Jedro

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in zakonske podlage je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka pravni naslednik družbe D. d. o. o., kot tudi družb F. d. o. o. in E. d. o. o., in da je zato pri določitvi oziroma odmeri tožničinega odpovednega roka ter odpravnine dolžna upoštevati tudi njeno delovno dobo, doseženo pri vseh teh družbah. S pripojitvijo prevzete družbe D. d. o. o. je namreč na toženko kot prevzemno družbo prešlo vse premoženje prevzete družbe in je kot univerzalna pravna naslednica vstopila v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila družba D. d. o. o.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je v roku 8 dni dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 839,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za njihovo plačilo dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 4. 2022, v delu izreka, s katerim določa, da tožnici pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom 40 dni ter v delu, ki določa, da ima tožnica pravico do odpovednega roka 40 dni, nezakonita in se v tem delu razveljavi (točka I izreka), tožnica pa ima zaradi navedene odpovedi pravico do odpovednega roka v trajanju 80 dni, ki teče od 20. 4. 2022 dalje (točka II izreka), zato ji delovno razmerje pri toženki preneha z iztekom 80-dnevnega odpovednega roka, to je z dnem 8. 7. 2022 (točka III izreka). Toženka je zato dolžna tožnici za čas od vključno 30. 5. 2022 do 8. 7. 2022 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco (točka IV izreka) ter ji za čas od vključno 30. 5. 2022 do 8. 7. 2022 obračunati in plačati mesečna nadomestila plač v višini 4.000,00 EUR neto mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega zneska nadomestila plače, ki zapade v plačilo vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (točka V izreka). Toženki je v plačilo naložilo tudi razliko v odpravnini v višini 55.608,25 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 7. 2022 dalje do plačila, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti iz tega naslova pred 15. 7. 2022 je zavrnilo (točka VI izreka). Odločilo je še, da je toženka tožnici dolžna plačati stroške postopka v znesku 2.865,78 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka VII izreka), in da je toženka zavezanec za plačilo sodne takse (točka VIII izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zmotna presoja sodišča, da delovnopravna kontinuiteta ni pomembna (čeprav je sicer ugotovilo njen obstoj). Sodišče bi zaradi časovnega razkoraka med zaposlitvijo tožnice pri toženki in pripojitvijo moralo presojati delovnopravno kontinuiteto ter zaslišati priče A. A., B. B. in C. C. Ker tega ni storilo, je kršilo 5., 7., 212. in 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 25. člen Ustave RS, zaradi kontradiktornosti ugotovitev glede delovnopravne kontinuitete pa je podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je družba D. d. o. o., kot pravni naslednik družb E. d. o. o. in F. d. o. o., prenehala zaradi pripojitve k toženki dne 24. 10. 2018. To pa ne pomeni, da je toženka pravni naslednik D. d. o. o. tudi v relaciji do tožnice, ki se je pri toženki zaposlila več kot dve leti pred pripojitvijo in zato ta na tožničine pravice ni mogla imeti vpliva. Ob pripojitvi sta namreč na toženko prešla zgolj premoženje in obveznosti, ki jih je družba D. d. o. o. takrat imela. Zato bi sodišče, če bi upoštevalo tretji odstavek 591. člena ZGD-1 oziroma 75. člen ZDR-1, moralo ugotoviti, da toženka ob pripojitvi, v zvezi z delovnim razmerjem tožnice, ni prevzela nobene odgovornosti, ker to v času pripojitve pri družbi D. d. o. o. ni obstajalo. Smiselno enako izhaja tudi iz sodbe VSRS opr. št. VIII Ips 44/2021. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo in kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, in je zato njegov zaključek, da je tožnica izkazala obstoj pravnega nasledstva med njenimi predhodnimi delodajalci in toženko, zmoten. Podlage zanj ne dajeta 94. in 108. člen ZDR-1, niti sodba Pdp 1198/2011, ki ni uporabljiva za ta primer, saj se je tožnica pri toženki zaposlila prostovoljno in ne zaradi stečaja. Zaradi pripojitve družbe D. d. o. o. delavci toženke ne pridobijo dodatnih pravic, njihov položaj se s tem ne spreminja. Stališče sodišča pomeni kršitev 14. člena Ustave RS, saj je podano razlikovanje med zaposlenimi, ki so bili v preteklosti prezaposleni h kasnejšemu prevzemniku, in delavci, ki so bili prezaposleni k tretji osebi. Zaključek sodišča, da je podana delovnopravna kontinuiteta, je v nasprotju s 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, tožnica s tem v zvezi tudi ni podala zadostne trditvene podlage. Sodišče je zato z upoštevanjem njene tozadevne izpovedi bistveno kršilo določbe ZPP (7. člen ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, poleg tega ta izpoved tudi sicer ne potrjuje pravnega nasledstva. Ta tudi ni konsistentna, prepričljiva in je v nasprotju z listinskimi dokazi. Nekritične so navedbe sodišča glede izpovedi tožnice o nespornosti obsega njenih pravic in delovne dobe v letu 2022 ter glede razlogov za pošiljanje Sporazuma C. C., poleg tega sodišče s tem v zvezi ni upoštevalo listinskih dokazov in navedb tožnice, prav tako tudi ni zaslišalo C. C. Ker je sodišče zmotno odločilo o glavni stvari, je taka tudi odločitev o stroških. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da se zahtevki v točkah od I. do VI. zavrnejo, v točkah VII in VIII pa tožnici naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podredno, da sodbo sodišča v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožnici v plačilo naloži stroške pritožbenega postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v obrazloženem odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne tistih, ki jih toženka uveljavlja v pritožbi. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Predmet presoje v konkretni zadevi je pravilnost odmere odpovednega roka ter višine odpravnine v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ju je toženka tožnici odmerila upoštevaje zgolj delovno dobo pri njej. Temu je tožnica nasprotovala in zahtevala upoštevanje tudi delovne dobe dosežene z delom pri pravnih prednikih toženke. Sodišče prve stopnje je ob ugotovitvi, da je bila tožnica prehodno zaposlena pri pravnih prednikih toženke, njenemu zahtevku ugodilo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim toženka v pritožbi niti ne nasprotuje, izhaja, da je bila tožnica v obdobju od 4. 9. 1995 do 31. 8. 2003 zaposlena v družbi F. d. o. o., v obdobju od 1. 9. 2003 do 11. 10. 2009 pri družbi D. d. o. o., v obdobju od 12. 10. 2009 do 31. 10. 2015 pri družbi E. d. o. o., v obdobju od 1. 11. 2015 do 31. 7. 2016 ponovno pri družbi D. d. o. o. ter od 1. 8. 2016 dalje pri toženki. Družbi F. d. o. o. in E. d. o. o. sta bili na podlagi Pogodbe o pripojitvi z dne 30. 6. 2015 pripojeni k družbi D. d. o. o., ta pa je bila na podlagi Pogodbe o pripojitvi št. ... z dne 31. 8. 2018 pripojena k toženki in je zato dne 24. 10. 2018 prenehala. Tožnici je delovno razmerje pri toženki prenehalo dne 29. 5. 2022 zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, odmerjen ji je bil odpovedni rok v trajanju 40 dni, izplačana ji je bila odpravnina v znesku 7.253,25 EUR.

8. Toženka v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje zadostne in jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, in omogočajo preizkus pravilnosti sodbe. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje in kot izhaja iz nadaljevanja sodbe, dejstvo ali je podana delovnopravna kontinuiteta v konkretni zadevi ni odločilno, zato tudi ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje njen obstoj (kontradiktorno ali po nepotrebnem) ugotavljalo, niti, da s tem v zvezi ni zaslišalo prič A. A., B. B. in C. C. S slednjim tako tudi ni kršilo 5., 7. in 212. člena ZPP v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Podana tudi ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. O odločilnih dejstvih ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Navedbe, ki jih s tem v zvezi navaja toženka v pritožbi (npr. da iz listin ne izhaja obstoj pravnega nasledstva med toženko in prejšnjimi delodajalci v razmerju do tožnice, da obstaja nasprotje med razlogi sodbe o delovnopravni kontinuiteti ter vsebini zapisnikov o glavni obravnavi (izpoved tožnice) ter elektronskih sporočilih, itd.), pa dejansko predstavljajo druge pritožbene razloge (nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, zmotna uporaba materialnega prava), do katerih se pritožbeno sodišče konkretneje opredeljuje v nadaljevanju sodbe.

10. Po določbi 94. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS št. 21/2013 in nadaljnji) je minimalni odpovedni rok 80 dni, če odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec zaradi poslovnih razlogov in ima delavec 25 let delovne dobe pri delodajalcu, če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določen drugačen odpovedni rok, vendar ne krajši od 60 dni (tretji odstavek). Za delovno dobo pri delodajalcu se šteje tudi delovna doba pri njegovih pravnih prednikih (peti odstavek). Kolektivna pogodba za dejavnost elektroindustrije (Ur. l. RS, št. 108/2005 in nadaljnji) v deveti točki uvodnih določb določa, da se pri uveljavljanju pravic delavcev, na podlagi "delovne dobe" pri zadnjem delodajalcu, v omenjeno delovno dobo šteje neprekinjena delovna doba: pri zadnjem delodajalcu; pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in za prevzete delavce tudi delovna doba pri delodajalcih, od katerih so bili prevzeti. 108. člen ZDR-1 določa, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, delavcu dolžan izplačati odpravnino (prvi odstavek), za delo pri delodajalcu pa se šteje tudi delo pri njegovih pravnih prednikih (tretji odstavek).

