Jedro

Da denacionalizacija zaradi zakonskih ovir ni možna v obliki vračila v naravi, je lastno in neutemeljeno oziroma v tej pravdi neupoštevno mnenje pritožnikov, ki mu sodišče prve stopnje, pravilno in utemeljeno ni sledilo. Podobno velja glede sklicevanja na dobrovernost, ki v predmetni zadevi ni odločilna (glej npr. odločbi VS RS II Ips 331/2006 in II Ips 75/2015 ter številne druge). Morebitna dobrovernost tožencev ne vpliva na veljavnost izpodbijanih pravnih poslov. Pravni posli so namreč absolutno nični, to je nični zaradi nedopustnosti predmeta razpolaganja. V takšnih primerih tudi do nedopustnega posega v ustavne pravice tožencev (v lastninsko pravico tožencev) ni prišlo. Prva toženka, zavezanka za vračilo, in preostali toženci so namreč s predmetnimi nepremičninami razpolagali v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena ZDen, pri čemer bi dopustitev takšnih razpolaganj pomenila zlorabo prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka, ki sama sama krije svoje pritožbene stroške, mora v 15 dneh od vročitve te odločbe nerazdelno povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 457,50 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (I., II., III., IV. in V.) ugotovilo ničnost kupnih pogodb in dodatkov h kupnim pogodbam, sklenjenih med prvo toženko ter drugim tožencem in tretjo toženko, ter kupoprodajne pogodbe, sklenjene med drugim tožencem in tretjo toženko ter četrtim tožencem, (VI. in VII.) ugotovilo neveljavnost na podlagi omenjenih pravnih poslov izvedenih vknjižb lastninske pravice na nepremičninah, (VIII.) vzpostavilo na predmetnih nepremičninah prejšnje zemljiškoknjižno stanje, to je vpis v korist prve toženke, in (IX.) odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, in sicer, da je tožena stranka (toženci) dolžna nerazdelno v 15 dneh povrniti tožeči stranki (tožniku) 1.118,45 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.1

2. Zoper predmetno sodbo so toženci vložili pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podredno, naj se pritožbi ugodi in izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navajajo, da dovolitev spremembe tožbe, s katero je tožnik postavil dajatveni zahtevek (izbrisno tožbo), ni bila smotrna. Z novim zahtevkom ne zahteva vzpostavitve prejšnjega stanja, ampak glede na dejstvo spremenjenih parcel neupravičeno želi doseči neko povsem novo stanje. Tožnik ni izkazal, da so z vknjižbo kršene njegove pravice na nepremičnini, saj denacionalizacija zaradi zakonskih ovir ni možna v obliki vračila v naravi. To je razvidno iz navedb in listin, ki jih je sodišče prve stopnje povsem prezrlo. Izbrisna tožba mora biti vložena zoper osebo, v katere korist je bila vknjižena pridobitev pravice, pri čemer ne sme biti izkazana dobra vera pridobitelja (II Ips 167/2014). Toženci so dobrovernost izkazali. Iz listin izhaja, da je šlo za bremen prost prenos nepremičnin. Gre za izpeljavo načela zaupanja v zemljiško knjigo. Toženci niso neposredni knjižni naslednik osebe, ki vlaga izbrisno tožbo. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, izrek sodbe nasprotuje razlogom oziroma sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, nenazadnje pa so razlogi nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo dokaz z izvedencem urbanistom, ki bi lahko podal konkretno definicijo statusa nepremičnin kot obstoja ovir za vračilo v naravi. