Up-21/93

4. april 1996

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi E.M.- K. iz B. na seji dne 4. aprila 1996

o d l o č i l o:

Ustavna pritožba E.M.-K. zoper odločbo Sodišča združenega dela RS št. Sp 129/92 z dne 22. 10. 1992 v zvezi z odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja v RS št. SP 359/91 z dne 10. 2. 1992 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik izpodbija v izreku navedeni odločbi v delu, v katerem se mu v pokojninsko dobo ne všteje čas učnega razmerja v obdobju od 15. 6. 1952 do 15. 6. 1955. Meni, da sta mu bili s tako odločitvijo kršeni njegovi ustavni pravici do socialne varnosti (50. člen Ustave) in do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), kar utemeljuje z naslednjimi bistvenimi navedbami:

-sporno obdobje mu je bilo že leta 1955 vpisano v delovno knjižico kot delovna doba;

-sam ni zahteval priznanja te dobe, ampak le priznanje delovne dobe pri podjetju O. v letu 1951;

-v spornem obdobju je dejansko delal 10 mesecev na leto, 2 zimska meseca pa je bil na tečaju;

-za opravljeno delo je dobival plačo in po zagotovilu obrtnika so bili plačani tudi prispevki za pokojninsko zavarovanje;

-njegovim kolegom je bilo enako obdobje priznano kot delovna doba in so se že upokojili;

-v postopku pred sodiščem je predlagal zaslišanje prič, ki pa jih sodišče ni hotelo zaslišati.

2.Višje delovno in socialno sodišče v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da pokojninska doba po predpisih o pokojninskem zavarovanju ni in nikoli ni bila pravica iz tega zavarovanja, pač pa le eden od pogojev za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Gre za dejstvo, ki vpliva na pridobitev in odmero pravic in se upošteva po podatkih iz matične evidence, za katero podatke zagotavljajo delodajalci, zavarovanci sami in drugi. Ker je za priznanje pravic iz pokojninskega zavarovanja pristojen izključno Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, naj bi imel tudi pooblastilo za preverjanje pravilnosti prijavljenih podatkov o zavarovancih, torej za preverjanje dejstev, vpisanih v matično evidenco oziroma v delovno knjižico. Ker je bila enotna matična evidenca uvedena šele s 1.1.1980, naj bi bilo toliko bolj utemeljeno preverjanje podatkov in dejstev, ki so podlaga za uveljavljanje pravic, za obdobje pred tem. Navaja tudi, da je delovna knjižica javna listina, pri kateri je možen nasprotni dokaz zoper domnevo resničnosti tega, kar je v njej potrjeno, oziroma dokaz, da je listina nepravilno sestavljena.

Prijava v zavarovanje in vpis delovne dobe v delovno knjižico naj ne bi imela konstitutivnega značaja in naj sama po sebi ne bi ustvarjala nobene pravice, če za to niso izpolnjeni tudi drugi predpisani pogoji. Vajenci so bili invalidsko zavarovani za primer nesreče pri delu in poklicne bolezni in so že zato morali biti prijavljeni v zavarovanje za ta dva zavarovalna primera (in plačani tudi ustrezni prispevki), ni pa to pomenilo tudi zavarovanja za starostno pokojnino.

Višje delovno in socialno sodišče še navaja, da je bilo v postopku pred tedanjo Skupnostjo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in v sodnem postopku na podlagi listinskih dokazov ugotovljeno, da je šlo v spornem obdobju, ki je bilo pritožniku v delovno knjižico vpisano kot delovna doba, za vajeniško razmerje. Šlo je za obdobje, ko se je pritožnik s šolanjem in s praktičnim delom usposabljal za kvalificiranega delavca elektroinstalaterske stroke in torej za učno-vajeniško razmerje, ki se po predpisih o pokojninskem zavarovanju nikoli ni vštevalo v pokojninsko dobo. Taka je tudi enotna in dolgoletna sodna praksa. Ob ugotovitvi, da gre za učno-vajensko in ne delovno dobo, tudi izvedba dokaza z zaslišanjem predlaganih prič ne bi pripomogla k drugačnemu rezultatu dokaznega postopka.

B.

3.Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo za varstvo ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar so le-te kršene s posamičnim aktom državnega organa, torej tudi s sodno odločbo. Ustavna pritožba ne postavlja Ustavnega sodišča v vlogo instance rednemu sodstvu, zato praviloma tudi ne presoja, ali je bilo s pravnomočno odločbo dejansko stanje prav ugotovljeno in materialno pravo prav uporabljeno. Predmet presoje v postopku ustavne pritožbe je le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do kršitve človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Zatrjevana kršitev ustavnih pravic iz 22. in 50. člena Ustave bi bila v obravnavanem primeru podana, če bi bila izpodbijana odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ne bi mogel uveljavljati pravice do poštenega sojenja, kar bi posledično prizadelo tudi njegovo pravico do socialne varnosti. Ne gre za presojo, ali je izpodbijana odločitev pravilna oziroma zakonita v smislu instančne presoje. Gre za presojo, ali so bile pritožniku z zavrnitvijo izvedbe predlaganih dokazov kršene kakšne ustavne pravice. Pri tem mora Ustavno sodišče tudi presoditi, koliko bi izvedba predlaganih dokazov (sploh) lahko vplivala na drugačno odločitev, oziroma koliko je predlagani dokaz sploh relevanten za odločitev.

5.Pritožnik je v sodnem postopku predlagal zaslišanje prič, ki pa naj bi izpovedale o svojem statusu, ki da je bil enak kot pritožnikov, vendar je bila njim priznana delovna doba, pritožniku pa ne, ter o tem, kakšno delo je pritožnik opravljal pri obrtniku Češnovarju in kako je bil zanj plačan. Predmet sodnega postopka pa je bilo vprašanje, ali je sporno obdobje pravilno vpisano v delovno knjižico kot delovna doba pritožnika, ali pa gre za njegovo učno-vajeniško razmerje. Za odločitev o tem vprašanju ni bistven način opravljanja obveznega praktičnega dela v okviru takega učnega razmerja ter način in višina plačila za tako opravljeno delo. Predvsem pa na odločitev v pritožnikovi zadevi ne morejo vplivati dejstva in osebne okoliščine njegovih sodelavcev ali drugih, ki jim je bilo enako obdobje morda celo priznano kot pokojninska doba. Tudi če bi sodišče na podlagi izvedbe predlaganih dokazov morda ugotovilo, da je bilo nekomu drugemu enako obdobje nepravilno upoštevano kot pokojninska doba, to ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev glede opredelitve spornega obdobja pritožnika. Določba 22. člena Ustave ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu.

6.Izvedba predlaganih dokazov (zaslišanja prič) tako očitno ne bi mogla vplivati na drugačno odločitev v sporni zadevi. Zato tudi neustrezne zavrnitve njihove izvedbe v prvostopni odločbi (ker da so dejanske razmere pri obrtniku sodišču "osebno znane") oziroma dejstva, da drugostopna odločba nima obrazložitve v tem delu, ni mogoče šteti za takšno kršitev zatrjevanih ustavnih pravic, ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost sodne odločitve oziroma na pritožnikov pravni položaj. Izvedeni listinski dokazi o bistvenih dejstvih so bili namreč zadostni in so dali ustrezno podlago za odločitev o zadevi.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm. Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodniki Jerovšek, Jambrek, Krivic in Zupančič.

Predsednik:

dr. Tone Jerovšek