Jedro

V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona. ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 29. 7. 2014, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve oziroma izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) zavrgel. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 29. 7. 2014 vložil prošnjo za izdajo predmetnega dovoljenja na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. ZUSDDD v prvem odstavku 8. člena določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena vloži v roku treh let od uveljavitve tega zakona. Ta zakon je stopil v veljavo dne 24. 7. 2010. Rok za oddajo vloge je bil tako določen do vključno 24. 7. 2013. Ker tožnik prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUSDDD ni vložil v predpisanem roku, je bilo treba njegovo vlogo na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavreči. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Meni, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb ZUZDDD vložil prepozno oziroma po izteku predpisanega roka. Posledično je tožnikovo prošnjo kot prepozno utemeljeno zavrgel. Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Upravna enota je nepravilno ugotovila, da mu ni bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje po določbah Zakona o tujcih, saj vodi postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi določb prvega odstavka 1. člena ZUSDDD. Mednarodno sodišče v Strasbourgu je izdalo sodbo, ki je za Republiko Slovenijo zavezujoča, da vsakemu izbrisanemu izda posebno odločbo za nazaj. Drugostopenjski organ je njegovo pritožbo zavrnil na podlagi 18. člena Zakona o prijavi prebivalstva, da je Upravna enota pravilno ugotovila, da nima pravice do izdaje odločbe za stalno prebivanje. On pa se nikoli ni odjavil, niti ga ni mogel odjaviti kdo drug. Sodišču predlaga, da se izpodbijana odločba prekliče (pravilno: odpravi) in da se mu izda posebna odločba v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v odločbi z dne 2. 10. 2014 in sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz spisovnih podatkov, je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD oddal priporočeno po pošti dne 29. 7. 2014 in jo je pristojen prvostopenjski organ prejel dne 4. 8. 2014. Tožnik v tožbi podatka, da je svojo vlogo oddal priporočeno po pošti navedenega dne, ne izpodbija.

V skladu z določbo prvega odstavka 8. člena ZUSDDD je bilo treba prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena tega zakona (tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel na dan 23. 12. 1990 v RS prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v RS tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi), vložiti v roku treh let od uveljavitve novele tega zakona, kot je bila sprejeta z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZUSDDD, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/2010 z dne 24. 6. 2010 (v nadaljevanju ZUSDDD-B).

ZUSDDD-B je pričel veljati dne 24. 7. 2010. Ob upoštevanju podatka, da je tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 29. 7. 2014, tj. po poteku 3-letnega roka, ki se je iztekel z dnem 24. 7. 2013, je prvostopenjski organ po presoji sodišča s tem, da je tožnikovo prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi prvega odstavka 1. člena ZUSDDD kot prepozno zavrgel, ravnal pravilno. Prav tako je pravilno odločila tožena stranka, ki je s svojo odločbo pritožbo tožnika zavrnila. Triletni rok za oddajo vloge za izdajo predmetnega dovoljenja je namreč prekluzivni materialni rok, kar pomeni, da je tožnik s potekom tega roka izgubil pravico do pridobitve oziroma izdaje dovoljenja za stalno prebivanje.

V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče pojasnjuje, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo pravilno obravnaval na podlagi določb ZUSDDD in ne na podlagi določb Zakona o tujcih. Prav tako iz obrazložitve drugostopenjske odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ presojal pravilnost prvostopenjskega akta na podlagi določb ZUSDDD in ne na podlagi določb Zakona o prijavi prebivališča. Tožnik se v tožbi sklicuje na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice, ki pa je konkretno ne navaja, zato se sodišče do tega ne more opredeliti. V vsebinsko presojo ostalih tožbenih navedb, pa se sodišče, glede na to, da je bila tožnikova prošnja iz procesnih razlogov zavržena kot prepozna, ne more spuščati.

Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.