Jedro

Predlog za začasno odredbo po ZLPP je bilo možno vložiti le do 7.6.1993. Rok po ZLPP je prekluziven rok in se ne pokriva z rokom za vlaganje denacionalizacijskih zahtevkov po ZDen. Rok za zavarovanje teh zahtevkov po ZLPP je krajši iz razloga, da se zaradi postopkov denacionalizacije ne bi bistveno podaljševal proces lastninskega preoblikovanja podjetij.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravila sklep Sekretariata za gospodarstvo občine z dne 10.1.1994, s katerim se podjetju prepoveduje, do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji zasebnega podjetja, last M.K., razpolaganje z nepremičninami parc. št. 185/1 pašnik površine 16 a 54 m2, parc. št. 186/1 poslopje površine 2 a 61 m2 in 3 a 60 m2, vpisanimi v z.k. vložek 137. V 2. točki izreka izpodbijane odločbe pa je tožena stranka zavrnila predlog F.K. in J.K. za izdajo začasne odredbe o prepovedi lastninskega preoblikovanja na navedenih nepremičninah zavezancu. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da sta upravičenca pri upravnem organu vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se prepove razpolaganje z nepremičninami in delno oziroma popolno preoblikovanje podjetja, šele dne 21.7.1993, torej po izteku roka, ki je določen v 11. členu zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), to je najkasneje do 7.6.1993. Zato lahko vlagatelja zahteve za denacionalizacijo uveljavljata odškodnino po 2. odstavku 15. člena ZLPP. Ker gre v tej zadevi za izdajo začasne odredbe po določbi ZLPP (11. člen), ni pravne podlage za izdajo začasne odredbe po 68. členu zakona o denacionalizaciji (ZDen).

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo tožene stranke, ker meni, da je odločitev tožene stranke nepravilna. Za vložitev tožbe izkazuje pravni interes, saj zaradi odločitve tožene stranke zanjo nastanejo posledice (obveznice, delnice RS). Ob odločitvi v izpodbijani odločbi, bi upravičenci, ki so vložili zahteve za denacionalizacijo po 7.6.1993, prišli v neenakopraven položaj z drugimi upravičenci, kar pa nedvomno ni bil namen ustavnega sodišča, ki je z odločbo z dne 4.3.1993 podaljšalo rok za vlaganje zahtev, niti zakonodajalca pri zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Čeprav je tožnik prepričan, da bi bila ob podrobni preučitvi dopustna tudi razlaga, da je mogoče v korist izenačitve pravic vseh upravičencev do denacionalizacije šteti kot pravočasno zavarovanje zahtevkov po lastninskem zakonu, tudi če je bil predlog vložen po 7.6.1993, je nedvomno podana zakonita podlaga za to zavarovanje v 68. členu zakona o denacionalizaciji. Tožena stranka bi morala upoštevati, da ima vlagatelj pravico ves čas trajanja postopka do izdaje odločbe predlagati zavarovanje svojega zahtevka. Ker je postopek denacionalizacije upravni postopek, mu daje to pravico že zakon o upravnem postopku (ZUP) v poglavju izvršba v zavarovanje in začasni sklep, zlasti pa določba 292. člena zakona. Posebej vlagatelju daje pravico zavarovati svoj denacionalizacijski zahtevek 68. člen ZDen, v katerem so navedene konkretne oblike zavarovanja. Poleg vseh v zakonu predvidenih oblik zavarovanja zahtevkov ZDen v 88. členu določa še splošno zavarovanje premoženja, ki je predmet denacionalizacije, s tem da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje s premoženjem, glede katerega obstaja obveznost vrnitve. Zavarovanje zahtevkov je urejeno tudi v II. poglavju ZLPP. To poglavje je treba razumeti v kontekstu celotnega zakona in upoštevati, da ZLPP ureja lastninsko preoblikovanje podjetij, dočim denacionalizacijo podržavljenega premoženja ureja ZDen. Za denacionalizacijo premoženja se uporablja in velja ZDen, kar izhaja tudi iz 2. odstavka 9. člena ZLPP, ki izrecno določa, da določbe tega zakona ne posegajo v druge pravice upravičencev ob vrnitvi premoženja v skladu s predpisi o vračanju premoženja. Iz navedenega izhaja, da je namen II. poglavja ZLPP v tem, da ob istočasnem procesu denacionalizacije omogoči nemoten proces lastninskega preoblikovanja podjetij, ne pa da omejuje pravice denacionalizacijskih upravičencev. V tem smislu je treba razumeti tudi uporabo 68. člena ZDen in določbe ZLPP, ki se nanašajo na zavarovanje. Določba 68. člena ZDen brez časovne omejitve daje možnost upravičencem, da predlagajo zavarovanje svojih zahtevkov. ZLPP v II. poglavju pa daje možnost podjetjem, da se lastninsko preoblikujejo, če predlogi za zavarovanje zahtevkov niso bili vloženi do roka, predvidenega v zakonu, kar izhaja iz 2. odstavka 15. člena. To pomeni, da podjetje lahko prične proces lastninjenja, nikakor pa to ne pomeni, da upravičenci nimajo več možnosti zavarovati svojega zahtevka. Zahtevke lahko zavarujejo do dokončnega lastninskega preoblikovanja podjetja zavezanca. Upravičenci imajo možnost predlagati vse oblike denacionalizacije kot jih določa ZDen, sicer bi bilo to v nasprotju z določbami tega zakona in ZUP. Določba 68. člena ZDen daje upravičencu možnost, da tudi po preteku roka za vložitev predloga za začasno odredbo iz ZLPP, vse do dokončnega lastninskega preoblikovanja podjetja, predlaga zavarovanje zahtevka. Izdaja začasne odredbe po 68. členu ZDen v primeru, ko se podjetje - zavezanec še ni dokončno lastninsko preoblikovalo, v ničemer ne zavira lastninskega preoblikovanja podjetja, obenem pa zavaruje pravice upravičenca. Iz navedenega tudi logično izhaja, da določbe ZLPP v primerjavi z določbo 68. člena ZDen niso specialne določbe, kot to razlaga tožena stranka. Določbe II. poglavja ZDen ščitijo pravice podjetij - zavezancev, 68. člen ZDen pa pravice upravičencev. To pomeni, da zakona urejata pravice različnih subjektov, zaradi česar določbe ZLPP ne morejo biti specialne določbe, kar izhaja tudi iz 9. člena citiranega zakona, ki določa, da določbe tega zakona ne posegajo v pravice upravičencev po predpisih o denacionalizaciji. Tožeča stranka tudi navaja, da je po določbi 68. člena ZDen edini pogoj, da je verjetno izkazana dejanska in pravna podlaga zahtevka. Zakon ne določa nikakršnih časovnih omejitev za predlaganje in za izdajo začasnih odredb. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih v izpodbijani odločbi in poudarja, da bi le vlagateljici lahko sprožili upravni spor v tej fazi postopka, tožeča stranka pa v tožbi določbe ZDen in ZLPP razlaga v nasprotju z duhom določb obeh zakonov.