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno. Upošteva se stanje nepremičnine v času vračanja in upoštevne so tudi ovire, ki so posledica nedopustnega razpolaganja (I U 920/2011). Glede na že z listinami izkazan status nepremičnin ugodilna odločitev o ničnosti pravnih poslov (o predhodnem vprašanju) ne omogoča vračila v naravi. Ovire po 19. in 32. členu Zakona o denacionalizaciji (Zden) bi znal potrditi prav imenovani izvedenec. Sodišče prve stopnje je formalistično odločalo po 88. členu ZDen. Sodišče lahko ugotavlja obstoj ovir za vračilo v naravi. Gre za pomanjkljivo sodbo, ki se je ne da preizkusiti zaradi nejasnih in nasprotujočih si razlogov, obenem pa je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in ostalih izvedenih dokazov, in med samimi temi listinami in dokazi. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni bilo postopanja po pravih materialnih predpisih. Napačna so stališča, da je vsako razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev, nično. Po ustaljeni sodni praksi se to nanaša le na primere, ko se vrne nepremičnina v naravi. Obstajati mora vsaj minimalna možnost za uspeh za vračilo v naravi (I Cp 1656/2011, II Ips 331/2006, II Cp 1867/2014). Sklepanje o ničnosti vzdrži, če je ugotovljena možnost vračila v naravi oziroma če ni izključena. Za predmetno je treba ugotavljati obstoj ovir za vračilo v naravi. Določilo 88. člena velja le za tistega, za katerega obstoji dolžnost vračanja. Pravdno sodišče lahko samo reši predhodno vprašanje (II Ips 391/2001 in II Ips 447/2000). Sodišče prve stopnje tega ni storilo in to bi imelo učinek le v tej pravdi. Če vračilo v naravi ni možno, 88. člen ZDen ni upošteven. Zahteva za denacionalizacijo še ne pomeni, da je mogoče v naravi vrniti zemljišče, na katerem so dejanske ovire (19. člen ZDen). Sporne nepremičnine so opredeljene kot pozidano zemljišče – stanovanjske površine (32. člen ZDen). Celotno področje je bilo oddano za gradnjo. Gre za sklop zemljišč, ki so opredeljena kot nezazidana stavbna zemljišča. Ob uveljavitvi zakona so bila že oddana za gradnjo. Občina P. je območje opredelila kot območje stanovanjskih površin in uredila komunalne, prometne in arhitekturne zadeve skladno z zazidalnimi načrti iz leta 1977. 88. člen ZDen ne velja, saj gre za podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila ob uveljavitvi ZDen in že prej oddana za gradnjo, ter obstoji ovira za vračilo v naravi. Nepremičnine so bile v času podržavljenja del skupne parcele, pozidane z objekti, ki niso bili v lasti denacionalizacijskega upravičenca. Pred letom 1991 je bilo območje opredeljeno kot stanovanjsko in zajeto v okvir prostorskih planov. Območje je zajeto znotraj zazidalnega načrta in opredeljeno kot območje stavbnih zemljišč znotraj ureditvenih načrtov za stanovanjsko gradnjo. Nepremičnin ni mogoče vrniti tudi po 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen (I U 1696/2010). Predmetno je sodišče prve stopnje spregledalo pri odločanju. Gre za odstop od sodne prakse (VSK I Cp 1118/2005, II Ips 391/2001, odločba Ustavnega sodišča RS Up-195/00)), po kateri je tožba mogoča le, če obstoji dolžnost vrnitve v naravi. Iz zahteve za denacionalizacijo izhaja, da je tožnik podal tudi zahtevo za odškodnino. V tem delu je izpodbijana sodba pravno zgrešena. Obstoj ovir za vračilo v naravi se presoja glede na stanje nepremičnin v času vračanja (X Ips 80/2013, X Ips 375/2007). Po 32. členu ZDen ni upravičenosti do vračila v naravi (obstoj objekta, ki ni v lasti upravičenca). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo nepravilno poseglo v lastninsko pravico tožencev, ki nepremičnine že vrsto let uporabljajo. Z denacionalizacijo se ne sme povzročati novih krivic. Upravičenci do denacionalizacije imajo v primeru, če ni možno vračilo v naravi, pravico do odškodnine. Prvostopenjsko sodišče ni ocenilo, ali so vrednote,v katere se posega, večje od teh, ki naj jih odločba varuje. Varovanje lastninske pravice fizičnih oseb na nepremičninah, ki jih uporabljajo, ima večjo težo. Tožnikov pravni položaj se v denacionalizaciji ne bo spremenil in ni izkazana pravna korist za zahtevek. Posledično je treba v celoti zavrniti tožbeni zahtevek. Pooblaščenki tožnika je bila neupravičeno priznana nagrada za postopek, saj je tožnik tožbo vložil sam. Konkretna nagrada se ne nanaša na celoten postopek. Obenem toženci ugovarjajo tudi preostalim priglašenim stroškom (potnim, administrativnim,...) kot nepravilnim in pretiranim.