Jedro

Sodišče prve stopnje je presojalo odločbo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka. Ni pa bilo vezano na tožbene razloge (38. člen ZUS). Ker gre v obravnavanem primeru za vsebinsko neločljivo povezane dele izreka, odločba upravnega organa prve stopnje v neizpodbijanem delu ni postala pravnomočna. Ne gre za odločanje v škodo organa skupnosti, če je prvostopno sodišče sprejelo stališče, da mora tožena stranka glede na 8. člen ZPVAS celoviteje presoditi zakonitost prvostopne odločbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke Občine K., odločbo tožene stranke z dne 13.3.2001, odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je z navedeno odločbo ugodila pritožbi članov Agrarne skupnosti P. skupnost V.P., stranke z interesom v tem upravnem sporu (v nadaljevanju: agrarna skupnost) in odpravila 5. in 7. točko izreka delne odločbe Upravne enote K. z dne 30.5.2000 ter v odpravljenem delu zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Prvostopni organ je z navedeno delno odločbo odločil; da je Občina K. dolžna po pravnomočnosti odločbe vzpostaviti solastninsko pravico do določenega deleža na gozdnih parcelah, navedenih v 1. točki odločbe, v korist članov agrarne skupnosti, navedenih v 3. točki odločbe (1. točka izreka); da je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan po pravnomočnosti odločbe vzpostaviti solastninsko pravico na kmetijskih zemljiščih, navedenih v 2. točki odločbe, v korist članov agrarne skupnosti (2. točka izreka); da se na premoženju, ki se vrača z odločbo, vzpostavi solastninska pravica do določenega deleža za naštete upravičence (3. točka izreka); da so upravljalci dolžni v roku 15 dni od pravnomočnosti odločbe nepremičnine izročiti v upravljanje agrarni skupnosti (4. točka izreka); da občina daje in prizna trajno brezplačno služnostno pravico paše in z njo povezanih pravic, ki jih določa Zakon o kmetijskih zemljiščih na skupnih pašnikih, in sicer na parcelah, naštetih v 5. točki (5. točka izreka); da je pravnomočna odločba podlaga za vpis v zemljiško knjigo (6. točka izreka); da se zavrne zahteva agrarne skupnosti za vrnitev tam naštetih nepremičnin v k.o. Č. (7. točka izreka); da bo o preostalem delu zahteve, ki se nanaša na vrnitev parc. št. 744/1 k.o. Č., odločeno z dopolnilno odločbo (8. točka izreka).

Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da delna odločba upravnega organa prve stopnje izhaja iz predpostavke, da so parcele, navedene v 5. točki izreka, zazidana stavbna zemljišča, zato se v naravi ne vračajo. Na navedenih zemljiščih so zgrajeni smučarski objekti in urejena smučišča, ki naj bi jih bilo po 17. členu Zakona o športu (ZSpo) šteti za športni objekt, le-ti pa niso predmet vračanja. Stališče prvostopnega upravnega organa je napačno, saj ni ovir za vračanje zemljišč, po katerih potekajo smučarske proge.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbi tožeče stranke, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedla v tožbi. Ugotovilo je, da je tožena stranka ob presoji utemeljenosti pritožbe, s katero je agrarna skupnost izpodbijala prvostopno odločbo v delu, katerega predmet so parcele, katerih zahteva za vrnitev je bila zavrnjena, napačno ugotovila, da ima odprava 7. točke izreka odločbe posledice le v 5. točki izreka. S tem pa je, glede na materialno podlago zahteve za vrnitev, Zakon o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS), napačno odločila, da je prvostopna odločba v ostalem delu zakonita. Tožena stranka je kot pritožbeni organ v okviru odločanja o pritožbi dolžna preizkusiti tudi zakonitost in pravilnost odločbe po uradni dolžnosti mimo pritožbenega zahtevka. V pritožbenem postopku se celovito presoja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in pravilnost uporabe predpisa na to stanje. V obravnavanem primeru pa tožena stranka ob reševanju pritožbe zakonitosti prvostopne odločbe ni presodila celovito. Delna odločba organa prve stopnje v 3. točki izreka opredeljuje upravičence, člane agrarne skupnosti, katerim so bile premoženjske pravice odvzete, ne obrazloži pa pravnega razmerja vlagateljev zahtevka do upravičencev. Tožena stranka ob reševanju pritožbe agrarne skupnosti v navedeni smeri ni preizkusila zakonitosti prvostopne odločbe in je s tem kršila materialne določbe 8. člena ZPVAS. Pomen ugotovitve razmerja med člani, ki vlagajo zahtevke, in upravičenci, ki se jim premoženje vrača, izhaja tudi iz določbe ZPVAS, ki določa rok za vložitev zahtevkov do 30.6.2001. Do tega roka so namreč v agrarno skupnost lahko vstopali novi člani in tudi vlagali zahtevke kot upravičeni vlagatelji. Po poteku roka pa postanejo neuveljavljani deli nepremičnin s preostalega dela območja bivše agrarne skupnosti, last občine. Neugotovitev pravnega razmerja med vlagatelji in upravičenci, kot pravno pomembnega dejstva iz materialnega predpisa, ima torej za posledico, da tožena stranka zahtevkov, vloženih po izdaji prvostopne odločbe do 30.6.2001, sploh ne bi mogla obravnavati, niti ugotoviti, ali del premoženja ni bil uveljavljan in bi moral pripadati občini. Določba 8. člena ZPVAS določa tudi višino deleža, ki se vrača določenemu upravičencu. Iz odločbe o podržavljenju izhaja, da je bilo premoženje agrarne skupnosti podržavljeno 63 osebam, z deleži izračunanimi na 387-tine, v 3. točki izreka delne odločbe prvostopnega organa, pa so deleži izračunani na 487-tine, pri čemer razlog za določitev različnih solastninskih deležev glede na odločbo o podržavljenju ni naveden. Tožena stranka naj v ponovnem postopku upošteva izraženo pravno mnenje sodišča prve stopnje, ki se nanaša na navedene kršitve in o pritožbi agrarne skupnosti ponovno odloči. Stranka z interesom, agrarna skupnost, vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo v njeno škodo, saj je edina vložila pritožbo zoper 7. točko izreka prvostopne delne odločbe. Sodišče ni presojalo izpodbijane odločbe tožene stranke v mejah tožbenega zahtevka, ampak ga je prekoračilo, odločalo pa je tudi o delu odločbe, ki je že postala pravnomočna. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na njeno pritožbo zoper 7. točko izreka prvostopne delne odločbe pritožbi ugodila in poleg 7. točke odpravila tudi 5. točko izreka in zadevo v odpravljenem delu vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje. V ostalih točkah je izrek prvostopne odločbe postal pravnomočen, saj nobena od strank v postopku zoper ostale točke izreka ni vložila pritožbe. Prvostopno sodišče pa je z izpodbijano sodbo, mimo tožbenega zahtevka, naložilo toženi stranki presojo zakonitosti pravnomočnega dela izreka prvostopne odločbe, z navodilom, da obrazloži pravno razmerje vlagateljev zahtevka do upravičencev in ugotovi upravičenost do vložitve zahtevka glede na pravno razmerje do upravičenca in višino oziroma obseg deleža posameznega upravičenca, kljub temu, da med strankami v denacionalizacijskem postopku navedeno ni bilo nikdar sporno, saj je navedena dejstva že prvostopni organ pravilno ugotovil in upošteval. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo agrarne skupnosti kot neutemeljeno zavrne. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo svoje pristojnosti, prav tako ni kršilo pravil postopka v upravnem sporu, saj že iz 1. člena ZUS izhaja, da je dolžno paziti na zakonitost dokončnih upravnih aktov, zoper katere teče postopek pred sodiščem.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ki je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v tem upravnem sporu, na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu je predmet presoje zakonitost odločbe tožene stranke, s katero je bila na pritožbo agrarne skupnosti odpravljena 5. in 7. točka delne odločbe upravnega organa prve stopnje in v odpravljenem delu zadeva vrnjena prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Prvostopna odločba je bila v navedenem delu odpravljena zaradi kršitve določb ZPVAS in ZDen. Upravni spor je sprožila Občina K., sodišče prve stopnje je njeni tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.

