Jedro

Ker sklep o dedovanju ni dajatvene narave, z njim ni mogoče (mimo dednega dogovora) naložiti enemu od dedičev, naj izplača drugemu dediču določeno denarno terjatev, ki jo ta uveljavlja kot terjatev do zapuščine.

Če med dediči ni soglasja o tem, da gre dejansko za dolg zapuščine, za katerega odgovarjajo dediči do višine podedovanega premoženja, bo moral prizadeti dedič doseči izdajo odločbe v pravdi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sklep sodišča prve stopnje pod točko c izreka (da sta B.N. in A.N. dolžna F.B. plačati znesek 796.182,00 SIT) r a z v e l j a v i.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo, da zapuščina po pokojni F.B. obsega nepremičnine, vpisane v vl. št. 1262 k.o. T., 139 obveznic SOS2E pri KDD in znesek 710.064,00 SIT obresti, ki jih je Slovenska odškodninska družba nakazala skrbniku F.B.. Za dediče po pokojni je, ker zapustnica ni sestavila oporoke, razglasilo zapustnikovega sina F.B. do 1/2 ter zapustničina vnuka B.N. in A.N. vsakega do 1/4. Ker sta se zapustničina vnuka dogovorila, da bo eden od njiju pridobil delež na nepremičninah, drugi pa delež na denarnih sredstvih in na delnicah, je v skladu s tem odredilo ustrezni vpis v zemljiški knjigi, glede delnic odločilo, da se vpišejo na ime dedičev F. B. in A.N., glede denarnih sredstev pa je na podlagi ugotovitve, da so bila v celoti nakazana F.B., odločilo, da je dolžan polovico denarja v skladu z dogovorom obeh vnukov izplačati A.N. z ustreznimi obrestmi. Pod točko c sklepa je še odločilo, da sta B.N. in A.N. dolžna F.B. povrniti stroške denacionalizacijskega postopka v znesku 796.182,00 SIT.

Zoper točko c izreka sklepa se pritožujeta B.in A.N. po pooblaščencu. V pritožbi opozarjata, da sta že pred prvostopenjskim sodiščem potem, ko je dedič F. B. prijavil terjatev do zapuščine v znesku 1.592.365,00 SIT, ki naj bi jo imel iz naslova poravnave stroškov denacionalizacijskega postopka v zvezi s stvarmi, ki spadajo v zapuščino, izrecno ugovarjala tej terjatvi s številnimi razlogi, do katerih pa se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni opredelilo. Iz pravnomočne denacionalizacijske odločbe je namreč razvidno, da je vlagatelj zahteve za denacionalizacijo bil le F.B. in da sta ga v postopku zastopala pooblaščenca, ki ju je sam najel. Ta dva pooblaščenca nista nikoli zastopala v upravnem postopku tudi drugih dveh dedičev, zato ni jasno, zakaj bi morala poravnati F.B. polovico stroškov. Sploh pa pravno zastopanje v postopkih, ki se vodijo po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ni obvezno. Dejstvo je, da je v upravnem postopku F.B. zasledoval svojo lastno korist in interese in zato teh izdatkov ni mogoče prevaliti v breme zapuščine oziroma jih uveljaviti kot terjatev do zapuščine. Sploh pa o višini stroškov upravni organ niti ni odločal. O teh stroških zato zapuščinsko sodišče niti ne more odločati in je z odločitvijo prekoračilo svoja pooblastila.

Pritožba je utemeljena.

Sklep o dedovanju je deklaratorna odločba zapuščinskega sodišča, s katero sodišče ugotavlja obseg zapuščine, kdo so zapustnikovi dediči in kolikšni so njihovi dedni deleži, na kakšni dednopravni podlagi temelji njihova pravica in vsebuje še morebitne druge sestavine, predvidene v 214.čl. Zakona o dedovanju (ZD), odvisno pač od okoliščin posameznega primera. Po 216.čl. ZD pa sodišče odredi tudi, da se opravijo v zemljiški knjigi potrebni vpisi, kar je storilo tudi v obravnavanem primeru. Ker sklep o dedovanju ni dajatvene narave, pa z njim ni mogoče (mimo dednega dogovora) naložiti enemu od dedičev, naj izplača drugemu dediču določeno denarno terjatev, ki jo ta uveljavlja kot terjatev do zapuščine. Četudi gre v obravnavanem primeru za dolg zapuščine, saj prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da naj bi šlo za stroške postopka, ki so bili potrebni za to, da so nepremičnine sploh predmet pokojničine zapuščine in četudi res vsi dediči odgovarjajo ne le za osebne zapustnikove dolgove, temveč tudi za dolgove zapuščine, pa o teh terjatvah ni mogoče odločati s sklepom o dedovanju v zapuščinskem postopku. Če med dediči ni soglasja o tem, da gre dejansko za dolg zapuščine, za katerega odgovarjajo dediči do višine podedovanega premoženja (142.čl. ZD), bo moral prizadeti dedič doseči izdajo odločbe v pravdi. Pritožbeno sodišče je zato v izpodbijanem delu sklep o dedovanju razveljavilo (brez vrnitve zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje).