Jedro

Na podlagi prvega in drugega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) toženka dolguje tožniku odpravnino, in sicer 1/3 osnove za vsako leto dela pri toženki. Osnova za izračun je povprečna mesečna plača, ki jo je tožnik prejel oziroma bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna v 15 dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 373,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odpravnino 9.078,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2016 do plačila, v roku 15 dni (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v obrestnem delu za dne 2. 9. 2016 (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka 684,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, v roku 15 dni (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v celoti (pravilno le zoper sodbo v ugodilnem delu) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka, ko je zavrnilo predlog za zaslišanje toženke, o tem pa se v obrazložitvi sodbe tudi ni opredelilo. V posledici te kršitve je bilo zmotno ter nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, sodba pa je oprta na napačno materialnopravno podlago. Pritožbenemu sodišču predlaga. da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo v celoti prereka vse navedbe toženke. Poudarja, da je pritožba vložena z očitnim namenom zavlačevanja postopka. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženke in ker naj ne bi navedlo vsebinskih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali pa da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati. Sodišče sme zavrniti tudi izvedbo dokaza, s katerim ne bi bilo mogoče ugotoviti pravno relevantnega dejstva, ali izvedbo dokaza, katerega dokazno sporočilo ne bi moglo odločilno vplivati na odločitev sodišča. Svojo odločitev o neizvedbi predlaganih dokazov mora sodišče ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve natančno objasnilo, da je dokazni predlog za zaslišanje strank zavrnilo, ker izvedba tega dokaza ne bi vplivala na odločitev, saj so odločilna dejstva razvidna že iz predloženih listinskih dokazov. Pri tem je vsa ta dejstva tudi natančno navedlo. Obrazložilo je tudi, da ostala dejstva, ki jih je toženka glede na navedbe v odgovoru na tožbo želela dokazovati z zaslišanjem strank (o datumu vročitve odpovedi; o samem obstoju odpovedi; o možnosti tožnikove zaposlitve na drugem delovnem mestu oziroma pri drugem delodajalcu), za rešitev spora sploh niso relevantna. Sicer pa toženka v pritožbi niti sama ne navaja, katerih odločilnih dejstev sodišče ni ugotovilo, ampak le pavšalno trdi (brez kakršnihkoli konkretnih navedb), da je bilo dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

7. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje o odločilnih dejstvih in pravilno uporabilo materialno pravo. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov, zaradi česar mu je delovno razmerje prenehalo 2. 9. 2016. Pri toženki je bil skupaj zaposlen 31 let. Na podlagi prvega in drugega odstavka 108. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) toženka dolguje tožniku odpravnino, in sicer 1/3 osnove za vsako leto dela pri toženki. Osnova za izračun je povprečna mesečna plača, ki jo je tožnik prejel oziroma bi jo prejel, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo. Na podlagi potrdila o višini plače z dne 28. 6. 2016 znaša osnova za izračun odpravnine 878,54 EUR, glede na določbo drugega odstavka 108. člena ZDR-1 pa odpravnina znaša 9.078,35 EUR, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker toženka tožniku odpravnine ni plačala ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi 2. 9. 2016, je toženka od 3. 9. 2016 dalje v zamudi s plačilom. Tako je v celoti pravilna odločitev, navedena v I. točki izreka izpodbijane sodbe.

8. Ker tožnik v sporu ni uspel le deloma (v obrestnem delu zahtevka za en dan), je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP pravilna tudi odločitev sodišča, da je toženka dolžna tožniku povrniti vse njegove pravdne stroške, ki jih je sodišče pravilno odmerilo po določilih Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.).

9. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo, in sicer: 500 točk za odgovor na pritožbo (4. točka tar. št. 15), 2 % materialnih stroškov ter 22 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR v času odločanja o pritožbi znaša 373,30 EUR (prvi odstavek 154. člena, 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).