Jedro

Ker v obravnavani zadevi soglasja med dediči o tem, kdo bo prevzemnik zaščitene kmetije, ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterij usposobljenosti iz 2. alineje 7. čl. ZDKG ob upoštevanju temeljnih izhodišč ZDKG, med katerimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delnim sklepom odločilo, da se za prevzemnika zaščitene kmetije določi zapustnikov sin F. K..

2.Zoper tako odločitev se pritožujejo zakoniti dediči (zapustnikova žena in trije otroci) iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlagajo, da se delni sklep spremeni tako, da se za prevzemnika zaščitene kmetije določi zapustnikova žena A. K.. Menijo, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je F. K. ml. kmetijo usmeril v vinogradništvo in njive zasadil s travno mešanico za krmo živine, kar naj bi kazalo na njegovo skrb za ohranitev in razvoj zaščitene kmetije, napačna. Vinogradništvo nima neposredne zveze s kmetijstvom in zaščiteno kmetijo, saj gre pri vinogradništvu skoraj izključno za pridelovanje vina in je nekaj povsem drugega kot kmetijstvo ali gospodarjenje s kmetijo. Spreminjanje njiv v travnike ne predstavlja takega ravnanja, s katerim bi F. K. ml. kakorkoli pripomogel k ohranitvi in širitvi zaščitene kmetije. V hlevu so namreč zgolj tri glave goveje živine, ki potrebujejo krmo, za kar pa ni treba imeti toliko travnikov, ovce pa se pasejo na prostem in se zanje krma ne pridobiva s košnjo. Travniki so dejansko služili za prijavljanje košenj Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja ter pridobivanje subvencij, ti zahtevki pa ne kažejo na to, da je gospodaril s kmetijo. Lastnik kmetije je bil namreč zapustnik, F. K. ml. pa je lahko te zahtevke vlagal s soglasjem in/ali po navodilih pokojnega. Iz izpovedi pritožnikov izhaja, da je A. K. delala na kmetiji od leta 1956 naprej in da so otroci pomagali. F. K. ml. in njegova žena C. K. pa sta skušala prikazati, da sta onadva delala na kmetiji in da so ostali pritožniki ter zapustnik zgolj pomagali njima pri vodenju in gospodarjenju s kmetijo, kar pa je neresnično. A. K. je povedala, da je bil pokojni pred smrtjo bolan in je delal manj, zato je morala ona delati več, F. K. ml. pa ni pomagal tako, kot sta želela oziroma ju je celo preganjal z njiv. Iz tega izhaja, da sta bila A. K. in zapustnik tista, ki sta upravljala in gospodarila s kmetijo, ostali dediči pa so pri tem pomagali, F. K. ml. je sicer pomagal več, vendar je tudi živel na kmetiji. F. K. ml. torej ni samostojno gospodaril s kmetijo, ampak je le pomagal. Pritožniki opozarjajo, da je tudi lagal o tem, da mu je zapustnik prepustil kmetijo, saj so vsi ostali dediči povedali nasprotno. Pritožniki so prepričani, da je A. K. usposobljena za opravljanje kmetijske dejavnosti v smislu 7. člena Zakona od dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG). Zakonodajalec zagotovo ni imel v mislih samo formalne izobrazbe (srednješolske ali višje), saj bi to drugače izrecno zapisal. V 7. členu so zajeti vsi primeri, ko se je prevzemnik kmetije usposabljal z delom na kmetiji ali v gozdu. V praksi namreč večina tistih, ki se ukvarjajo s kmetovanjem, nima formalne izobrazbe kmetijske smeri, temveč so pridobili znanje z delom na kmetiji, v večini primerov pa so jim znanje posredovali starši ali pravni predniki. Pritožniki opozarjajo, da je s tečajem za vinogradništvo mišljen kletarski tečaj oziroma tečaj za pridobitev potrdila za uporabo in nakup fitofarmacevtskih sredstev, kar pomeni, da gre zgolj za en tečaj, ki ga je opravil F. K. ml., pri t. i. tečaju za vlaganje zahtevkov za subvencije pa gre zgolj za predavanje oziroma predstavitev, kako se pravilno izpolni (vloži) zahtevek, ne pa za tak tečaj ali izobraževanje, ki vključuje tudi preizkus znanja iz predavane snovi. A. K. je z več kot 50-letnim delom na kmetiji dokazala, da je imela ves čas namen obdelovati in skrbeti za kmetijo in da je ohranjala gospodarsko, sociološko in ekološko funkcijo zaščitene kmetije ter skupaj z zapustnikom gospodarila z zaščiteno kmetijo, to pa bo delala še naprej. To je izpovedala sama in ostali dediči. Nasprotno pa F. K. ml. tega namena nima, saj staršem ni nudil take pomoči, kot sta pričakovala, z njiv ju je preganjal, poleg tega pa ima za gospodarjenje s kmetijo manj časa kot A. K., saj je od leta 1992 zaposlen v R. d.d. Za delo na kmetiji mu tako ostane le popoldanski čas, njegova žena je sicer formalno zaposlena pri njemu, a na črno dela po gostilnah. Vse to kaže, da nimata namena ustrezno skrbeti za kmetijo. A. K. bi tako morala imeti prednost ne le po 2. alineji 1. odst. 7. čl. ZDKG, temveč tudi po 3. alineji. F. K. ml. se je usposobil za poklic izven kmetijske ali gozdarske dejavnosti, saj je strugar in tudi opravlja pridobitno delo v R. d.d., kar pomeni, da je preskrbljen. A. K.. pa je celo življenje delala na kmetiji in si ni mogla drugače ustvariti drugega premoženja ali dohodka. Ker prejema le majhno pokojnino, bi se v primeru določitve drugega prevzemnika kmetije znašla na cesti. Pritožniki opozarjajo še na dosedanjo sodno prakso Višjega sodišča v Ljubljani, ki govori v prid A. K..

