Jedro

Če je bolezen nenadna, je sicer pretirano breme od stranke pričakovati, da si najde pooblaščenca, vendar pa je v konkretni zadevi prišlo do poškodbe dan pred narokom, dolžnik pa je že imel pooblaščenca v zvezi s to zadevo. Višje sodišče presoja, da ni pretirana zahteva, da se od stranke pričakuje, da bo podala neomejeno pooblastilo odvetniku. Dolžnik tudi v pritožbi ni pojasnil, zakaj v tej zadevi podeljuje pooblastilo izključno za vpogled v spis.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnikom in za upravitelja imenovalo X. 2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil zaradi absolutno bistvenih kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, relativno bistvenih kršitev določb postopka (7. in 2. člen ZPP) in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Hkrati zatrjuje še absolutno bistveno kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj navaja, da je sodišče neutemeljeno opravilo narok, kljub njegovi prošnji za preklic.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določbi 115. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP sodišče preloži narok le, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to podani drugi upravičeni razlogi. Če stranka, zakoniti zastopnik, pooblaščenec, priča ali izvedenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter ji onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo.

5. Preložitev naroka je torej izjema od pravila. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko ni preklicalo naroka zaradi sporočene odsotnosti. Pravilno opozarja sodišče, da je dolžnik en dan pred opravo naroka na sodišče naslovil obvestilo in predlog, da ga ne bo na narok in da naj sodišče prekliče narok oziroma ga prestavi, saj je zbolel. Vendar pa dolžnik k predlogu ni predložil ustreznega potrdila, kot to zahteva 115. člen ZPP. To je sicer sedaj priložil k pritožbi, vendar pa višje sodišče tega pritožbenega razloga vseeno ne sprejema. Po prepričanju višjega sodišča je to le poskus zavlačevanja z odločanjem o predlogu za začetek stečajnega postopka. Ni namreč mogoče spregledati dvojega: 1. dejstva, da ne gre za tako nezmožnost, ki bi dolžnika ovirala pri prisotnosti na naroku, in 2. dejstva, da je dolžnik v tem postopku imel pooblaščenca, katerega pooblastilo je bilo sicer omejeno.

6. Glede prvega razloga višje sodišče po vpogledu v ambulantni karton ugotavlja, da je bil dolžnik dan pred narokom, 10. 11. 2014, ob 19.00 uri sprejet na specialistični kliniki, vendar pa iz ambulantnega kartona ne izhaja to, kar zatrjuje dolžnik sedaj v pritožbi (da je po infuzijah odšel domov, kjer je ležal, saj ni bil sposoben za gibanje). Iz ambulantnega kartona izhaja med drugim, da je dolžnik pogovorljiv, orientiran, mimika obraza je primerna, zgornje okončine so odzivne, gibljivost spodnjih okončin je bolečinsko zavrta v kolku, groba moč v celoti slabša zaradi bolečine, testi koordinacije so izvedeni primerno, hoja je šepajoča z levo. Vendar pa dolžnik ni hotel prejemati i. v. terapije in ni želel biti hospitaliziran, kljub pojasnitvi. Svetovano mu je bilo, da teden dni miruje. Dolžnik je torej po obisku pri zdravniku bolnico zapustil in je bil v času naroka doma, kot to sam zatrjuje. Višje sodišče ne sprejema, da je bila nezmožnost v tolikšni meri podana, da se dolžnik ne bi mogel udeležiti naroka.

