Jedro

Čeprav je preklic radijskega dovoljenja stvar posebnega postopka, je vendar pomembna okoliščina v zvezi s presojo nastanka težko popravljive škode, saj je glede na poseben postopek, določen z ZTel, izvršljiva že odločba prve stopnje o preklicu radijskega dovoljenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 8/2001-3 z dne 5.2.2001 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 3.1.2001 vložila pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 4.12.2000, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti sklepom Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije o plačilu pristojbine za radijske frekvence, vsi z dne 19.10.2000. Dne 29.1.2001 je vložila še zahtevo za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS), s katero bi se, do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu, začasno odložila izvršitev navedenih sklepov. Zahtevo je utemeljila s previsokim zneskom plačila pristojbine, ki nima podlage v zakonu in s tem, da bi ji nastala težko popravljiva škoda zaradi preklica radijskega dovoljenja, kot posledica neplačane pristojbine.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da je obveznost plačila pristojbine za radijske frekvence in posledica neplačila, to je odvzem frekvenc, določena v Zakonu o telekomunikacijah, podlage za izračun pristojbine pa so določene v Uredbi o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc. Tožeča stranka je kot RTV hiša ob kandidaturi za radijske frekvence vedela, da bo morala plačevati pristojbine in za morebitne posledice neplačila. Zato bi morala v zahtevi za izdajo začasne odredbe verjetno izkazati, da ji bodo škodljive posledice nastale zaradi nezmožnosti plačila tistega dela pristojbine, ki je po njenem mnenju nezakonit. Ni zadostno zgolj sklicevanje, da je pristojbina izredno visoka in da presega njene prihodke, pri čemer niti iz tožbe, niti iz upravne odločbe in niti iz zahteve za izdajo začasne odredbe ne izhaja, kakšna je obračunana višina pristojbine oziroma kakšna je višina, ki jo tožeča stranka priznava kot zakonito. Na podlagi listin, priloženih tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe, sodišče ne more preizkusiti navedb in zato tudi ne more presoditi, da bi tožeči stranki zaradi plačila pristojbine v odmerjeni višini nastala težko popravljiva škoda. Preklic radijskih dovoljenj kot posledica neplačila pristojbin za radijske frekvence je po mnenju sodišča lahko pomembna okoliščina pri presoji, ali bo nastala težko popravljiva škoda le, če tožnik verjetno izkaže nezmožnost plačila pristojbin in škodo, ki bi mu nastala s plačilom pristojbin ter tudi škodo, ki bi mu nastala zaradi odvzema radijskih frekvenc. Zgolj navedba, da bi bil zaradi preklica radijskih dovoljenj ogrožen obstoj tožeče stranke, ne zadostuje za oceno, da je v zahtevi za izdajo začasne odredbe verjetno izkazana težko popravljiva škoda.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev prvostopnega sodišča in stališče, da je izdaja začasne odredbe pogojena z izkazom njene plačilne nesposobnosti. Svojo neplačilno sposobnost je v pritožbi izkazala s podatki Agencije za plačilni promet (Bon-1-R), vendar pa meni, da je podlaga za nastanek težko popravljive škode - odvzem radijskega dovoljenja, ki ji grozi zaradi neplačanih pristojbin za uporabo radijskih frekvenc. V enakem primeru je prvostopno sodišče, na podlagi mnenja pritožbenega sodišča, že izdalo začasno odredbo in odložilo izvršitev sklepa o plačilu pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Zato meni, da ni podlage za različno odločanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna. Neustrezna je razlaga 1. odstavka 69. člena in pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 30. člena ZUS. Nezmožnost plačevanja zakonitih obveznosti in slabo finančno stanje zavezanca ne morejo biti podlaga za odložitev izvršbe upravne odločbe, ki nalaga zavezancu plačilo denarne obveznosti. Tudi če bi se tožnik na to skliceval in ta dejstva izkazoval ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. S posegom v tožnikova denarna sredstva, po presoji pritožbenega sodišča, ne bo nastala težko popravljiva škoda, saj bo imel v primeru uspeha v upravnem sporu, možnost vračila, če mu je bila obveznost odmerjena v napačnem ali previsokem znesku.

Vendar pa tožnik zahteve za izdajo začasne odredbe ne utemeljuje z nastankom težko popravljive škode zaradi same izvršbe v njegovo premoženje, ampak povezuje svojo zahtevo s težko popravljivo škodo, ki bi mu nastala zaradi preklica radijskega dovoljenja, ki je predviden v 41. členu Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - odločba US, 59/99 - ZTel), kot sankcija zaradi neplačane pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Za preklic radijskega dovoljenja je določen po ZTel poseben postopek, v katerem pritožba zoper prvostopno odločbo o odvzemu dovoljenja ne zadrži izvršitve (2. odstavek 41. člena ZTel). Do izvršitve take odločbe bi torej lahko prišlo prej, preden bi imel tožnik možnost sodnega varstva zoper odločbo druge stopnje. V tej povezavi bo zato moralo prvostopno sodišče preizkusiti, ali bo podana, z izvršitvijo prvostopnega sklepa, verjetnost nastanka težko popravljive škode za tožnika in s tem tudi možnost neučinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v obravnavanem sporu, saj zadržanje te izvršitve lahko zadrži tudi nastop posledice po 4. alinei 1. odstavka 41. člena ZTel (preklic radijskega dovoljenja).

Iz navedenih razlogov je vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v nov postopek na podlagi 74. člena, v zvezi z 68. členom ZUS.