Jedro

V obravnavanem primeru je bila sodna odločba izdana, odrejena preiskava opravljena in zaseženi so bili predmeti (med njimi tudi sporne listine, ki se nanašajo na poslovanje tožnice), ki so bili davčnemu organu prve stopnje odstopljeni na podlagi ZUP in Sporazuma o medsebojnem sodelovanju organov policije in davčnih organov.

Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožničin očitek o neupoštevanju ekskluzijskega pravila, ki preprečuje uporabo nezakonito pridobljenih dokazov, neizkazan ter posledično zatrjevana kršitev pravice do enakosti orožij, do učinkovitega pravnega sredstva, kršitev ZDavP oziroma ZUP, neutemeljena.

V primeru, ko gre za kršitev ekskluzijskega pravila v upravnem sporu, je po presoji revizijskega sodišča prav tako treba upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost; poseg v ustavno pravico bi bil torej pod določenimi pogoji tudi dopusten, če bi za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo ustavne pravice, obstajale posebej utemeljene okoliščine (npr. obveznost plačevanja dajatev javno pravne narave).

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 18. 9. 2002 (1. točka izreka sodbe in sklepa); iz razlogov 13. člena Zakona o sodnih taksah – ZST pa tožničinemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo tožene stranke je bila kot neutemeljena zavrnjena tožničina pritožba proti odločbi Davčnega urada K., Izpostave S. z dne 10. 3. 1998, s katero ji je bila v postopku odmere davkov od dohodkov iz dejavnosti za leto 1996 ugotovljena davčna osnova v višini 28,411.450,00 SIT ter davek iz dejavnosti v višini 11,850.485,00 SIT.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi tožene stranke in sledi utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta (drugi odstavek 67. člena ZUS). Davčna osnova za odmero davka od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti za leto 1996, je bila ugotovljena na podlagi inšpekcijskega pregleda poslovanja, ki je obsegal pregled predloženih poslovnih knjig in poslovne dokumentacije za leto 1996 ter pregled dokumentacije, ki jo je davčnemu organu prve stopnje predložila Uprava za notranje zadeve K. (UKS). Zatrjevana kršitev pri njenem odstopanju davčnem organu (kršitev 217. člena ZKP) ob nezatrjevanju posega v ustavno določene človekove pravice, po presoji sodišča prve stopnje ne vpliva na zakonitost odločbe, izdane v davčnem postopku. Zahtevo po ekskluziji omenjene dokumentacije – ob neizkazani kršitvi ustavno varovanih človekovih pravic, je zavrnilo kot neupoštevno; v pripombah na zapisnik in v pritožbi zatrjevano kršitev 36. člena Ustave Republike Slovenije (URS) pa je ocenilo kot neizkazano; v tožbi prvič predlagani dokaz za zaslišanje prič (B.B. in C.C.) je zavrnilo s sklicevanjem na 14. člen ZUS kot nedovoljeno tožbeno novoto. Podatke o tožničinem premoženjskem stanju je (kljub pozivu sodišča na dopolnitev vloge z dne 2. 9. 2003) ocenilo kot nepopolne in nezadostne in predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ni ugodilo, ker pogoji za oprostitev niso izkazani.

3. Tožnica v reviziji (prej pritožbi) izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, po katerem nepravilnosti in nezakonitosti, ki naj bi bile storjene v predkazenskem postopku, nimajo vpliva na druge postopke (na davčni postopek); nezakonitosti na začetku imajo namreč za posledico nezakonitosti do konca. Čeprav dokaz za zaslišanje prič v pritožbi v davčnem postopku res ni bil eksplicitno naveden, pa je vendarle bil omenjen. Stališče sodišča prve stopnje o nedovoljeni tožbeni novoti pomeni nepošten postopek, kršitev pravice do enakosti orožij, do učinkovitega pravnega sredstva, kršitev določbe 14. člena ZUS ter ustreznih določb ZDavP in ZUP. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

K točki I. izreka

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1. 1. 2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pravočasne in dovoljene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za pravočasne in dovoljene revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil opravljen preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi je sporen izračun davka od prihodkov od gostinske dejavnosti za leto 1996, ki jo je davčna zavezanka opravljala v poslovnem prostoru C.P. v L., ker naj bi temeljil tudi na dokazih, ki niso bili pridobljeni na zakonit način.

9. V obravnavani zadevi je bila tožnici kot zavezanki za davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1996 od dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti (od 1. 1. 1996 do 31. 12. 1996), ugotovljena davčna osnova v višini 28,411.450,00 SIT ter od nje odmerjen davek v skupni višini 11,850.485,00 SIT. Višina davčne osnove je bila ugotovljena na podlagi podatkov poslovne dokumentacije, ki jo je davčnemu organu prve stopnje posredovala davčna zavezanka ter po opravljenem inšpekcijskem pregledu poslovanja, ki je obsegal pregled predloženih poslovnih knjig in dokumentacije za leto 1996 in pregled dokumentacije, ki jo je davčnemu organu odstopil UKS dne 22. 8. 1997 in se nanaša na opravljanje tožničine dejavnosti v omenjenem letu. Po izvedenem ugotovitvenem postopku, v katerem je bila pridobljena izjava davčne zavezanke ter sta bili zaslišani tudi priči (M.G. in A.P.), je davčni organ prve stopnje ugotovil, da so bili v napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1996 navedeni napačni podatki o doseženem prihodku, ki vplivajo na višino davčne obveznosti. Na podlagi ugotovitev, da davčna napoved temelji na neresničnih podatkih, je davčni organ na podlagi 39. člena ZDavP izvršil oceno davčne osnove na podlagi podatkov, zbranih v ugotovitvenem postopku.

