Jedro

Vložnik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil pred pravnomočnostjo oprostilne sodbe oziroma pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, kar ni dovoljeno, nedovoljenega pravnega sredstva pa ni mogoče meritorno obravnavati.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.A. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom z dne 24.5.2005 odločilo, da se odvetniku I.R. za zastopanje B.A. prizna nagrada v znesku 234.273,60 SIT, ki se poravna iz proračunskih sredstev. Višji zahtevek je sodišče zavrnilo kot neutemeljen. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 30.6.2005 pritožbo odvetnika R. zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper sklep zunajobravnavnega senata je zagovornik obdolženca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V zahtevi navaja, da je sodišče neupravičeno zavrnilo zagovornikove priglašene stroške za pregled spisa v višini 3.200 točk. 3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti navaja, da zahteva ni dovoljena, saj jo je zagovornik vložil v svojo korist, česar po prvem odstavku 421. člena ZKP ne more.

B.

4. V skladu z določbo prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, vložiti po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Izjema, določena v četrtem odstavku 420. člena ZKP, velja le za zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi in podaljšanju pripora, ki se sme vložiti tudi med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan.

5. Iz podatkov v kazenskem spisu je razvidno, da je zoper obdolžena B.A. in S.K. tekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 130. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. V postopku je bil odvetnik I.R. s sklepom z dne 5.12.2002 po uradni dolžnosti postavljen za zagovornika obdolženega B.A. Sodišče prve stopnje je dne 1.4.2005 izdalo sodbo, s katero je oba obtoženca oprostilo obtožbe očitanega kaznivega dejanja. Zoper oprostilno sodbo je okrožna državna tožilka vložila pritožbo, vendar jo je dne 12.9.2005 umaknila, zato je Višje sodišče s sklepom z dne 14.9.2005 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo. Vložnik je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o stroških vložil dne 12.8.2005, torej pred pravnomočnostjo oprostilne sodbe (prvi in drugi odstavek 129. člena ZKP) oziroma pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom, kar po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno.

6. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zahtevo zagovornika obdolženega B.A. za varstvo zakonitosti zavrglo kot nedovoljeno. Drugi odstavek 423. člena ZKP sicer predvideva zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti le, če je vložena zoper odločbo Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 420. člena ZKP), ali če jo je vložil nekdo, ki ni imel te pravice (prvi dostavek 421. člena ZKP) ali če je prepozna (tretji odstavek 421. člena ZKP). Vendar je v primerih, kot je obravnavan, potrebno analogno uporabiti določbo 390. člena ZKP, ki predvideva zavrženje pritožbe, če ta po zakonu ni dovoljena. Citirana določba ureja enako procesno situacijo kot v obravnavanem primeru, le da se nanaša na drugo pravno sredstvo. Nedovoljenega pravnega sredstva ni mogoče meritorno obravnavati.