Tožba ni utemeljena.

Ob ugovoru tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v tem upravnem sporu, sodišče na podlagi podatkov v upravnih spisih ugotavlja, da je verjetno izkazano, da bo zavezanec za izpolnitev zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev v obliki odškodnine po 2. odstavku 15. člena ZLPP. Zato ima tožnik v tej zadevi položaj stranke v smislu 12. člena zakona o upravnih sporih (ZUS).

Glede na tožbene ugovore, je v tem upravnem sporu sporna predvsem uporaba določb ZLPP, ki urejajo zavarovanje pravic denacionalizacijskih upravičencev v razmerju do 68. člena ZDen. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da je proti zavezancu - podjetju, ki se lastnini po ZLPP, možno tudi po 7.6.1993 vložiti predlog za začasno odredbo po 68. členu ZDen, za kar naj bi bila podlaga tudi odločba ustavnega sodišča, na katero se tožena stranka sklicuje. Odločba ustavnega sodišča o podaljšanju roka za vložitev denacionalizacijskih predlogov se nanaša le na rok določen v ZDen, ne pa na rok za vložitev predloga za začasno odredbo, ki je določen v 11. členu ZLPP. Analogija ni mogoča. K temu je še pripomniti, da se rok za vlaganje denacionalizacijskih zahtevkov po ZDen in rok za zavarovanje teh zahtevkov po ZLPP nista pokrivala in je bil slednji krajši iz razloga, da se zaradi postopkov denacionalizacije ne bi bistveno podaljševal proces lastninskega preoblikovanja podjetij.

Rok iz ZLPP je prekluziven rok in v 15. členu določa tudi posledice, če upravičenci v roku, določenem s tem zakonom, ne vložijo predloga za izdajo začasne odredbe. ZLPP kot kasnejši zakon je v poglavju zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev (9. - 16. člen) posebej uredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, tožba pa neutemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo po 2. odstavku 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).