Jedro

Tožnica je prepričljivo izpovedala, da pri hoji po hodniku „sploh“ ni bila pozorna na tla. Sklicevanje na to, da naj bi bila, ker ni poskrbel za namestitev opozorilnih tabel („spolzka tla“), podana krivdna odgovornost njenega delodajalca, zato ni prepričljivo. Namen omenjenih tabel je opozoriti na vlažna tla oziroma preprečiti, da bi te pomenile „presenečenje“, za kar pa v obravnavanem primeru ni moglo iti. Zato ta domnevna opustitev ne more biti razlog za obstoj odgovornosti tožničinega delodajalca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi glede zneska 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2012 dalje do plačila in zneska v višini 84,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2012 dalje do plačila, v III. točki izreka pa tako, da je dolžna tožnica toženki v 15-ih dneh plačati stroške postopka na prvi stopnji v višini 30,00 EUR.

II. Tožnica je dolžna toženki v 15-ih dneh od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v višini 255,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30.3.2015: - odločilo, da je dolžna toženka tožnici v 15-ih dneh plačati znesek 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2012 dalje do plačila in znesek v višini 84,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.2012 dalje do plačila (I. točka izreka), - v presežku do zahtevanih 6.416,80 EUR tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka), - odločilo, da je dolžna toženka tožnici v 15-ih dneh povrniti 2.189,81 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne (s stroškovno posledico). Vztraja, da konkretna tla na mestu padca niso bila mokra, temveč bi bila lahko kvečjemu vlažna. Zaključek sodišča, češ da je neživljenjsko pričakovati, da bi tožnica morala pri svojem delu vso svojo pozornost osredotočiti na stopanje po hodniku, ni utemeljen. Poudarja, da je bila potrebna že njena minimalna pazljivost, ki je glede na vse konkretne okoliščine primera (katere je tožnica dobro poznala) še kako potrebna. Tožničina izpoved, da v tistem, ko je zapuščala svojo pisarno in se namenila v pisarno, kjer se obdelujejo plače, ni gledala tal, ni razumljiva. Nedvomno bi se morala zavedati, da takrat poteka čiščenje pisarn in hodnika ter bi zato še kako morala biti pozorna, kod hodi. Glede na njeno izpoved ne le, da ni gledala tal, ampak sploh ni gledala pred sabo oziroma ni gledala kod hodi. Hodnik je bil glede na njeno izpoved prosto prehoden, prav tako je bil dobro osvetljen (kakor izhaja iz izpoved prič A. A. in B. B.). Glede na izpovedbo B. B. bi morala tožnica opaziti vlažnost tal. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da tega ni mogla videti. Upoštevaje izpovedbo priče A. A. tla niso mogla biti mokra, temveč kvečjemu vlažna. Splošno znano pa je, da, če se po vlažnih tleh stopa previdno, ne prihaja do padcev. Dejstvo, da na hodniku službe za operativno podporo PU ..., na katerem je prišlo do škodnega dogodka, ni bilo opozorilne table za spolzka tla, ne pomeni delodajalčeve krivde za nastanek škode. Opozorilna tabla za spolzka tla je bila postavljena v avli vhoda in po nadstropjih objekta. Čiščenje pri zavarovancu tožene stranke se na ta način izvaja že več let. V zavedanju tega bi tožnica na hodniku morala opaziti čistilko in se zavedati nevarnosti, ki jo lahko pomenijo vlažna tla. Skladno s sodno prakso na očitne okoliščine in nevarnosti z opozorilno tablo ni potrebno posebej opozarjati. Zahteva izvedenca (pod točko 2.2.5. mnenja), da bi moral delodajalec ob čiščenju tal te označiti kot drsljive in jih ograditi, je objektivno neizvedljiva, nelogična ter neživljenjska. Če tožnica (kot sama trdi) ni opazila čistilke in pripomočkov za čiščenje, potem nedvomno ne bi videla niti opozorilne table. Odgovor izvedenca pod točko 2.2.11. mnenja je za to pravdo nerelevanten, saj tožnica ne zatrjuje, da je odgovornost podana, ker ji delovna obutev ni bila zagotovljena. Sodišče tega ne more upoštevati, saj presega tožničino trditveno podlago. Za tožničino poškodbe ni odgovoren zavarovanec tožene stranke, zgolj podredno pa naj bi tožnica vsaj 70% prispevala k njenemu nastanku. V nadaljevanju obrazloženo izpodbija odločitev tudi po višini.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V sedmi točki obrazložitve (v zvezi s toženkinim ugovorom) podano stališče sodišča prve stopnje, da toženka, ker je bila takrat na delovnem mestu in zato osredotočena na delovne naloge („ne pa na to, ali se na hodniku nahaja čistilka ali čistilni voziček“), ni sprejemljivo. Ne službene in ne kakršnekoli druge posameznikove obveznosti slednjega ne odvezujejo, da v svojih (poslovnih in neposlovnih) interakcijah z zunanjim svetom(1) ne bi postopal s potrebno skrbnostjo. Primarni predpogoj za takšno postopanje pa je, da je pozoren na to, kaj se okoli njega dogaja. Pri tem bistvo te pozornosti ni le v tem, da okolico s svojini čutili zaznava, ampak, da se jo (oziroma dogajanja okoli sebe) zaveda. Skratka, da ni prisoten le fizično. Če posameznik to minimalno(2) skrbnost (pozornost), ki je za kakršnokoli sobivanje (odnose med ljudmi) elementarna, opusti, potem za škodo, ki mu je iz tega razloga nastala, pravnega varstva seveda ne more utemeljeno pričakovati.

