Jedro

Nedvomno predstavlja opustitev zavarovanja hruške s strani toženke protipravno ravnanje, ki bi utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost nasproti tretjim. Vendar pa mora zavarovalnica za uspeh s svojim regresnim zahtevkom trditi in dokazati, da je toženka vozila vozilo, ki ni bilo tehnično brezhibno. Dejansko stanje v obravnavanem pa se po presoji višjega sodišča ne sklada z zakonskim besedilom. Tehnična neustreznost vozila mora biti njegova lastnost sama po sebi in ne more takšno postati zaradi opustitve varnostnih ukrepov voznika. Položaj, ki bi utemeljeval uporabo navedene zakonske določbe, bi bil podan npr., če vozilo v času nesreče ne bi imelo opravljenega tehničnega pregleda ali če bi voznik vedoma vozil vozilo z neustreznimi ali pokvarjenimi deli (npr. zavorami), tudi če bi imelo opravljen tehnični pregled.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba: • v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tudi tožbeni zahtevek, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 13.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 22. 10. 2017 dalje do plačila in • v III. ter IV. točki izreka spremeni tako, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka in mora toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.735,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.047,92 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvi toženki naložilo plačilo 13.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), tožbeni zahtevek na plačilo tega zneska pa je zavrnilo zoper drugega toženca (II. točka izreka). Prvi toženki je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 916,00 EUR (III. točka izreka). Tožnici je naložilo povračilo pravdnih stroškov drugega toženca v višini 131,76 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Prva toženka se pritožuje zoper I. in III. točko izreka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožuje se tudi zoper stroškovno odločitev in predlaga, da se sodba v tem delu spremeni tako, da se tožnici prizna le polovični znesek stroškov. Drugi toženec se pritožuje zoper IV. točko izreka in višjemu sodišču predlaga, da sodbo v tem delu spremeni tako, da drugemu tožencu prizna pravico do povračila stroškov v znesku 908,23 EUR.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica kot zavarovalnica je zahtevala plačilo na temelju 7. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO 01/16T oziroma 6. točke tretjega odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu – ZOZP (regresni zahtevek zavarovalnice). Po tej določbi ima zavarovalnica pri zavarovanju avtomobilske odgovornosti pravico uveljavljati povračilo izplačanih zneskov, skupaj z obrestmi in stroški, od zavarovanca tudi v primeru, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Smiselno enaka določba je tudi v Splošnih pogojih tožnice. Tožnica je oškodovancu izplačala odškodnino zaradi škodnega dogodka, ki je nastal, ko je iz tovornega vozila prve toženke, na katerem je nameščen mešalec betona („hruška“), ta hruška odpadla iz vozila in poškodovala mimo vozeče tovorno vozilo. Tožnica je trdila, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, ker hruška ni bila pritrjena pravilno, saj niso bili nameščeni klini, ki preprečujejo, da bi zaklep popustil. Vozilo je imelo tudi neustrezne pnevmatike. Toženka je ugovarjala, da je bilo vozilo tehnično brezhibno in ima ustrezne tehnične preglede. Sistem zaklepanja je hidravličen in avtomatičen, klini pa so se verjetno odlomili med vožnjo.

6. Na temelju izvedenskega mnenja je sodišče ugotovilo, da je do nezgode prišlo zaradi okvare hidravličnega vpetja in ker hidravlično vpeta hruška ni bila fizično zavarovana s klini. Klin v trenutku škodnega dogodka ni bil nameščen na svoje delovno mesto, kjer bi varoval hruško proti nehotenemu odpetju in ni bil uporabljen. Očitek o neustrezni pnevmatiki pa je za ta spor nepomemben. Vozilo zato ni bilo tehnično brezhibno.

7. Pritožnica ugovarja, da iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da vozilo ne bi bilo tehnično brezhibno. Tehnična brezhibnost vozila je pojem, določen v 41. členu Zakona o motornih vozilih – ZMV, ki določa, da se šteje, da je vozilo tehnično brezhibno, če: • ima napravo za omejevanje hitrosti ali drug vgrajen sistem za omejevanje hitrosti vozila, če je za to kategorijo vozila zahtevan, • ima brezhibno delujoče predpisane dele in opremo ter • izpolnjuje predpisane zahteve glede varstva okolja.

Prvostopenjski sodbi očita zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišče ni navedlo predpisa, ki bi določal, da so zatiči oziroma klini predpisana oprema. Očita tudi kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da vozilo ne bi bilo tehnično brezhibno, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje.

8. Očitana kršitev postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Glede kršitve iz 15. točke je Vrhovno sodišče1 že večkrat pojasnilo, da gre za navedeno kršitev (le) v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče torej še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Ker pritožnica v zvezi z izvedenskim mnenjem sodišču očita napačno izpeljane zaključke, gre po vsebini za očitek napačne dokazne ocene oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ne pomeni zatrjevane kršitve.

