Jedro

Če preživninski zavezanec obveznosti, ki mu jo nalaga razvezna sodba, ne izpolnjuje prostovoljno, je treba zapadle in neplačane obroke preživnine izterjati v izvršilnem postopku. Verzijski zahtevek drugega roditelja je v tem primeru izključen.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Tožnik je v tej zadevi od toženke zahteval znesek preživnine, ki bi jo bila toženka dolžna plačevati po razvezni sodbi, pa tega ni storila. Navajal je, da je zaradi njene neizpolnitve sam prikrajšan, kajti on je bil tisti, ki je moral kriti potrebe skupnega otroka.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podredno pa, naj jo razveljavi in vrne v ponovno sojenje prvi stopnji. Meni, da je zaključek sodišča, češ da tožnik ni aktivno legitimiran za izterjavo preživninske obveznosti, ampak je to le preživninska upravičenka hči S., nejasen. V tej pravdi je namreč zahteval zgolj povračilo izdatkov. Nadalje navaja, da je v dokaz svojim trditvam predlagal svoje zaslišanje, ki pa ga je sodišče brez obrazložitve v izpodbijani sodbi zavrnilo.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Osrednje in edino relevantno vprašanje v tej pravdi je, kakšno je razmerje med pravico mladoletnega otroka, da prek zakonitega zastopnika (roditelja, pri katerem otrok živi) izterja preživnino, ki je bila določena s pravnomočno sodbo, ter verzijskim zahtevkom tega istega roditelja nasproti drugemu roditelju, ki je preživninski zavezanec (133. čl. ZZZDR (1)). Vprašanje je, ali pravico otroka, da v izvršilnem postopku izterja neplačano, zapadlo preživnino, lahko soobstaja z verzijskim zahtevkom roditelja, pri katerem ta otrok živi. Odgovor sodišča prve stopnje je negativen in s tem odgovorom soglaša tudi pritožbeno sodišče. Razlogi bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

V tej zadevi gre namreč za položaj, v katerem toženka svoje preživninske obveznosti, določene po sodbi, ni izvrševala. Preživninska obveznost je bila določena tako, da bi jo bila toženka dolžna nakazovati na tekoči račun tožnika. Takšna odločitev je tudi skladna s pravilom iz 131.a člena ZZZDR. Če bi to toženka storila, bi na tožnikovi strani ne bilo nobenega prikrajšanja. On je namreč tisti, ki sta mu bila zaupana v varstvo in vzgojo otroka. On je torej tisti, ki tudi neposredno krije stroške otrokovih potreb. Pri tem ga obveznost toženke, da plačuje sodno določen mesečni znesek, ustrezno (sorazmerno) razbremenjuje materialnega preživninskega bremena. Ker toženka svoje obveznosti, da tožnika s svojim prispevkom sorazmerno razbremeni, prostovoljno ni izpolnjevala, bi tožnik to lahko v imenu otroka (kot njen zakoniti zastopnik) dosegel v izvršilnem postopku. Na ta način bi bil prisilno vzpostavljen položaj, ki ga zahteva sodba. Prisilna izvršba bi bila namreč prav takšna, kot je določeno v izvršilnem naslovu – to je s plačilom na njegov tekoči račun.

Vrhovno sodišče RS se je v zadevi pod opr. št. II Ips 780/2005 že izjavilo, da preživninski upravičenec takšno možnost mora imeti. V tisti zadevi se je namreč preživninski zavezanec branil prav s sklicevanjem na pravilo o verziji iz 133. čl. ZZZDR ter se skušal na ta način ogniti svoji preživninski obveznosti ter obenem izvotliti preživninsko upravičenje. Pravilna pot ob okoliščini, da preživninski zavezanec s sodbo naložene mu obveznosti ne izpolnjuje, je torej izvršilni postopek. Drugače je le tedaj, ko gre za otroka, ki je že postal polnoleten. Tedaj na strani drugega roditelja v resnici lahko nastane položaj prikrajšanja, ki se ga brez sodelovanja otroka ne more rešiti (2). V tej pravdi, pa je položaj naslednji: tako kot sam izvršilni naslov ureja položaj vseh vpletenih (obeh roditeljev, med katera je razporejeno preživninsko breme in otroka, katerega potrebe varuje), tako v primeru neizpolnjevanja obveznosti sledi izvršilni postopek, ki naj položaj tudi in concreto uresniči tako, da bo tudi konkretno preživninsko breme v resnici razporejeno tako, kot je bilo odločeno s sodbo sodišča. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna. Vse ostalo, kar navaja pritožba, je ob takšnem materialnopravnem izhodišču irelevantno. Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP (3)).

Ker tožena stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo v ničemer ni mogla spremeniti svojega procesnega položaja, stroški za to vlogo niso bili potrebni. V skladu s 1. odst. 155. čl. ZPP jih zato pritožbeno sodišče ni priznalo.

(1) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976 – Ur. l. RS, št. 16/2004).

(2) Primerjaj Odločbo VS RS, II Ips 199/2006 in Pravno mnenje Občne seje VS S z dne 16.6.1998, ki je objavljeno v: Pravna mnenja 1/98, stran 7. (3) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 – Ur. l. RS, št. 45/2008).