Glede na navedene odločitve obeh upravnih organov in sodišča prve stopnje, so pritožbeni ugovori agrarne skupnosti, ki so procesne narave, neutemeljeni. Neutemeljen je ugovor, da naj bi sodišče prve stopnje pri svojem odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek. Prvostopno sodišče je odločilo v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, ki se je glasil na ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe tožene stranke. Sodišče je tako tudi odločilo. Ni pa bilo vezano na tožbene razloge (38. člen ZUS) in je odločbo tožene stranke odpravilo iz drugih razlogov, kot so bili navedeni v tožbi, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnih določb ZPVAS. Razlogi, ki jih je navedlo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi za odpravo odločbe tožene stranke, so pravilni in se pritožbeno sodišče z njimi strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka, glede na materialnopravne določbe ZPVAS, dejansko stanje v tej zadevi nepopolno ugotovila. Po 1. odstavku 8. člena navedenega zakona se članom agrarnih skupnosti na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete. Član agrarne skupnosti lahko po tem zakonu uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma njegov pravni prednik ob podržavljenju (2. odstavek 8. člena). Izhajajoč iz navedenih materialnopravnih določb ZPVAS, bi zato morala tožena stranka ob reševanju pritožbe agrarne skupnosti zoper delno odločbo upravnega organa prve stopnje, tudi po presoji pritožbenega sodišča celoviteje presoditi zakonitost navedene odločbe upravnega organa prve stopnje. Poleg odločitve iz 7. točke izreka, bi morala preveriti tudi zakonitost odločitve iz 3. točke izreka prvostopne odločbe. Ta namreč določa upravičence in velikost njihovih solastninskih deležev na vseh zemljiščih, ki so predmet odločbe upravnega organa prve stopnje. Glede na to, da gre za vsebinsko neločljivo povezane dele izreka, odločba upravnega organa prve stopnje v neizpodbijanem delu ni postala pravnomočna. Neutemeljen je zato pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje odločalo o že pravnomočnem delu prvostopne odločbe. Tudi ne gre za odločanje v škodo agrarne skupnosti, če je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi sprejelo stališče, da mora tožena stranka, glede na določbe 8. člena ZPVAS, celoviteje presoditi zakonitost prvostopne odločbe. Zato tudi ta pritožbeni ugovor ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče pripominja, da se v tej zadevi, glede na to, da je agrarna skupnost vložila zahtevo za vrnitev premoženja 15.6.1995, vodi upravni postopek še po določbah ZUP/86 in ne po določbah ZUP, kot je napačno navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Ker uveljavljana pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava nista podana, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.