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe in povrnitev pritožbenih stroškov. Izpostavlja, da so se sodišča do vseh pritožbenih ugovorov že izrekla (VSC Cp 246/2016 – vzorčni postopek, Cp 426/2015, Cp 680/2015, Cp 289/2017). Odločitev glede ničnosti je predhodno vprašanje v denacionalizacijskem postopku, kjer tega vprašanja ni mogoče rešiti (VS RS II Ips 407/2000). Določba 88. člena ZDen je jasna. Možnost vrnitve je podana, ko se zahteva vračilo v naravi. Sodna praksa odklanja ugotavljanje ovir za vračilo v naravi, ker je podana pristojnost upravnega organa (VS RS II Ips 97/2010). Rešitev zahtevka v upravnem postopku ne pomeni predhodnega vprašanja v pravdi. Neveljavnost zavezovalnega posla povzroči neveljavnost vknjižbe. Tudi dobroverni zemljiškoknjižni pridobitelj mora trpeti učinke ničnosti (VSL II Cp 4006/2010). Tožnik ima pravni interes za ugotovitev ničnosti in za izbrisni zahtevek. Zahteva se vračilo v naravi. 88. člen ZDen se nanaša na možnost vrnitve in ne že na ugotovljeno dolžnost (VS RS II Ips 331/2006, ki se nanaša na VSL Cp 1366/2009). Dobrovernost na ničnost ne vpliva (VSM I Cp 1656/2011). Samo upravni organ lahko odloča o ovirah za vračilo v naravi, zato je bil pravilno zavrnjen dokaz z izvedencem. Umestitev v planske akte in status nepremičnine nista oviri za vračilo v naravi. Toženci niso dokazali, da so bile nepremičnine oddane za gradnjo. Po odločbi U 551/2006 prostorski akti ne zadoščajo, ampak mora biti zemljišče oddano za gradnjo znanemu investitorju. Po odločbi U 964/2003 pa je treba ugotoviti, ali gre dejansko za pozidano zemljišče. Vse navedeno pa velja za upravni in ne za civilni postopek. Dobrovernost pogodbenikov ne vpliva na presojo veljavnosti in dobra vera pri nedopustnem poslu ne konvalidira, zato ni ustavnih kršitev (ne gre za kršitev pravice do zasebne lastnine). Glede podobnih zadev velja izpostaviti še zadeve VSC Cp 582/2015, Cp 667/2015, Cp 246/2016, Cp 133/2016 in Cp 51/2016. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pretežni meri nekonkretiziran in tudi sicer neutemeljen je očitek absolutne bistvene kršitve določba pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba namreč nima takšnih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti, njen izrek ne nasprotuje razlogom sodbe in sodba vsebuje povsem zadostne razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Prav tako ne obstojijo nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov in ostalih izvedenih dokazov ter med samimi temi listinami in dokazi. Povedano drugače, sodišče prve stopnje ni storilo očitanih procesnih kršitev. Prav tako je pravilno, v celoti in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje, ki je razvidno že iz izpodbijane sodbe, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo povzemalo. Pritožba konkretizirano ne pojasni, do katerih pravno relevantnih navedb in listin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato takšen očitek ni utemeljen. Tudi sicer pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je bilo karkoli pravno relevantnega prezrto, oziroma je celo razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh bistvenih argumentov tožencev. Pritožbeno sodišče že na tem mestu izpostavlja še, da so tudi sicer vsi materialnopravni razlogi sodišča prve stopnje pravilni in z njimi soglaša tudi pritožbeno sodišče ter jih na tem mestu prav tako ne bo ponavljalo.

