Jedro

Tožnica v postopku ni dokazala, da zemljišči, za kateri ji je bilo odmerjeno nadomestilo, v odmernem letu ni uporablja za skladiščenje hlodovine, prav tako pa tudi ni uspela dokazati, da površina stavbnih zemljišč, od katerih je bilo odmerjeno nadomestilo, ni pravilno ugotovljena. Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Dravograd tožnici odmeril nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2009 od parc. št. 733/14 k.o. … in parc. št. 60/4 k.o. … za površino v izmeri 5850,00 m2 v znesku 5.204,05 EUR ter od poslovnih prostorov v površini 66,20 m2 v znesku 76,95 EUR, to je skupaj 5.288,91 EUR. Navedeno odločbo je davčni organ izdal v ponovljenem postopku, potem ko je v skladu z napotki organa druge stopnje dopolnil dokazni postopek. Nadomestilo je bilo odmerjeno na podlagi podatkov o izmeri dejanskih površin, ki jih tožnica uporablja za odprto skladišče hlodovine, interne transportne poti in parkirišče na parc. št. 733/14 k.o. … ter na parc. št. 60/4 k.o. … Velikost parcele 733/14 znaša 5643 m2, parcele 60/4 pa 3869 m2, medtem ko je bila predmet odmere le površina, ki jo tožnica uporablja v zvezi s svojo dejavnostjo v izmeri 5850 m2. Pri navedenem izračunu površin je davčni organ upošteval uradne podatke iz evidence, grafične podatke digitalnega foto posnetka stanje v naravi in izmere dejanskega stanja na terenu. Pri velikosti poslovnega prostora pa je bila upoštevana neto tlorisna površina poslovnega prostora, ki se nahaja na parc. št. 60/4 k.o. …, ter znaša 66,20 m2. Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo št. DT-499-13-224/2010 z dne 16. 9. 2010. Po ugotovitvah tožene stranke izpodbijana odločba temelji na določilih občinskega odloka ter Zakona o stavbnih zemljiščih, ki se tudi po uveljavitvi Zakona o graditvi objektov uporablja v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Po določbah občinskega odloka je poslovna površina neto tlorisna površina poslovnega in proizvodnega prostora ter vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Med gospodarske prostore se prištevajo tudi nepokrita skladišča, deponije, interna parkirišča in poti, delavnice na prostem. V obravnavanem primeru je bilo nadomestilo odmerjeno le od delov parc. št. 733/14 k.o. … in parcele 60/4 k.o. …, ki se uporabljajo za skladiščenje oziroma shranjevanje hlodovine, interno transportno pot in parkirišče. Dejanske površine namenjene za navedeno uporabo so bile ugotovljene na podlagi digitalnega orto foto posnetka stanja v naravi in na podlagi dejanskih izmer v naravi. Tudi iz fotografij spornih zemljišč je razvidno, da jih tožnica uporablja za skladiščenje hlodovine.

Tožnica v tožbi navaja, da v zadevi dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Predmet odmere sta dve parceli v lasti tožnice in sicer št. 60/4 k.o. … in št. 733/14 k.o. … Parcela št. 60/4, kjer so poslovni prostori, je upravičeno predmet odmere nadomestila, vendar je drugostopni organ v svoji odločbi kvadraturo te parcele napačno označil. Iz obrazložitve odločbe namreč izhaja, da naj bi bilo za poslovne namene namenjeno 73 m2 površine, kar pa ne drži, ker površina prostorov znaša 66,20 m2. Zaradi navedenega so razlogi v izpodbijani odločbi v nasprotju z izrekom oziroma dejanskim stanjem. Razen tega tožnica na parc. št. 733/14 ni opravljala nobene poslovne dejavnosti v letu 2009, zaradi česar ne obstajajo razlogi, da bi se od celotne površine odmerilo nadomestilo. Prava tako tožena stranka v svoji odločbi na eni strani navaja, da je bilo nadomestilo odmerjeno le od dela parcele, med tem ko iz prvostopne odločbe izhaja, da je bilo nadomestilo odmerjeno od površine 5850 m2. Tudi površina parcele 60/4 k.o. … se ne ujema z dejanskim stanjem. Izpodbijana odločba tako ponovno nima podatkov, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, koliko znaša površina posameznih poslovnih prostorov oziroma površin, ki so predmet odmere nadomestila. Da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno izhaja tudi iz odmerne odločbe za leto 2010, ki je za osnovo za obračun zajela povsem drugačne podatke. Tožnica že od leta 2006 ne opravlja dejavnosti na spornih zemljiščih za skladiščenje hlodovine. Na delu parc. št. 733/14 k.o. … so postavljeni kontejnerji za smeti za stanovalce stanovanjskega bloka, prav tako pa stanovalci bližnjega bloka tam parkirajo, ker jim občina ni uredila ustreznih parkirišč. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v njeni odločbi, in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v obravnavanem primeru temelji na določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Uradni list RS, št.18/84 s spremembami), Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97, Uradni list RS, št. 44/97), Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1, Uradni list RS, št. 110/02 s spremembami), Zakona o graditvi objektov (ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/04-UPB-1) in Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Mislinja (Uradni list RS, št. 77/96, 37/98, 17/01 in 131/03, v nadaljevanju odlok).

