Jedro

Ni mogoče šteti, da bi delavec z opravljanjem določene naloge, ki niti ne sodi v okvir pogodbe o zaposlitvi, daljše obdobje opravljal nalogo po nalogu nadrejenega delavca, za kar si neutemeljeno prizadeva toženka. Enako neutemeljeno se zavzema, da bi se za odsotnosti z dela (letni dopust, bolniški stalež, tudi izobraževanje in praktični postopki samoobrambe) štelo, da je tožnik opravljal delo svojega delovnega mesta oziroma da ne bi bil upravičen do razlike, saj je nadomestilo plače, ki mu pripada, odvisno od plače v preteklem obdobju, kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku: - za obdobje od 1. 7. 2018 do 31. 12. 2018 (razen za čas od 25. 7. 2018 do 27. 7. 2018, od 17. 8. 2018 do 31. 8. 2018 in od 3. 9. 2018 do 7. 9. 2018) izplačati razliko v plači med izplačano plačo in plačo za 26. plačni razred skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, in - za obdobje od 1. 1. 2019 do 2. 8. 2019 (razen za čas od 7. 1. 2019 do 11. 1. 2019, od 25. 2. 2019 do 28. 2. 2019 in 1. 3. 2019) izplačati razliko med izplačano plačo in plačo za 27. plačni razred skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, - razen za dneve bolniškega staleža od 12. 12. 2018 do 21. 12. 2018, za 14. 6. 2019 in od 18. 6. 2019 do 26. 6. 2019, za katere je dolžna izplačati razliko med izplačanim nadomestilom plače in pripadajočim nadomestilom plače skupaj z vsemi pripadajočimi dodatki, vse skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih neto zneskov razlik v plači oziroma nadomestilu plače od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo razlike v plači za naslednje dneve: od 25. 7. 2018 do 27. 7. 2018, od 17. 8. 2018 do 31. 8. 2018, od 3. 9. 2018 do 7. 9. 2018, od 7. 1. 2019 do 11. 1. 2019, od 25. 2. 2019 do 28. 2. 2019 in 1. 3. 2019 ter kar tožnik zahteva več iz naslova razlik v plačilu za čas bolniškega staleža (od 12. 12. 2018 do 21. 12. 2018, 14. 6. 2019 in od 18. 6. 2019 do 26. 6. 2019), to je razliko v plači (namesto v nadomestilu plače; točka II izreka). Postopek je v delu, v katerem se nanaša na plačilo razlike v plači za čas od 3. 8. 2019 do dneva izdaje sodbe, ustavilo (točka III izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.171,75 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe (točka I izreka) in odločitev o stroških postopka (točka IV izreka sklepa) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da izpodbijana odločitev odstopa od sprejete sodne prakse. Podani sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je kršilo 8. člen ZPP, dokazna ocena je zmotna. Izpovedi prič je upoštevalo le v delu, v katerem potrjujejo navedbe tožnika. Že na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo je zavzelo stališče, da gre za istovrstni spor, kot se je vodil pod opr. št. I Pd 1148/2019. Prejudiciralo je odločitev. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju izvajal mejno kontrolo. Zmotno je dokazno ocenilo predložene listine in izpovedi prič. A. A. je bil seznanjen z delom tožnika in je izpovedal, da na MP B. in C. ni izvajal mejne kontrole oziroma samostojnega dela, saj je poleg njega delo opravljal delavec na delovnem mestu Višji policist. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta bila D. D. in E. E. kot vodji izmen nadrejena tožniku, kadar sta delo opravljala skupaj z njim. Zmotno je ugotovilo, da so vsi opravljali enako delo. Ni ugotavljalo, kdaj je tožnik delo opravljal na posameznem mejnem prehodu; za dneve, ko je delo opravljal na MP B. ali C., ni upravičen do plačila razlike v plači (niti tožnik sam ni izpovedal, da bi na MP B. izvajal mejno kontrolo). Enako velja za odsotnosti z dela in izobraževanje oziroma samoobrambo. Tožnik je opravljal delo delovnega mesta, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Ena od nalog je bila izvajanje mejne kontrole. Brez tega ni mogel opraviti ostalih nalog. Za samostojno izvajanje mejne kontrole je bil usposobljen. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila glavna naloga tožnikovega delovnega mesta nadzor zelene meje, pri čemer ni upoštevalo, da tega dela niso opravljali. To so potrdile vse zaslišane priče, vključno s tožnikom. Izvajanje mejne kontrole pomeni opravljanje drugega dela po nalogu nadrejenega; vseh nalog opis delovnega mesta ne zajema (VIII Ips 40/2013). Opravljanje določene naloge še ne pomeni opravljanja dela na določenem delovnem mestu. Tožnik zahtevka ni ustrezno specificiral. Ni navedel po mesecih, katere naloge je opravljal. Tožba je nedopustna. Na razporedih dela ni navedene naloge, ki jo je tožnik opravljal. V deležu 27,5 odstotkov je opravljal naloge svojega delovnega mesta (preglednik skritih mest, praktični postopki samoobrambe, izobraževanje). A. A. je potrdil, da je tožnik prvenstveno opravljal nalogo preglednika skritih mest. Izvajanje mejne kontrole je lahko opravljal šele po ustreznem izobraževanju. Drugih nalog delovnega mesta Višji policist ni opravljal. Izvajal je samo manj zahtevno mejno kontrolo. Dokazno breme je bilo na tožniku. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo dopis PU F., saj je tožnik opravljal delo na območju druge policijske uprave. Tožniku je neutemeljeno prisodilo zakonske zamudne obresti, saj ni upoštevalo zapadlosti plače, kot je določena v pogodbi o zaposlitvi. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek zavrne, vključno s stroškovno posledico oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja toženka v pritožbi, pri čemer očitka o kršitvah iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ne konkretizira. Na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. V zvezi s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ugotavlja, da je izpodbijano odločitev sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi, tako da jo je mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče podanim razlogom v celoti sledi.

6. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da odločitev odstopa od sodne prakse, pri čemer niti ne navede primerov, v katerih bi bila ob bistveno enakem dejanskem stanju odločitev drugačna. Izpostavlja le sodbo VSRS VIII Ips 40/2013 z dne 15. 10. 2013, v kateri se je izpostavilo vprašanje, ali delavec z odklonitvijo naloge, ki sicer ni izrecno navedena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, se pa umešča med druge naloge, ki jih je dolžan opravljati po nalogu nadrejenega, krši obveznosti iz delovnega razmerja.

7. Sodna praksa v sporih, v katerih delavci kot tožnik uveljavljajo tako imenovano plačilo po dejanskem delu (zaradi opravljanja dela na bolj zahtevnem in višje vrednotenem delovnem mestu zahtevajo plačilo razlike v plači do plače, kot je za to delovno mesto določena), je obsežna in ustaljena (sodbe VSRS VIII Ips 95/2003 z dne 17. 2. 2004, VIII Ips 320/2007 z dne 23. 3. 2009, VIII Ips 39/2022 z dne 31. 1. 2023, še sklep VSRS VIII Ips 306/2009 z dne 19. 4. 2011). Tudi v primeru tožnikovih sodelavcev, ki so bili prav tako kot on zaposleni na delovnem mestu Policist SR-NDM, so že bile sprejete pravnomočne odločitve, s katerimi jim je bila prisojena razlika v plači do plače delovnega mesta Višji policist, katerega naloge so dejansko opravljali (sodba in sklep VDSS Pdp 395/2021 z dne 2. 11. 2021 v sporu tožnikovega sodelavca G. G., ki jo izpostavlja sodišče prve stopnje, in sodba VDSS Pdp 454/2022 z dne 6. 12. 2022). S tem ko je sodišče prve stopnje na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo stranki pozvalo k sklenitvi sodne poravnave glede na to, da je bila v istovrstnem sporu že sprejeta pravnomočna odločitev, in ju opozorilo, da bodo zaslišane iste priče (toženka ni podala soglasja, da bi se prebrale njihove izpovedi iz drugega spora, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1148/2019), ni z ničemer prejudiciralo odločitve, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi.

8. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo zahtev za oblikovanje dokazne ocene, kot izhajajo iz 8. člena ZPP. Katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot je jasno razbrati iz obrazložitve. Sprejeta dokazna ocena ni le formalno ustrezna, ampak je tudi vsebinsko prepričljiva. Pritožbeni razlog zmotne (in nepopolne) ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Sodišče prve stopnje predloženih listin ni zmotno razumelo. Pravilno je štelo, da dopis vodje Službe generalnega direktorja policije z dne 11. 5. 2017 (B11; enako odločba o organizaciji in izvedbi usposabljanja za opravljanje mejne kontrole na mejnih prehodih - AD013, B15) dokazuje le, da so delavci na delovnem mestu Policist SR-NDM opravili usposabljanje za izvajanje mejne kontrole (ne pa, da je to naloga, ki sodi v opis njihovega delovnega mesta), in da so vse priče z izjemo A. A., ki mu utemeljeno ni sledilo (izpovedal je o občasnem izvajanju mejne kontrole), potrdile tožnikovo navedbo, da je v spornem obdobju izvajal mejno kontrolo. Pri tem se je utemeljeno oprlo na predložene razporede dela (A14, A15), na katerih ni navedeno le, na katerem mejnem prehodu je tožnik delo opravljal, ampak tudi, kakšno delo (katero nalogo) je opravljal (navedeno je, da je izvajal mejno kontrolo). Toženka predloženim razporedom dela neutemeljeno odreka dokazno vrednost in izpovedim prič (predvsem D. D. in E. E.) pripisuje pomen, ki ga nimajo. Priči sta skladno izpovedali, da tožnik na delovnem mestu Policist SR-NDM ne bi smel izvajati mejne kontrole (kot izhaja iz predloženega izreka iz sistemizacije delovnih mest; B6), pri čemer je D. D. izpovedal še, da je, če je bil z razporedom določen za izvajanje mejne kontrole, to delo opravljal enako kot delavec na delovnem mestu Višji policist. Glede na navedeno toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje navedbe, da je v zvezi s tem opravljal le manj zahtevno delo. Niti A. A. ni izpovedal, da tožnik na mejnem prehodu (MP) C. ne bi izvajal mejne kontrole, saj je bil razporejen na delo skupaj z delavcem na delovnem mestu Višji policist, niti ni toženka tovrstnih navedb podala pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi neutemeljeno izpostavlja še, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno upoštevalo dopis Policijske uprave (PU) F., v katerem je izrecno poudarjeno, da delavci na delovnem mestu Policist SR-NDM ne smejo izvajati mejne kontrole, česar kadrovski primanjkljaj ne spremeni, saj se navedeno glede na opis delovnega mesta lahko nanaša na vse delavce, ne le zaposlene v PU F. 9. Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje navedbe o nespecificiranem zahtevku oziroma pomanjkljivih trditvah. Tožnik je jasno navedel, da je v vsem spornem obdobju, ko je opravljal delo, izvajal mejno kontrolo. V zvezi s tem je toženka konkretizirala, kdaj je tožnik izrabil letni dopust in kdaj je bil v bolniškem staležu, ne pa tudi, kdaj bi opravljal nalogo preglednika skritih mest, ki jo poudarja v pritožbi (pri čemer je na razporedih dela; A14, tudi, kadar je delo opravljal na MP B., navedeno, da je izvajal mejno kontrolo). V zvezi z ugovori, s katerimi je nasprotovala postavljenemu zahtevku, je bilo trditveno (in dokazno) breme na njeni strani. Toženka v pritožbi v zvezi z MP B. tudi neutemeljeno poudarja tožnikovo izpoved, da je na tem mejnem prehodu (edini železniški mejni prehod) opravljal nalogo preglednika skritih mest (na potniških vlakih, prostorih za prtljago, pregled notranjosti lokomotive, pregled tovornih vlakov – podvozje vlaka), ki jo je kvečjemu treba razumeti v okviru podanih trditev, da je to delo opravljal po 30. 7. 2019. 10. Pritožbene navedbe toženke so deloma same s seboj v nasprotju; po eni strani navaja, da tožnik mejne kontrole ni izvajal oziroma da je ni izvajal vse sporno obdobje (navedba o deležu 27,5 odstotkov, ko bi opravljal naloge preglednika skritih mest, praktične postopke samoobrambe, izobraževanja), nato navaja, da ni opravljal naloge svojega delovnega mesta nadzora nad zeleno mejo, na drugi strani pa navaja, da je z izvajanjem mejne kontrole opravljal naloge svojega delovnega mesta Policist SR-NDM. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ni mogoče šteti, da bi delavec z opravljanjem določene naloge, ki niti ne sodi v okvir pogodbe o zaposlitvi, daljše obdobje opravljal nalogo po nalogu nadrejenega delavca, za kar si neutemeljeno prizadeva toženka. Enako neutemeljeno se zavzema, da bi se za odsotnosti z dela (letni dopust, bolniški stalež, tudi izobraževanje in praktični postopki samoobrambe) štelo, da je tožnik opravljal delo svojega delovnega mesta oziroma da ne bi bil upravičen do razlike, saj je nadomestilo plače, ki mu pripada, odvisno od plače v preteklem obdobju, kot je pravilno utemeljilo že sodišče prve stopnje.

11. Sodišče prve stopnje je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev. Pravilno je upoštevalo 44. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), ki se glede na 5. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/2007 in nadalj.) uporablja tudi za javne uslužbence, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo. Tožniku, ki ni opravljal dela svojega delovnega mesta Policist SR-NDM (bistvena naloga nadzor zelene meje, ki je ni opravljal; to priznava sama toženka), ampak je v spornem obdobju izvajal mejno kontrolo, je utemeljeno prisodilo razliko v plači do plače višje vrednotenega delovnega mesta Višji policist, za čas odsotnosti z dela pa razliko v nadomestilu plače. Pri tem, kot je pravilno razlogovalo, ni bistveno, da vseh nalog delovnega mesta Višji policist ni opravljal, saj jih niso opravljali niti delavci, ki zasedajo to delovno mesto (niti ni bistveno, kar zatrjuje toženka v pritožbi, da brez izvajanja mejne kontrole ne bi mogel opravljati drugih nalog svojega delovnega mesta).

12. Toženka v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoj ugovor glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo, kot jih je tožnik zahteval, od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, pri čemer je upoštevalo tako sklep Komisije Vlade Republike Slovenije za administrativne zadeve z dne 27. 11. 2018 (A9), ki določa izplačilne dni, kot tožnikove plačilne liste (A7). Iz slednjih je razvidno, kdaj so bile plače dejansko izplačane, kar je bistveno (takrat bi toženka tožniku morala plačati plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal).

13. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Vsaka stranka sama krije svoje stroške. Toženka zato, ker s pritožbo ni uspela (154. člen ZPP), tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo v tem istovrstnem sporu ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).