6. Posledica ničnosti pravnih poslov, na podlagi katerih so bili opravljeni vpisi v zemljiško knjigo, so vpisi brez pravne podlage, zato je bila dovolitev spremembe tožbe z razširitvijo zahtevka z izbrisno tožbo ekonomično postopanje sodišča prve stopnje in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Čeprav je jedro spora v sami ugotovitvi ničnosti po 88. členu ZDen, ni nobene ovire oziroma je smotrno, da se uveljavlja še zahtevek z izbrisno tožbo. Namen izbrisne tožbe je namreč vzpostaviti prejšnje stanje zemljiškoknjižnega vpisa pravice na nepremičnini, ki je bilo pred materialno pravno napačnim vpisom (v tem primeru vpisom brez pravne podlage, ker je ta odpadla z ugotovitvijo ničnosti pravnega posla), to je vpis lastninske pravice na zavezanca za vrnitev (na prvo toženko). Sklenitev spornih pogodb in dodatkov je v nasprotju z 88. členom ZDen, ki je prisilni predpis, zato so po določbi 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ti pravni posli nični, posledično pa je utemeljen tudi izbrisni zahtevek z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse okoliščine v zvezi s spornimi parcelacijami, in sicer je bistveno to, da je glede vseh nepremičnin, ki so bile predmet omenjenih pravnih poslov, v še nedokončanem denacionalizacijskem postopku zahtevano vračilo v naravi, oziroma, da gre za nepremičnine, ki so bile podržavljene denacionalizacijskemu upravičencu. Dejstvo spremenjenih parcel ne pomeni, da tožnik želi s tožbenim zahtevkom nedopustno doseči neko novo stanje, saj gre, kljub izpostavljenim parcelacijam, še vedno za isto podržavljeno premoženje, katerega vračilo se zahteva v naravi. Konkretni izbrisni zahtevek je skladen s prvim odstavkom 243. in prvim odstavkom 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Da denacionalizacija zaradi zakonskih ovir ni možna v obliki vračila v naravi, je lastno in neutemeljeno oziroma v tej pravdi neupoštevno mnenje pritožnikov, ki mu sodišče prve stopnje, pravilno in utemeljeno ni sledilo. Podobno velja glede sklicevanja na dobrovernost, ki v predmetni zadevi ni odločilna (glej npr. odločbi VS RS II Ips 331/2006 in II Ips 75/2015 ter številne druge). Morebitna dobrovernost tožencev ne vpliva na veljavnost izpodbijanih pravnih poslov. Pravni posli so namreč absolutno nični, to je nični zaradi nedopustnosti predmeta razpolaganja. V takšnih primerih tudi do nedopustnega posega v ustavne pravice tožencev (v lastninsko pravico tožencev) ni prišlo. Prva toženka, zavezanka za vračilo, in preostali toženci so namreč s predmetnimi nepremičninami razpolagali v nasprotju s prepovedjo iz 88. člena ZDen, pri čemer bi dopustitev takšnih razpolaganj pomenila zlorabo prava. Prav tako je tožnik pravilno zahtevek naperil zoper vse udeležence spornih pravnih poslov oziroma zoper vsa (tudi nadaljnja) nična razpolaganja z nepremičninami (glej npr. odločbo VS RS II Ips 331/2006). Tožnik zahtevek uveljavlja na podlagi 88. člena ZDen, zato obširno pritožbeno polemiziranje z določbami ZZK-1, ki se nanašajo na pogodbene prenose lastninske pravice, ni utemeljeno in ni podanega nobenega upoštevnega nasprotja z zgoraj omenjenima relevantnima prvima odstavkoma 243. in 244. člena ZZK-1. Skladno z vsem navedenim je tožniku brez dvoma sodišče prve stopnje pravilno priznalo pravni interes za ničnostni in izbrisni zahtevek z vzpostavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, saj tožnik v denacionalizacijskem postopku zahteva vračilo predmetnih nepremičnin v naravi.