Po določbi 58. člena ZSZ/84, ki se še vedno uporablja za odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč, se nadomestilo plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, določi občina. Nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča se plačuje od površine nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je po prostorskem izvedbenem načrtu določeno za gradnjo oziroma za katero je pristojni organ izdal lokacijsko dovoljenje (prvi odstavek 60. člena ZSZ/84). Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča mora plačati neposredni uporabnik (62. člen ZSZ/84).

V skladu z občinskim odlokom se nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča odmerja od stanovanjske ali poslovne površine. Poslovno površino predstavlja neto tlorisna površina poslovnega in proizvodnega prostora ter vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. V skladu z 8. členom odloka pa med zazidana stavbna zemljišča sodijo tudi gospodarske površine, to so vse nepokrite površine stavbnega zemljišča, ki se funkcionalno uporabljajo v proizvodnji in storitveni dejavnosti, kot je industrija, gradbeništvo, transport, skladiščna dejavnost, obrt, trgovina, kmetijstvo z dopolnilno dejavnostjo, gozdarstvo, elektrogospodarstvo in ostale gospodarske javne službe. Takšni prostori so tudi nepokrita skladišča, deponije, interna parkirišča in poti.

Za tožnico je sporna odmera nadomestila za stavbni zemljišči parc. št. 733/14 k.o. … in 60/4 k.o. …, ker po njenih navedbah ni bila upoštevana pravilna površina, oziroma da teh zemljišč sploh ne uporablja za gospodarsko dejavnost. Navedeni ugovor po presoji sodišča ni utemeljen in je tudi v nasprotju s podatki spisa. Tožnici je bilo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča od parc. št. 733/14 k.o. … in parc. št. 60/4 k.o. … od skupne površine 5850 m2, med tem ko dejanska velikost prve parcele znaša 5643 m2, druge pa 3869 m2. Površina, od katere je bilo nadomestilo odmerjeno, je bila ugotovljena na podlagi dejanskih izmer površin, ki jih tožnica uporablja v zvezi s svojo proizvodno dejavnostjo in sicer kot odprto skladišče ter za interno transportno pot. Tožnica torej neutemeljeno ugovarja, da je bilo nadomestilo odmerjeno od celotne površine spornih parcel, kakor tudi, da izpodbijana odločba o tem nima podatkov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Za odmero nadomestila za leto 2009 pa tudi niso relevantni podatki, ki so bili upoštevani v odmerni odločbi za leto 2010, saj lahko med leti prihaja do sprememb okoliščin, ki so pomembne za določitev višine obveznosti. Prav tako je brezpredmetni ugovor, da del zemljišča uporabljajo okoliški stanovalci za parkirišče in postavitev kontejnerjev za smeti, saj pri odmeri ni bila upoštevana dejanska velikost parcel, temveč le tisti del, ki ga uporablja tožnica za svojo dejavnost. Tudi ugovor, da tožnica zemljišč parc. št. 733/14 k.o. … in 60/4 k.o. … ne uporablja za skladiščenje hlodovine, ni izkazan. Prav nasprotno, iz fotografij v spisu je razvidno, da je na obeh parcelah naložena hlodovina, tožnica pa drugih dokazov za svoje trditve ni predložila. V skladu z določbo 4. točke 8. člena odloka pa se med gospodarske prostore, od katerih se odmerja nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, prištevajo vse nepokrite površine stavbnega zemljišča, ki se funkcionalno uporabljajo v proizvodni in storitveni dejavnosti, med drugim tudi nepokrita skladišča in deponije. Ker torej tožnica ni dokazala, da spornih zemljišč v letu 2009 ni uporablja za skladiščenje hlodovine, prav tako ni uspela dokazati, da površina stavbnih zemljišč, od katerih je bilo odmerjeno nadomestilo, ni pravilno ugotovljena, ugovorov glede samega izračuna višine nadomestila pa ne navaja, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena. Zaradi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Tožnica je zahtevala tudi povrnitev stroškov sodnega postopka. Povračilo stroškov tožnikom v upravnem sporu ureja 25. člen ZUS-1. Ta v četrtem odstavku določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.