Jedro

Po 25.6.1991 organi JLA niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Toženec zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova.

Revizijski očitek, da v spornem primeru tožeča stranka ni aktivno legitimirana stranka, ker nima lastnosti pravne osebe, ni utemeljen. Tožeča stranka je namreč Republika Slovenija, torej pravna oseba, ki ima lastnost pravdne stranke (člen 77/1 ZPP). To, da je v dosedanjih vlogah pravdnih strank in odločbah sodišč prve in druge stopnje nazivu tožeče stranke dodano tudi Ministrstvo za obrambo, pa navedene lastnosti tožeče stranke ne more spremeniti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo tožencu, da izprazni enoinpol sobno stanovanje in ga praznega izroči tožeči stranki. Poudarja, da je s sprejemom Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in ustavnega zakona za njeno izvedbo (25.6.1991) prešlo na Republiko Slovenijo upravljanje vsega premičnega in nepremičnega premoženja, s katerim so na njenem ozemlju do uveljavitve ustavnega zakona upravljali zvezni organi ter organi JLA. Trimesečni moratorij na veljavnost navedenih aktov ni vplival. Komanda garnizona zato po 25.6.1991 s stanovanji ni mogla veljavno razpolagati. Odločba o dodelitvi spornega stanovanja tožencu z dne 25.9.1991 tako ni veljaven pravni naslov.

Drugostopno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo prvostopno sodbo. Družinske oz. stanovanjske razmere toženca in to, da je v stanovanje investiral (na kar se je toženec skliceval v pritožbi), je ocenilo kot pravno nepomembne za ta spor.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano drugostopno sodbo pa spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Poudarja, da Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije ne more biti aktivno legitimirana stranka, ker je le upravni organ. Iz dogovora med delegacijo R Slovenije in delegacijo Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo z dne 18.10.1991 o dokončnem umiku armade iz Republike Slovenije so jasno razvidni datumi prevzema stanovanj in vprašanje nasledstva, ki bo dokončno urejeno šele po razdelitvi premoženja nekdanje SFRJ. Sklicuje se tudi na stanovanjske oz. družinske razmere in to, da je stanovanje adaptiral. Sodna odločba je po njegovem tudi neizvršljiva, saj ne zajema tudi drugega odraslega stanovalca v tem stanovanju.

Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena ZPP vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavil in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da v spornem primeru tožeča stranka ni aktivno legitimirana stranka, ker nima lastnosti pravne osebe, ni utemeljen. Tožeča stranka je namreč Republika Slovenija, torej pravna oseba, ki ima lastnost pravdne stranke (člen 77/1 ZPP). To, da je v dosedanjih vlogah pravdnih strank in odločbah sodišč prve in druge stopnje nazivu tožeče stranke dodano tudi Ministrstvo za obrambo, pa navedene lastnosti tožeče stranke ne more spremeniti.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno ocenili predpise, ki so odločilni za presojo bistvene okoliščine, ali je odločba Komande garnizona, Stanovanjskega organa z dne 25.9.1991 zakonita oz. ali predstavlja veljaven pravni naslov za toženčevo bivanje v spornem stanovanju. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela na seji dne 25.6.1991, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je uredil ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Na podlagi 1. odstavka 9. člena cit. ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi Jugoslovanske ljudske armade. Z uveljavitvijo navedenih določb tako Komanda garnizona in drugi organi, ki so dotlej upravljali vojaški stanovanjski sklad, po 25.6.1991 niso bili več upravičeni izdajati aktov, s katerimi bi razpolagali s stanovanji iz vojaškega stanovanjskega sklada. Tudi trimesečni moratorij ni mogel vplivati na veljavnost določb navedenih predpisov. S sklepom Skupščine Republike Slovenije, s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo (Stališča in sklepi Skupščine Republike Slovenije z dne 10.2.1991). Prilogi k Skupni deklaraciji sta vzpostavili pravno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991 le na določenih področjih (npr. režim na meji, varnost meja, carine ipd.). Na področju upravljanja z nepremičninami, s katerimi so pred 25.6. 1991 upravljali zvezni organi (torej tudi s stanovanji) pa ni bilo z nobenim aktom vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred navedenim datumom.

Glede na navedene določbe osamosvojitvenih ustavnih predpisov tudi revizijsko sklicevanje na dogovor med delegacijo Republike Slovenije in delegacijo bivšega Zveznega sekretariata za ljudsko obrambo z dne 18.10.1991 o dokončnem umiku armade iz Republike Slovenije, ne more biti uspešno. Kolikor se navedeni dogovor nanaša na stanovanja iz vojaškega stanovanjskega sklada, je uredil "le" dejanski prevzem stanovanj oz. dokumentacije o stanovanjih po umiku bivše armade iz Republike Slovenije (12. točka dogovora). Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem pa je prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. Odločba Komande garnizona, Stanovanjskega organa z dne 25.9.1991, s katero je bilo tožencu dodeljeno sporno stanovanje, je tako nezakonita. Toženec zato zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitev sodišč o toženčevi izselitvi je tako materialnopravno pravilna.

Kot pravilno ugotavlja sodišče druge stopnje, so za ta spor pravno nepomembne tudi toženčeve družinske okoliščine in to, da je toženec sporno stanovanje adaptiral, na kar se toženec sklicuje tudi v reviziji.

To, da pravnomočni izrek sodbe sodišča prve stopnje, razen toženca, izrecno ne zajema tudi drugih odraslih oseb, ki se nahajajo v spornem stanovanju, na izvršljivost odločitve ne more vplivati. Pri tem revizijsko sodišče le še poudarja, da pravnomočni izrek sodbe nalaga tožencu tako dolžnost, da se izseli sam kot tudi, da izroči stanovanje tožeči stranki prazno vseh oseb in stvari.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, je glede na povedano revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).