7. Sodišče prve stopnje je obrazloženo in utemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke ali urbanista, ki je bil predlagan v zvezi z ugotavljanjem statusa predmetnih nepremičnin in v povezavi s tem zatrjevanimi ovirami za vračilo spornih nepremičnin v naravi, pri čemer se je sklicevalo na ustaljena stališča sodne prakse, da spada odločanje o obstoju ovir za vračanje v naravi v izključno pristojnost upravnega organa in da sodišče v okviru presoje ničnosti pravnega posla ne sme presojati ovir z vidika vračanja v naravi, saj bi s tem kršilo načelo prirejenosti postopka (glej tudi zgoraj izpostavljeni odločbi VS RS). Status nepremičnin v tej pravdi ni pravno relevantno dejstvo. Skladno z navedenim je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na sodno prakso v upravnih postopkih in na obširno izpostavljanje okoliščin v zvezi z uporabo 19. in 32. člena ZDen, saj le-ta v civilni zadevi, v kateri se obravnava ničnost po 88. členu ZDen, ne more biti upoštevna. Ne gre za formalistično razumevanje 88. člena ZDen. Določba govori o "obstoju dolžnosti vrnitve," torej možnosti vrnitve in ne (že) konkretno ugotovljeni dolžnosti vrnitve premoženja po tem zakonu. Ali tudi sicer obstajajo kakšne ovire za vračilo premoženja v naravi (pritožba obširno izpostavlja ovire), pa ni stvar tega pravdnega postopka, pač pa bo o tem odločal upravni organ v postopku denacionalizacije. Sodišče prve stopnje je predmetno možnost vrnitve nepremičnin v naravi pravilno ugotovilo na podlagi okoliščin konkretnega primera. V pritožbi izpostavljena odločba VS RS II Ips 391/2001 se nanaša na primer, ko je denacionalizacijski upravičenec v denacionalizacijskem postopku zahteval odškodnino, zato ni primerljiva z obravnavano zadevo. Nenazadnje je to odločbo upoštevalo tudi VS RS v kasnejši odločbi II Ips 331/2006. Podobno ni utemeljeno sklicevanje na odločbo VS RS II Ips 447/2000, katere bistvo je v plačilu odškodnine zaradi razpolaganja v nasprotju z ZDen.

8. Ni pa predmet odločanja v tej pravdi, niti kot predhodno vprašanje, možnost vrnitve predmetnih nepremičnin v naravi, ker je v zahtevku za denacionalizacijo zahtevana njihova vrnitev v naravi (glej II Dor 53/2016). Pritožba zmotno izpostavlja, da denacionalizacijski upravičenec zahteva tudi plačilo odškodnine v denacionalizacijskem postopku, saj je ugotovljeno, da primarno zahteva vračilo v naravi, in šele podredno, če to ne bi bilo mogoče, vračilo v naravi. O možnosti vrnitve v naravi in s tem obliki denacionalizacije je pristojen odločiti upravni organ in v okviru te pravde ni mogoče posegati v njegovo odločanje, pač pa se bodo pravne posledice v tej pravdi ugotovljene ničnosti pogodbe odrazile v upravnem postopku. Uspeh tožnika v pravdi za ugotovitev ničnosti pravnih poslov mu tako ohranja možnost, da svojo pravico glede oblike denacionalizacije uveljavlja v denacionalizacijskem postopku, in vsako drugačno pritožbeno zavzemanje ni utemeljeno. Skladno z navedenim se sodišče prve stopnje pravilno ni ukvarjalo z ugotavljanjem ovir za vračilo v naravi in tudi pritožbeno sodišče na navedene neutemeljene pritožbene očitke ni podrobneje odgovorilo. V tej smeri velja le pripomniti, da celo toženci