Jedro

Pravna presoja sodišča druge stopnje se opira na dejstvo, da oporočiteljica v času sestave obravnavane oporoke - po obličnosti pismene oporoke pred pričami v smislu 64.člena ZD - ni mogla brati, ker ni videla brati. Pravilna je razlaga sodišča druge stopnje, da je obravnavani pogoj za veljavnost pismene oporoke pred pričami - da namreč oporočitelj zna brati in pisati - treba razlagati tako, da oporočitelj lahko napravi pismeno oporoko pred pričami, če zna brati in pisati in tudi more to svoje znanje uporabiti. Neutemeljen je revizijski očitek, da je s tako razlago dodan nov pogoj za veljavnost oporoke, dodan k tistim pogojem, ki jih za pismeno oporoko pred pričami določa zakon (64.člen ZD).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je neveljavna oporoka pokojne M. M. z dne 2.8.1991. Obenem je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je pok. M. M. z oporoko z dne 2.8.1991 prekršila tožničino pravico do nujnega deleža, in naložilo toženki, da mora trpeti zmanjšanje oporočnega razpolaganja za tožničin nujni delež ene četrtine.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo toženkino pritožbo kot neutemeljeno, ugodilo pa tožničini pritožbi in zato sodbo prve stopnje spremenilo, tako da je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku - torej ugotovilo, da je neveljavna oporoka pok. M. M. z dne 2.8.1991 - obenem pa razveljavilo sodbo prve stopnje glede odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku. Odločitev je utemeljilo s tem, da obravnavana pismena oporoka pred pričami ni veljavna, ker oporočiteljica v času, ko je bila zapisana, ni mogla brati.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bosta glavni in podrejeni tožbeni zahtevek zavrnjena.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku, Ur. l. SFRJ 4/77-27/90, v zvezi s 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/91-I, in Zakon o valorizaciji itd., Ur. l. RS 55/92), tožnica na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Revizija zatrjuje procesno kršitev iz 13.točke 2.odst. 354.člena ZPP, ki naj bi bila v protislovnosti samega izreka: s sodbo je zavrnjena njena pritožba, nato pa je razveljavljena odločitev o podrejenem zahtevku, kar je s pritožbo prav ona zahtevala. Očitek ni utemeljen. Razveljavitev sodbe prve stopnje o ugoditvi podrejenemu zahtevku je bila posledica tožničinega uspeha s pritožbo - spremembe sodbe prve stopnje z ugoditvijo primarnemu zahtevku, zaradi katere niso bili več izpolnjeni pogoji za odločanje o podrejenem zahtevku (2.odst. 188.člena ZPP).

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi prav tako ni utemeljena. Pravna presoja sodišča druge stopnje se opira na dejstvo, med strankama nesporno, da oporočiteljica v času sestave obravnavane oporoke - po obličnosti pismene oporoke pred pričami v smislu 64.člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS 15/76 in 23/78) - ni mogla brati, ker ni videla brati. Pravilna je razlaga sodišča druge stopnje, da je obravnavani pogoj za veljavnost pismene oporoke pred pričami - da namreč oporočitelj zna brati in pisati - treba razlagati tako, da oporočitelj lahko napravi pismeno oporoko pred pričami, če zna brati in pisati in tudi more to svoje znanje uporabiti. Neutemeljen je revizijski očitek, da je s tako razlago dodan nov pogoj za veljavnost oporoke, dodan k tistim pogojem, ki jih za pismeno oporoko pred pričami določa zakon (64.člen ZD), tega pa da sodišče ne more. Sodišče ne le more, ampak tudi mora razlagati zakon, kadar ga uporabi. Revizijsko sodišče se v celoti strinja z razlago določb 64.člena ZD, ki jo vsebujejo razlogi sodišča druge stopnje. Ti so jasni, izčrpni in prepričljivi, zato k njim ni potrebno ničesar dodati.

Po obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi 393.člena ZPP zato treba zavrniti.