP ZPIZ ni nična, zato ker je drugi odstavek 13. člena ZNOIP tistim delavcem, ki so prejemali nižjo plačo od republiškega povprečja, omogočal celo višji regres za letni dopust, kot pa je bil predviden v KP ZPIZ. Določba KP ZPIZ o tem, da vsakemu delavcu pripada regres za letni dopust v višini njegove plače v mesecu pred izplačilom, je namreč nična zato, ker je v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP, po kateri se regres izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Izjema, ki je predvidena v 2. odstavku 13. člena ZNOIP, pomeni le, da te omejitve ni bilo potrebno upoštevati pri tistih delavcih, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem, sicer pa v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je določba 30. člena KP ZPIZ nična iz zgoraj navedenih razlogov.

Res je sicer, da je bil s sodbo in sklepom opr. št. X Pdp 1057/2010 zavrnjen zahtevek tožene stranke za ugotovitev ničnosti določbe 30. člena KP ZPIZ. Vendar navedena odločba ne pomeni, da sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu glede vprašanja ničnosti sporne določbe KP ZPIZ, kot predhodnem vprašanju pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v regresu, ne bi moglo zavzeti drugačnega pravnega stališča, ob upoštevanju odločitve Ustavnega sodišča v podobnem individualnem delovnem sporu (odločba opr. št. Up-388/10 in nasl. z dne 8. 11. 2012), ki jo je pri svoji odločitvi upoštevalo že prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Le v primeru novega predloga za odločitev v kolektivnem delovnem sporu glede ničnosti sporne določbe KP ZPIZ, bi sodišče prve stopnje tak predlog moralo zavreči, ker je o njem že pravnomočno odločeno. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na poseg v pravno varnost, saj sta tožnici tožbo vložili več kot dve leti pred odločitvijo pritožbenega sodišča v citiranem kolektivnem delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje je torej tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče pritožbo obeh tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo.

K pritožbi tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka: Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 154. in 155. člena ZPP ter Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami), ki pa jih sodišče prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, ni dosledno in pravilno uporabilo. Zato je uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava podan, ni pa podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sicer res ni izrecno obrazložilo, zakaj toženi stranki ni priznalo nekaterih priglašenih stroškov, obrazložitev pa kljub temu vsebuje temeljne razloge za odločitev o stroških postopka, tako da je sodbo tudi v tem delu mogoče preizkusiti.

Tožena stranka je v vlogi z dne 6. 12. 2012 poleg stroškov za odgovor na tožbo priglasila tudi stroške sodne takse v višini 332,51 EUR in stroške za pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 3. 9. 2009 v višini 600 točk skupaj s stroškovnikom pooblaščenca odvetnika z dne 28. 11. 2012. Tudi te stroške je potrebno šteti za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, zato bi jih toženi stranki moralo priznati že prvostopenjsko sodišče, saj so priglašeni v skladu z OT, sodna taksa pa je bila s strani tožene stranke tudi plačana, kar potrjujejo podatki v spisu. Med potrebne stroške tožene stranke torej poleg že priznanih stroškov v višini 447,98 EUR spadajo še stroški sodne takse v višini 332,51 EUR ter stroški nagrade za pripravljalno vlogo z 20 % DDV in 2 % za materialne stroške v skupni višini 337,09 EUR, kar skupaj znaša 669,60 EUR. Celotni potrebni stroški tožene stranke torej znašajo 1.117,57 EUR. Tožnica A.A. je dolžna toženi stranki povrniti 10,03 % tega zneska oz. 112,09 EUR, tožnica B.B. pa 8,54 % oziroma 95,44 EUR. V tem obsegu je pritožba utemeljena, odločitev o stroških postopka pa delno spremenjena tako, da so stroški postopka, ki sta jih tožnici dolžni povrniti toženi stranki, zvišani na zneske, ki so razvidni iz izreka te sodbe.

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter spremenilo odločitev o stroških postopka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (3. točka 365. člena ZPP), pritožbo tožečih strank pa je zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnici s pritožbo nista uspeli, zato skladno s 1. odstavkom 154. člena ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožečih strank, ki ga je podala tožena stranka, ni bil potreben, ker ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi, poleg tega pa stroški za pritožbo in odgovor na pritožbo s strani tožene stranke niso bili pravočasno priglašeni (3. odstavek 163. člena ZPP), zato tudi tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.