v sami pritožbi ne pojasnijo statusa nepremičnin oziroma so si pritožbeni razlogi o tem delo celo izredno kontradiktorni (govora je o pozidanih zemljiščih, o nezazidanih stavbnih zemljiščih, ipd...). Vsekakor ustaljene sodne prakse ne predstavlja odločba VSK I Cp 1118/2005, ki nasprotuje izpostavljenim in drugim odločbam VS RS, zato ji pritožbeno sodišče ni sledilo. Neutemeljeno je sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS UP-195/00, v kateri je šlo za drugačno situacijo. Razlogi iz ustavne odločbe, da ni mogoče govoriti o možnosti vračila, kadar je jasno, da dolžnosti vračila sploh ni, se nanašajo na primere iz 25. člena ZDen in v njem izrecno opredeljeno pravico denacionalizacijskega upravičenca do izbire, kadar je bila ta pravica že izbrana. Drugi razlogi o premoženju, ki sploh ni bilo podržavljeno, pa se omenjajo v zvezi s prepovedjo iz 88. člena ZDen in privatizacijo stanovanj po Stanovanjskem zakonu (SZ). V konkretni zadevi takšne okoliščine iz spisa niso razvidne.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno priznalo tožniku stroške za nagrado odvetnici po tar. št. 3100 ZodvT. Po tej tarifni številki se namreč prizna nagrada odvetniku za celoten postopek, in ne le za vložitev tožbe, ki jo je vložil sam tožnik. Predmetno potrjuje vsebina prvega odstavka opombe številka 3 tretjega dela Tarife, ki določa, da nagrada za postopek nastane za pregled, pripravo, izdelavo in pošiljanje pisnih gradiv, za posvete, nasvete, mnenja in druga ustrezna opravila, povezana z zadevo. Dejstvo, da je (le) tožbo vložil sam tožnik, ne pomeni, da mu ne gre nagrada za postopek, v katerem ga je sicer zastopala pooblaščena odvetnica in zanj opravljala zgoraj omenjena opravila. Nekonkretizirano pritožba izpodbija priznane stroške postopka po višini, saj ne pojasni zakaj so preostali potni stroški priglašeni kot nepravilni in pretirani.

10. Po ugotovitvi, da niso podani niti s strani tožencev uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Na tem mestu pritožbeno sodišče še dodaja, da je le na kratko in v bistvenem odgovorilo na vse relevantne pritožbene očitke, pri čemer v celoti drži zavzemanje tožnika v odgovoru na pritožbo, da so bila o skoraj vseh pritožbenih očitkih že zavzeta povsem enaka stališča v drugih zadevah, ki so v bistvenem izredno podobne obravnavani (glej npr. odločbe VSC Cp 246/2016, Cp 51/2016, Cp 426/2015, Cp 680/2015, Cp 289/2017, Cp 133/2016, Cp 667/2015, VSM I Cp 1656/2011, zgoraj izpostavljene odločbe VS RS in številne druge).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženci, ki sami krijejo svoje stroške z neuspešno pritožbo, morajo tožniku povrniti njegove stroške v zvezi s potrebnim odgovorom na pritožbo. Tožniku, ki je za odgovor na pritožbo zahteval 545,60 EUR in 22% DDV, se skladno z Zakonom o odvetništvu prizna le 625 točk za odgovor na pritožbo in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v času oprave storitve (glej 12., 13. in 14. člen Odvetniške tarife (OT)) v višini 0,60 EUR skupaj znaša 457,50 EUR.

1 Podrobnejša konkretizacija pravnih poslov, vknjižb in nepremičnin je razvidna iz izreka sodbe sodišča prve stopnje in je pritožbeno sodišče na tem mestu ne povzema.