9. Ne glede ne to pa pritožnica utemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. V skladu z zgoraj citirano določbo ZOZP ima zavarovalnica regresni zahtevek nasproti zavarovancu v primeru, če vozilo, ki ga je voznik vozil, ni bilo tehnično brezhibno. Tožnica je očitala, da hruška ni bila pritrjena na pravilen način in ni bila zavarovana z varnostnimi zatiči oziroma klini. To je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da je vzrok škodnega dogodka v okvari hidravličnega sistema in ker hruška ni bila fizično zavarovana z dodatnimi klini. Nedvomno predstavlja opustitev zavarovanja hruške s strani toženke protipravno ravnanje, ki bi utemeljevalo njeno odškodninsko odgovornost nasproti tretjim. Vendar pa mora zavarovalnica za uspeh s svojim regresnim zahtevkom trditi in dokazati, da je toženka vozila vozilo, ki ni bilo tehnično brezhibno. Dejansko stanje v obravnavanem pa se po presoji višjega sodišča ne sklada z zakonskim besedilom. Tehnična neustreznost vozila mora biti njegova lastnost sama po sebi in ne more takšno postati zaradi opustitve varnostnih ukrepov voznika. Položaj, ki bi utemeljeval uporabo navedene zakonske določbe, bi bil podan npr., če vozilo v času nesreče ne bi imelo opravljenega tehničnega pregleda ali če bi voznik vedoma vozil vozilo z neustreznimi ali pokvarjenimi deli (npr. zavorami), tudi če bi imelo opravljen tehnični pregled. Neuporaba varnostnih klinov za zavarovanje tovora se s takšnim opisom ne sklada. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je zaradi opustitve uporabe varnostnih klinov podan položaj iz 6. točke tretjega odstavka 7. člena ZOZP. Ker drugih relevantnih navedb o tehnični neustreznosti vozila tožnica ni podala, je njen tožbeni zahtevek neutemeljen. Višje sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahteve zavrnilo tudi v razmerju do prve toženke (peta alineja 358. člena ZPP).

10. Sprememba sodbe terja tudi spremembo stroškovne odločitve prvostopenjskega sodišča. Zaradi neuspeha tožnice v tem sporu mora toženkama povrniti njune pravdne stroške, ki so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in priglašenim stroškovnikom (list. št. 81). Skupna vrednost storitve po OT se v skladu s tretjim odstavkom 7. člena OT zviša za 10 % zaradi skupnega zastopanja več strank. Toženka je upravičena do povračila stroškov za odgovor na tožbo – 550 točk, prvo pripravljalno vlogo – 550 točk, drugo pripravljalno vlogo – 412,5 točk, zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo – 550 točk, zastopanje na drugem naroku za glavno obravnavo – 275 točk, materialnih izdatkov – 33,38 točk in 22 % DDV. Vrednost točke je 0,60 EUR. Skupno znašajo stroški toženke 1.735,48 EUR. Do ostalih priglašenih postavk v stroškovniku toženka ni upravičena, ker so že zajete v priznanih postavkah. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

11. Zaradi spremembe stroškovne odločitve v posledici utemeljenosti pritožbe prve toženke je odpadla potreba po posebnem odločanju o pritožbi druge toženke, ki se je pritožila le glede stroškovne odločitve. Višje sodišče le pripominja, da je pritožba v tem delu sicer utemeljeno oporekala napačnemu stališču prvostopenjskega sodišča, da je bila druga toženka upravičena le do 10 % zvišanja vrednosti storitve (brez osnovne vrednosti storitve), ker je bila to druga stranka, ki jo je zastopal isti odvetnik. Zvišanje vrednosti storitev zaradi zastopanja več strank je relevantno za opredelitev skupne vrednosti storitev odvetniškega zastopanja in ne za odmero stroškov pravdnega postopka posamezni stranki. Ti se odmerijo glede na uspeh stranke v skladu z ZPP. V primeru različnega pravdnega uspeha sospornikov v postopku se stroški skupnega zastopanja delijo po enakih delih (analogna uporaba 161. člena ZPP) in nato upošteva posamičen uspeh v pravdi.

12. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba je utemeljena, zato je višje sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP).

13. Zaradi uspeha s pritožbo je toženka upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka. Toženka je priglasila stroške ločeno za pritožbo prve in druge toženke, vendar za to višje sodišče ne vidi podlage in je obe pritožbi obravnavalo kot enotno pritožbo, pri čemer pa je upoštevalo povečanje vrednosti storitve zaradi zastopanja več strank. Upravičena je do povračila pritožbenih stroškov za pritožbo (687,50 točk), materialnih stroškov – 13,75 točk, 22 % DDV in sodne takse 534,60 EUR, kar znese 1.047,92 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

1 Npr. sodba II Ips 54/2018 z dne 25. 4. 2019, sodba in sklep II Ips 3/2019 z dne 5. 12. 2019.