11. Po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1; Ur. l. RS, št. 65/2009 in nadaljnji) s pripojitvijo prevzeta družba preneha, brez da bi bila opravljena njena likvidacija (četrti odstavek 580. člena ZGD-1), njeno premoženje, pravice in obveznosti pa preidejo na prevzemno družbo in ta kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila prevzeta družba (šesti odstavek 580. člena ZGD-1). Pripojitev se realizira z vpisom v sodni register, in z vpisom premoženje prevzetih družb preide skupaj z njihovimi obveznostmi na prevzemno družbo, prevzete družbe pa prenehajo (tretji odstavek 591. člena ZGD-1).

12. Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in citirane zakonske podlage, je tako pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je toženka pravni naslednik družbe D. d. o. o., kot tudi družb F. d. o. o. in E. d. o. o., in da je zato pri določitvi oziroma odmeri tožničinega odpovednega roka ter odpravnine, dolžna upoštevati tudi njeno delovno dobo, doseženo pri vseh teh družbah. S pripojitvijo prevzete družbe D. d. o. o. je namreč na toženko kot prevzemno družbo prešlo vse premoženje prevzete družbe in je kot univerzalna pravna naslednica vstopila v vsa pravna razmerja, katerih subjekt je bila družba D. d. o. o. 13. Nasprotna pritožbena zavzemanja niso utemeljena. Ni odločilno, da se je tožnica pri toženki prostovoljno zaposlila že dve leti pred pripojitvijo družbe D. d. o. o. k toženki, in ne drži, da zaradi tega pripojitev ni mogla imeti vpliva na njene pravice, oziroma da toženka v tem obziru ni pravni naslednik družbe D. d. o. o., saj so nanjo prešle zgolj premoženje in odgovornosti, ki jih je družba D. d. o. o. imela v času pripojitve. Kot je pravilno navedlo in upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, sta določbi 94. in 108. člena ZDR-1 pomensko povsem jasni in izrecno ter nedvoumno določata zgolj, da se pri določitvi odpovednega roka ter višine odpravnine upošteva tudi delovna doba pri pravnih prednikih delodajalca, torej tudi pri družbah D. d. o. o., F. d. o. o. in E. d. o. o. Zato je nerelevantno, kdaj so na toženko prešle pravice in obveznosti družbe D. d. o. o. skladno s tretjim odstavkom 591. člena ZGD-1 ter kdaj se je tožnica dejansko (prostovoljno) zaposlila pri toženki, pred ali s pripojitvijo. Bistveno je le, da je do te prišlo, in da je bila tožnica predhodno zaposlena pri pripojenih družbah. Zgolj s tem je namreč nastala obveznost toženke, da kot prevzemna družba1 pri določitvi odpovednega roka in odpravnine vseh svojih zaposlenih, ki so bili prehodno zaposleni pri pripojeni družbi, upošteva tudi delovno dobo, ki so jo ti tam dosegli. To pa ne pomeni, da so delavci prevzemne družbe na ta način pridobili dodatne pravice, na kar kot problematično opozarja pritožba, niti ne gre za kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Upoštevanje delovne dobe pridobljene pri pravnih prednikih delodajalca namreč po izrecnih določbah ZDR-1 pripada zgolj (vsem) delavcem, ki so bili pri teh zaposleni.2 Ob upoštevanju navedenega tudi ne drži, da se njihov položaj zaradi (tudi kasnejše) pripojitve ne spreminja, za kar se zmotno zavzema pritožba, saj v nasprotnem primeru delodajalec delovne dobe dosežene pri predhodnem delodajalcu ne bi bil dolžan upoštevati. Prav tako ni bistveno, ali je izpoved tožnice glede pravnega nasledstva prepričljiva, in ali ga potrjuje, saj je sodišče prve stopnje pravno nasledstvo (lahko) ugotovilo že na podlagi predloženih listinskih dokazov.