6. Tožnica je v tožbi jasno poudarila, da je pred padcem videla čistilko brisati tla (zato zaključku sodišča prve stopnje, ki temelji na tožničini izpovedbi, da čistilke najverjetneje ni opazila, ni moč slediti(3)). Z ozirom na takšno trditev pa je bilo od nje upravičeno pričakovati, da bo pozorna tudi na stanje tal oziroma njihovo morebitno vlažnost. A ni bila. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, je tožnica (prepričljivo) izpovedala, da pri hoji po hodniku „sploh“ ni bila pozorna na tla. Sklicevanje na to, da naj bi bila, ker ni poskrbel za namestitev opozorilnih tabel („spolzka tla“), podana krivdna odgovornost njenega delodajalca, zato ni prepričljivo. Namen omenjenih tabel je opozoriti na vlažna tla oziroma preprečiti, da bi te pomenile „presenečenje“. Za kaj takega pa v tožničinem primeru (glede na predhodno povedano) ni moglo iti. Zato ta domnevna opustitev(4) ne more biti razlog za obstoj odgovornosti tožničinega delodajalca. Glede ostalih „očitkov“ oziroma razlogov za takšno odgovornost, ki jih prav tako navaja sodišče prve stopnje (ugotovitve o nezagotovitvi ustrezne podlage/tal oziroma delovne obutve), pa je že toženka v pritožbi (upravičeno) opozorila, da tožnica tega niti ni zatrjevala, kar pomeni, da je prekoračilo trditveno podlago. Le-teh zato ni moč upoštevati. Ker v skladu s predhodno navedenim tožbeni zahtevek že po temelju ni podan,(5) je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti (torej tudi glede zneskov iz I. točke izreka izpodbijane sodbe). Posledično je bilo potrebno spremeniti tudi stroškovno odločitev (III. točka izreka izpodbijane sodbe). Zaradi neuspeha v pravdi je dolžna tožnica toženki povrniti priglašene (materialne) stroške postopka na prvi stopnji v višini 30,00 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP).

7. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je dolžna tožnica (ki sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka) povrniti tudi priglašene stroške pritožbenega postopka (in sicer iz naslova plačane sodne takse in materialnih izdatkov) v skupni višini 255,00 EUR (2. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Kar obsega tako druga (človeška) bitja, stvari kot premoženje.

Op. št. (2): Pretirano je poudarjanje sodišča prve stopnje (točka 7. obrazložitve obrazložitve izpodbijane sodbe), da bi bilo od tožnice neživljenjsko pričakovati, da bo na delovnem mestu vso svojo pozornost osredotočala na stopanje po gladkem hodniku. Ne gre za vso, ampak (kot podarja tudi pritožnica) za minimalno (običajno) pazljivost. Op. št. (3): Glej tudi izpovedbo A. A., ki je povedala, da se je sama nahajala (praktično) pred tožnico.

Op. št. (4): Z ozirom na to, da naj bi bila tožnica, kot je izpovedala (in kar posebej izpostavlja tudi sodišče prve stopnje), tako osredotočena na delo (delovne naloge), da ni bila pozorna ne na tla, niti na ljudi okoli sebe (ob izpovedbi se namreč ni spomnila, ali je pred padcem videla čistilko), ni jasno (pojasnjeno), zakaj naj bi bila (kot to navaja tudi pritožba) stopnja njene pozornosti napram morebitni opozorilni tabli drugačna (večja).

Op. št. (5): Do ostalih pritožbenih navedb se zato pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.