Jedro

Podana je kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca, če mu ni bila ob izrečeni kazni zapora zaradi obravnavanega kaznivega dejanja izrečena enotna kazen z upoštevanjem kazni po prejšnji obsodbi v skladu s čl. 49/I KZJ, takšno kršitev pa mora sodišče druge stopnje v pritožbenem preizkusu upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi javnega tožilca in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obd. R.K. za kaznivo dejanje po čl. 71/I KZ RS na podlagi navedene zakonske določbe določi kazen 2 /dva/ meseca zapora in nato ob upoštevanju pravnomočno določene kazni 2 /dve/ leti in 8 /osem/ mesecev zapora, izrečene s sodbo Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju, opr.št. K 42/93 z dne 14.5.1993 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. Kp 1026/93 z dne 25.8.1993 na podlagi I. odst. 49. čl. in 3. tč. II. odst. 48. čl. KZ SFRJ izreče enotna kazen 2 /dve/ leti in 9 /devet/ mesecev zapora.

_____________________________ Po čl. 50 KZ SFRJ se v izrečeno kazen všteje čas, prebit v priporu od 17.12.1992 od 19. ure dalje in čas že prestane kazni.

Obtoženi se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. II. odst. 95. čl. ZKP.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po čl. 71/I KZ RS, zanj mu je bila izrečena pogojna obsodba, v njej pa določena kazen 2 meseca zapora s preizkusno dobo dve leti, sodišče pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožil javni tožilec in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da obdolžencu izreče kazen zapora.

Pritožba je utemeljena, sodbo pa je bilo treba spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

Pritrditi je treba pritožbi, da izrečena kazenska sankcija ni primerna tako iz razlogov specialne prevencije kot tudi generalno preventivnega namena kaznovanja.

Prvostopno sodišče je pri izrekanju kazenske sankcije dalo preveliko težo ravnanju oškodovanca, ki naj bi izzvalo obdolženca h kaznivemu dejanju (oškodovanec Z.M. je zaradi hrupa in ropota vrgel na avtomobil obdolženčevega prijatelja dva cvetlična lončka), pri tem pa sodišče spregledalo, da je bil celoten dogodek vendarle sprožen s strani obdolženca in njegovih prijateljev. Tudi ta okoliščina tudi sama po sebi še ne bi izključevala izreka pogojne obsodbe, k temu je treba upoštevati dejstvo, da je bil obdolženec s pravnomočno sodbo, navedeno v izreku te sodbe, kaznovan zaradi 14 premoženjskopravnih deliktov, storjenih po obravnavanem kaznivem dejanju. Prvostopna sodba očitno prav to šteje kot obteževalno okoliščino, pri čemer pravi, da gre za drugovrstna kazniva dejanja. Gre za številne vlomne tatvine, pri katerih je obdolženec večkrat na enak način kot v obravnavanem dogodku prihajal v tuje hiše in stanovanja in si pri tem prilaščal različne stvari. Navedena okoliščina nikakor ne dopušča izreka pogojne obsodbe, saj za obdolženca zaenkrat prav gotovo ni mogoče podati pozitivne prognoze glede njegovega nadaljnjega življenja, zato je sodišče druge stopnje ocenilo, da je pritožbeni predlog utemeljen in je obdolžencu ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin za obravnavano dejanje določilo kazen 2 meseca zapora.

V skladu z določilom čl. 49/I KZ SFRJ je bilo treba obdolžencu za vsa kazniva dejanja izreči kazen po čl. 48 KZ SFRJ, v tem delu je sodišče druge stopnje sodbo v skladu s čl. 376 v zvezi s čl. 387/I ZKP spremenilo po uradni dolžnosti.

V skladu s čl. 50 KZ SFRJ je sodišče druge stopnje v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu in čas že prestane kazni.

Obdolženec je brez premoženja in brez sredstev za preživljanje, obsojen je na daljšo zaporno kazen, zato ga je sodišče druge stopnje v skladu z določilom čl. 98/IV in 101 ZKP oprostilo stroškov pritožbenega postopka v obsegu, ki je naveden v izreku te sodbe.