3.Pritožba je bila vročena F. K., ki nanjo ni odgovoril. 4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker v obravnavani zadevi soglasja med dediči o tem, kdo bo prevzemnik zaščitene kmetije, ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterij usposobljenosti iz 2. alineje 7. čl. ZDKG ob upoštevanju temeljnih izhodišč ZDKG, med katerimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij (1. člen ZDKG).

6.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da oba dediča, ki sta se priglasila k dedovanju zaščitene kmetije, živita na kmetiji, A. K. od leta 1956, F. K. ml. pa od rojstva, t.j. od leta 1962. A. K. je zaslišana povedala, da dela na kmetiji od leta 1956, F. K. ml. pa, da je s fizičnim delom na kmetiji začel po dopolnjenem desetem letu, česar tudi pritožniki ne osporavajo. Pritožba ima sicer prav, ko opozarja, da se pri kriteriju usposobljenosti upošteva dejanska in ne formalna usposobljenost, vendar pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je F. K. ml. za opravljanje kmetijske dejavnosti bolj usposobljen. Čeprav ima A. K. dolgoletne izkušnje dela na kmetiji, je F. K. ml. opravil dodatna izobraževanja, ki mu dajejo širša in kompleksnejša znanja, kot jih ima A. K.. Tudi pritožniki ne ugovarjajo temu, da se je dodatno izobraževal. Navajajo kvečjemu, da tečaj za vlaganje subvencij ne obstaja, s tečajem za vinogradništvo pa je mišljen kletarski tečaj oziroma tečaj za pridobitev potrdila za uporabo in nakup fitofarmacevtskih sredstev. Pritožbeno sodišče ob vpogledu v javno dostopne podatke ugotavlja, da je vinogradniški tečaj sicer res kletarski tečaj, tečaj za pridobitev potrdila za uporabo in nakup fitofarmacevtskih sredstev pa je samostojen. Vse to pa, vključno z navedenim v nadaljevanju, kaže na to, da F. K. ml. skrbi, da se je gospodarjenje s kmetijo moderniziralo. Iz zaslišanja A. K. izhaja, da za kmetijo skrbi F. K. in da sama zahtevkov za subvencije ni nikoli vlagala. Nasprotno pa je to storil F. K. in na podlagi subvencij pridobil sredstva za kmetijo. Da je bil F. K. tisti, ki je te zahtevke vlagal, pa navsezadnje dokazuje tudi dopis Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, ki se v spisu nahaja na list. št. 154. 7.Ne drži pritožbena navedba, da pri pridelovanju vina ne gre za gospodarjenje s kmetijo, saj je vinogradništvo panoga kmetijstva. Tudi na očitek pritožbe, da spreminjanje njiv v travnike ne pomeni gospodarjenja s kmetijo, je treba odvrniti, da je F. K. ml. zaslišan pojasnil, zakaj je to storil, sprememba namembnosti zaradi boljšega izkoristka pa vsekakor kaže, da F. K. ml. ohranja in krepi gospodarsko funkcijo zaščitene kmetije.

8.Pritožniki nadalje trdijo, da F. K. ml. zgolj pomaga na kmetiji, pa še to ne toliko, kot bi si A. K. želela, poleg tega pa je njo in zapustnika celo preganjal z njiv. To bi naj kazalo na to, da je A. K. ves čas vodila in gospodarila s kmetijo. Dokler je bil zapustnik živ, skupaj z njim, potem pa sama, F. K. ml. pa ji je pri tem pomagal. Vendar pa iz zaslišanja A. K., razen v delu, ko pove, da je zadnje dve ali tri leta pred smrtjo zapustnika ona delala več, F. K. ml. pa ji je pomagal manj, kot si je želela, izhaja ravno nasprotno. A. K. je namreč izpovedala, da je F. K. ml. naredil še en vinograd, da vse vinograde obdeluje on, dvakrat letno kosi travnike in pašnike, da zloži mrvo, da skrbi za dve kravi in telička, da jagnjeta zakolje in proda, da redi prašiče in da je sezidal novo hišo, v pritličju katere živi ona. Iz vsega tega izhaja, da je F. K. ml. tisti, ki dejansko skrbi za kmetijo, saj je A. K. povedala, da sama obdeluje le bližnjo njivo. A. K. pa tudi ni potrdila, da bi jo F. K. ml. preganjal z njiv. Po mnenju pritožbenega sodišča F. K. ml. kaže velik interes in skrb za kmetijo, zato ni mogoče slediti pritožbi v delu, ko trdi, da zaradi zaposlitve v R. za kmetijo ne skrbi in za njo ne bo skrbel ustrezno.

9.Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče je opravilo še uradni preizkus izpodbijanega delnega sklepa in ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialne predpise, niti ni ugotovilo obstoja kakšne od drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (366. čl. ZPP v zvezi z 353. čl. ZPP). Zato je v skladu z 2. tč. 365. čl. ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.