7. Predvsem pa dolžnik ni pojasnil, zakaj si ni mogel pravočasno zagotoviti pooblaščenca. Po prepričanju višjega sodišča se v ravnanju dolžnika nakazuje zloraba instituta preklica naroka. Stečajni postopek mora potekati hitro. Roki za opravo procesnih dejanj so v zakonu natančno in strogo določeni (primerjaj drugi odstavek 239. člena ZFPPIPP). Če se dolžnik ne more udeležiti naroka, mora poskrbeti za zastopanje po pooblaščencu. Da tega na dan poškodbe ali pa vsaj drugi dan ni mogel storiti (narok je bil razpisan za 13.30 uro), dolžnik niti ne zatrjuje.(1) Pri tem višje sodišče dodaja, da je dolžnik v tem postopku že imel pooblaščenca, vendar pa izključno za procesno dejanje vpogleda v spis, ki je bilo opravljeno 22. 10. 2014 (PD14) in takoj po izdanem sklepu o začetku postopka osebnega stečaja (17. 11. 2014; PD19), kot to izhaja iz pregleda stečajne zadeve. Pooblastilo odvetniku je bilo dano 22. 9. 2014 v zvezi s prvim vpogledom v spis. Drugi vpogled v spis odvetnika je bil opravljen 17. 11. 2014, to je še preden je dolžnik prejel obvestilo o prispelem sodnem pismu (sklep o začetku postopka osebnega stečaja, ki ga je v hišni predalčnik prejel 18. 11. 2014). Preklic naroka v tem primeru ne bi bil utemeljen, saj na strani dolžnika niso bile izkazane vse okoliščine, ki bi prepričale sodišče v to, da si ni mogel pravočasno priskrbeti zastopanja po pooblaščencu. Če je bolezen nenadna, je sicer pretirano breme od stranke pričakovati, da si najde pooblaščenca, vendar pa je v konkretni zadevi prišlo do poškodbe dan pred narokom, dolžnik pa je že imel pooblaščenca v zvezi s to zadevo. V tem primeru višje sodišče presoja, da ni pretirana zahteva, da se od stranke pričakuje, da bo podala neomejeno pooblastilo odvetniku. Dolžnik tudi v pritožbi ni pojasnil, zakaj v tej zadevi podeljuje pooblastilo izključno za vpogled v spis. Po prepričanju višjega sodišča to kaže prej na zlorabo procesne pravice.

8. Pritožnik v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V čem naj bi bila podana kršitev 15. točke drugega odstavka ZPP dolžnik natančno niti ne opredeli, kolikor pa to kršitev vidi v tem, da naj bi bilo odločeno mimo tožbenega zahtevka, pritožba ni utemeljena. Pravilno opozarja upnik v odgovoru na pritožbo, da se je pravovarstveni zahtevek upnika v tem postopku glasil na začetek postopka osebnega stečaja, zato je sodišče s tem, ko je odločilo tako kot je, v celoti sledilo upnikovemu predlogu. Tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče podalo vse bistvene razloge za svojo odločitev, ki jih je tudi izčrpno in povsem pravilno utemeljilo. Višje sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje.

9. Ne drži pritožbena navedba, da bi upnik utemeljeval svojo terjatev na podlagi neupravičene obogatitve (prim. 190. člen Obligacijskega zakonik - OZ); utemeljeval jo je na pravnoposlovni podlagi (ki ni odpadla). Ni sporno, da je bil dolžnik po kreditni pogodbi reg. št. ... solidarni dolžnik in porok. Sodišče prve stopnje je verjetnost obstoja terjatve utemeljevalo na dva načina, oba pravilno. Prvič je, ker je dolžnik v postopku pred sodiščem prve stopnje izpodbijal pravilnost odstopa od pogodbe, navedlo, da četudi bi bilo sprejeti dolžnikovo navedbo, da odstop od pogodbe ni bil pravilno izveden (kar se tiče dolžnika v tem postopku, ki je eden od solidarnih dolžnikov in porokov), pa je z analizo pogodbe ugotovilo, da za ugotovitev procesne legitimacije upnika povsem zadostuje že ugotovitev, da samo iz naslova glavnice po tej pogodbi dolžnik ob vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja dne 12. 8. 2014 dolguje glavnico najmanj v višini 1.692.602,84 EUR, že več kot dva meseca pa najmanj 1.092.602,84 EUR. V nadaljevanju je sodišče tudi navedlo razloge, kako je do te ugotovitve prišlo. Navedlo je, da je do tega prišla s preprostim matematičnim izračunom podatkov iz upnikovega predloga, ki jih dolžnik ni zanikal. Od dne 26. 5. 2014 nevrnjene glavnice v višini 1.992.602,84 EUR je odštelo zadnji obrok 300.000,00 EUR, ki je oziroma bi zapadel 10. 9. 2014 (po vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja 12. 8. 2014), in dobilo stanje zapadle glavnice dne 12. 8. 2014 (1.692.602,84 EUR). Do zneska najmanj dvomesečne zamude 1.092.602,84 EUR pa je prišlo z odštetjem še dveh nadaljnjih obrokov po 300.000,00 EUR. Sklenilo je, da tudi če bi ostala v veljavi in ni bila razvezana pogodba št. ..., je dolžnik v času uvedbe stečajnega postopka že več kot dva meseca dolgoval najmanj 1.092.602,84 EUR, če je bil odstop upnice od pogodbe pravilen, pa še več.