10. Sporne listine, ki so bile odstopljene davčnemu organu prve stopnje s strani UKS K., so bile zasežene pri hišni preiskavi (odredba Okrožnega sodišča v Kopru z dne 21. 8. 1997) v predkazenskem postopku, ki je bil voden zoper drugo osebo in ne zoper tožnico, zoper katero pa kazenski postopek ni bil uveden. Po revizijskih navedbah gre pri tem za kršitev pravil kazenskega procesnega prava, ki narekuje ekskulpacijo dokazov.

11. Že sodišče prve stopnje je tožničino zahtevo po ekskluziji omenjenih listin kot nedovoljenega dokaza zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnica v dotedanjem postopku ni izkazala, da bi bila z zasegom spornih listin v njeno škodo kršena kakšna izmed človekovih pravic določenih v URS.

12. Niti ZUS niti Zakon o pravdnem postopku - ZPP (ki se glede na določbo prvega odstavka 16. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS niso urejena) ne določata ekskluzijskega pravila, ki preprečuje uporabo nezakonito pridobljenih dokazov v upravnem sporu. To pa ne pomeni, da sme sodišče v upravnem sporu opreti svojo odločbo na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih pravic in svoboščin. Že Vrhovno sodišče (zadeva II Ips 80/98 z dne 25. 3. 1999) kot Ustavno sodišče (odločba Up-472/02 z dne 7. 10. 2004) sta odločili o vprašanju nedopustno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ko sta odločili, da je treba, v primerih, ko je dokaz pridobljen s kršitvijo ustavne pravice, opraviti tehtanje med osebnostno (v URS določeno) pravico na eni strani in pravico do dokaza na drugi strani. V primeru, ko gre za kršitev ekskluzijskega pravila v upravnem sporu, je po presoji revizijskega sodišča prav tako treba upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno presoditi, kateri pravici je treba dati prednost; poseg v ustavno pravico bi bil torej pod določenimi pogoji tudi dopusten, če bi za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo ustavne pravice, obstajale posebej utemeljene okoliščine (npr. obveznost plačevanja dajatev javno pravne narave).

13. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavanem primeru niti ni utemeljen očitek, da bi sodba sodišča prve stopnje temeljila na nezakonito pridobljenih dokazih. Ustava v 36. členu določa nedotakljivost stanovanja. Proti volji stanovalca se sme vstopiti v stanovanje le na podlagi sodne odločbe. V obravnavanem primeru je bila sodna odločba izdana, odrejena preiskava opravljena in zaseženi so bili predmeti (med njimi tudi sporne listine, ki se nanašajo na poslovanje tožnice), ki so bili davčnemu organu prve stopnje odstopljeni na podlagi ZUP in Sporazuma o medsebojnem sodelovanju organov policije in davčnih organov. Tožbena navedba, da je bila hišna preiskava opravljena (tudi) v prostorih, ki jih oseba, na katero se odredba o hišni preiskavi nanaša, ni neposredno uporabljala, glede na podatke upravnih in sodnega spisa z ničemer ni izkazana; adresat omenjene odredbe (glede na podatke upravnih spisov in tudi sodnega spisa) niti kdo drug pa v postopku ni ugovarjal niti ni uveljavljal sodnega varstva ustavnih pravic, ki naj bi mu bile kršene. Zato je tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožničin očitek o neupoštevanju ekskluzijskega pravila, ki preprečuje uporabo nezakonito pridobljenih dokazov, neizkazan ter posledično zatrjevana kršitev pravice do enakosti orožij, do učinkovitega pravnega sredstva, kršitev ZDavP oziroma ZUP, neutemeljena.

14. Dokaz z zaslišanjem prič B.B. in C.C. je revidentka prvič predlagala šele v tožbi, ne da bi pojasnila, zakaj tega dokaza ni predlagala že v postopku pred izdajo izpodbijanega upravnega akta. Zato je sodišče prve stopnje pravilno in utemeljeno zavrnilo očitek o kršitvi postopka (šele v tožbi predlagan dokaz za zaslišanje prič) s sklicevanjem na določbo tretjega odstavka 14. člena ZUS, ki ustreza določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Iz obeh določb namreč izhaja, da v upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in ne predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Zato revizijski očitek o kršitvi 14. člena ZUS (oziroma 20. člen ZUS-1) ni utemeljen oziroma ni izkazan.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

K točki II. izreka

16. Odločitev, da se tožničinemu predlogu za oprostitev plačila sodne takse ne ugodi, pravilno temelji na presoji, da tožnica zakonskih pogojev, ki jih za oprostitev plačila sodnih taks predpisuje 13. člen ZST, ni izkazala. Stranka mora po določbah 13. člena ZST predlogu za oprostitev plačila sodnih taks predložiti dokazila o svojem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju svojih družinskih članov, s katerimi dokazuje, da bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Ni sporno, da tožnica vseh v 13. členu ZST predpisanih dokazil, s katerimi se dokazuje premoženjsko stanje, ni predložila. Na podlagi sicer nepopolno ugotovljenega premoženjskega stanja (tako tožnice kot njenih družinskih članov) ter uradno pridobljenih podatkov sodnega registra je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pogoji za oprostitev niso izkazani.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (76. člen v zvezi z 82. členom ZUS-1).