14. Ker je torej v konkretni zadevi podana pravna kontinuiteta oziroma so tožničini predhodni delodajalci pravni predniki toženke, ni odločilno, ali je pri tožnici podana delovnopravna kontinuiteta, kar je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje in nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene. Ne gre namreč za situacijo iz 75. člena ZDR-1, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba,3 saj ne gre za prenos (dela) podjetja izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve, zaradi katerih bi prišlo do spremembe delodajalca, in pri kateri bi bil čas sklenitve delovnega razmerja z družbo prevzemnico odločilnega pomena, ker se v takem primeru na prevzemnika prenesejo zgolj pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa (združitve ali delitve) pri delodajalcu prenosniku. Sodišče prve stopnje zato s tem v zvezi utemeljeno ni zaslišalo A. A., B. B. in C. C., in s tem ni kršilo 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ter 22. in 25. člena Ustave RS). Prav tako zato tudi ni relevantno, ali je toženka glede tega podala zadostne trditve, kar izpostavlja pritožba, morebitno upoštevanje tozadevne izpovedi tožnice pa ne pomeni kršitve prvega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 7. in 212. členom ZPP), saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na navedeno pritožba tudi neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni (konsistentnosti, prepričljivosti) tožničine izpovedi.

15. Prav tako konkretna zadeva ni primerljiva s situacijo iz zadeve VSRS VIII Ips 44/2021, ki jo v pritožbi izpostavlja toženka. V citirani zadevi je delavcu prenehalo delovno razmerje pri družbi A dne 30. 5. 2016, družba A pa se je nato pripojila k družbi B 8. 7. 2016. Zato se je štelo, da delavec ni bil prenesen na družbo B, čeprav je bil dan obračun oddelitve in prevzema narejen že dne 1. 1. 2016. Bistveno je bilo, kdaj je prišlo do oddelitve, to pa je bilo s sklenitvijo pogodbe o oddelitvi in pripojitvi dne 8. 7. 2016, takrat pa delavec ni bil več zaposlen pri družbi A, posledično njegove pravice in obveznosti iz delovnega razmerja niso prešle na družbo B. Situacija tožnice temu ni primerljiva. Upoštevaje navedeno tako sodišče prve stopnje s tem, ko utemeljenosti zahtevka ni presojalo ob upoštevanju dejanskega stanja ob pripojitvi, ni napačno ugotovilo dejanskega stanja, niti zmotno uporabilo materialnega prava, za kar se neutemeljeno zavzema toženka v pritožbi.

16. Pritožba tudi neutemeljeno opozarja na neustreznost sklicevanja sodišča prve stopnje na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1198/2011, v kateri je delavcu delovno razmerje prenehalo zaradi uvedbe stečaja, medtem ko pa se je tožnica pri toženki zaposlila prostovoljno. Slednje namreč ni bistveno. V zadevi Pdp 1198/2011 se, ne glede na način prenehanja zaposlitve, obravnava primerljiva situacija, saj se je delavec zaposlil pri novem delodajalcu, preden je prišlo do pripojitve prejšnjega delodajalca k novemu. Pri prejšnjem delodajalcu mu je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, vmes je bil brezposeln, nato pa se je dne 7. 5. 1991 zaposlil pri novem delodajalcu, kateremu je bil dne 21. 10. 1991 pripojen prejšnji delodajalec. Enako kot v primeru tožnice se je štelo, da je delavec upravičen do priznanja delovne dobe pri pravnih prednikih, saj je prišlo do pravnega nasledstva, pri čemer ni pomemben trenutek zaposlitve delavca pri pravnem nasledniku, ampak zgolj obstoj nasledstva.

17. Ker je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje glede povrnitve stroškov postopka, in ni podana kršitev prvega odstavka 339. člena ZPP.

18. Do preostalih pritožbenih navedb, ki niso odločilnega pomena (nepotrebnost zaslišanja tožnice, ali je bilo do leta 2022 sporno vprašanje obsega pravic in delovne dobe tožnice pri toženki, kaj izkazuje vsebina s tem povezanih elektronskih sporočil, ali je bil Sporazum z dne 30. 3. 2016 poslan, ker se ga C. C. ni iskalo, itd.), se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo (360. člen ZPP).

19. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ji je na podlagi 155. člena ZPP in skladno z določbami OT priznalo 1125 točk nagrade za pritožbo (tar. št. 16/4 OT) in 21,25 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR znaša 687,75 EUR ter 22 % DDV (151,30 EUR), kar skupaj znaša 839,05 EUR.

1 S tem je postala pravna naslednica družbe D. d. o. o. 2 Zakon torej ustrezno obravnava enake pravne položaje delavca enako, drugačne pa različno. 3 Upoštevaje določbo četrtega odstavka 279.č člena ZPP (predsednik senata ni vezan na program vodenja postopka in ga lahko tekom postopka spremeni ali dopolni), tudi ni bistveno, da je sodišče uporabo 75. člena ZDR-1 napovedalo v programu vodenja postopka, kar neutemeljeno izpostavlja pritožba.