10. Ti razlogi so popolnoma pravilni in obrazloženi, zato jih višje sodišče v celoti sprejema. Iz šeste strani predloga za izvršbo izhaja povzetek upnikovih navedb glede roka vračila kredita po tej pogodbi. Rokov zapadlosti (od 10. 2. do vključno 10. 7. 2014) in tam navedenih zneskov zapadlih obveznosti ni dolžnik v odgovoru na predlog za začetek postopka osebnega stečaja v ničemer prerekal (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). Zato se je sodišče prve stopnje povsem pravilno postavilo na stališče, da sam odstop od pogodbe v tem sporu niti ni bistven, saj je za ugotovitev aktivne legitimacije upnika potrebno le, da upnik do stopnje verjetnosti izkaže obstoj terjatve, z izpolnitvijo katere dolžnik zamuja že več kot dva meseca (prim. 231. člen ZFPPIPP).

11. Ker je odstop od pogodbe v tem primeru pomemben izključno zaradi višine terjatve (koliko presega zneske iz 10. točke), se višje sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z vročitvijo odstopne izjave ne opredeljuje posebej. Glede na pritožbene navedbe dodaja le, da kolikor sedaj dolžnik v pritožbi ponavlja okoliščine v zvezi s povratnicami glede odstopne izjave ostalim sodolžnikom, višje sodišče te pritožbene navedbe zavrača. 12. Dolžnik je solidarni porok in plačnik, zato pravilnost odstopa od pogodbe do ostalih dolžnikov v tem postopku niti ni pravno relevantna. Kot je to pravilno opozorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, pogodba o poroštvu ustvarja pravice in obveznosti za pogodbeni stranki, kar pomeni, da se je porok zavezal, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost kreditojemalcev po kreditnih pogodbah. Dolžnik, pa tudi porok, mora svojo obveznost izpolniti v roku, ki je bil zato dogovorjen v kreditnih pogodbah, če je prišlo do razveze pogodbe (na primer zaradi odstopa od pogodbe) pa takoj, saj takrat nastane obveznost vrnitve danega, kot določa 111. člen OZ, po katerem mora vsaka stranka razvezane pogodbe vrniti to kar je prejela. Dolžnik nastopa kot porok in plačnik. Po določbi tretjega odstavka 1019. člena porok, ki se je zavezal kot porok in plačnik, odgovarja upniku kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (solidarno poroštvo). Zato vročitve odpovedi ostalim sodolžnikom v tem primeru niso pravno relevantne, kot to zmotno meni dolžnik.

13. Povsem pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je dolžnik trajno nelikviden. Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na domnevo iz 1. alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki določa, da je podana insolventnost dolžnika, ki je potrošnik, če ob vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja dolžnik dolguje za več kot dva meseca izpolnitev ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plašče, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljše od dveh mesecev. Sodišče prve stopnje je izračunalo, da bi moral imeti dolžnik mesečno plačo več kot 182.000 EUR, da domneva ne bi bila podana. V zvezi s tem se dolžnik v pritožbi le sprašuje, od kod je sodišču znano, da dolžnik plače v takem znesku ne prejema. Višje sodišče ugotavlja, da dolžnik k pritožbi ne prilaga dokazila o njegovih stalnih denarnih prejemkih, predvsem pa, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, opozarja, da dolžnik pred sodiščem prve stopnje niti ni prerekal po upniku zatrjevane insolventnosti iz tega razloga (prim. drugi odstavek 214. člena ZPP). V tem delu obrazložitev tudi ni sama s seboj v nasprotju, kot to skuša sedaj v pritožbi dokazati pritožnik.

14. Končno je neutemeljena tudi pritožbena graja, da je bila sprejeta tako imenovana „sodba presenečenja“. Ta bi bila podana, kolikor bi sodišče sprejelo odločitev, ki bi temeljila na drugačni pravni oceni, z vidika katere bi bila za odločitev v sporu bistvena povsem druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ne bi navajala, ker je tudi ob potrebni skrbnosti ne bi ocenila kot bistvene.(2) V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje odločitev v celoti oprlo na trditve in izražena pravna naziranja iz predloga za začetek stečajnega postopka.

15. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

(1) Prim. Vrhovno sodišče sodba II Ips 596/2003 z dne 11. 11. 2014; Galič Aleš, Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, 2010, GV Založba in Uradni list, stran 96. (2) Tako na primer sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up 197/00 z dne 25. 4. 2002.