Jedro

Ker je omejitev gibanja za tožnika prenehala učinkovati dne 7.2.2008 ob 16.30 uri, to je z istim dnem kot je o pritožbi odločalo pritožbeno sodišče, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato po presoji pritožbenega sodišča s pretekom navedenega dne tožnik ne izkazuje več pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe za varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper 2. točko izreka sklepa tožene stranke z dne 3.12.2007. S to točko izreka izpodbijanega sklepa je tožena stranka tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce, do prenehanja razlogov oziroma pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za tri (3) mesece, in sicer od dne 7.11.2007 od 16.30 ure do dne 7.2.2008 do 16.30 ure. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi sodbe (1. točke izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil izpodbijani sklep o omejitvi gibanja tožnika izdan v ponovnem postopku, potem, ko je bila prvotna odločba o omejitvi gibanja odpravljena s sodbo sodišča prve stopnje, št. U 2286/2007 z dne 16.11.2007. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v ponovljenem postopku navesti, o katerih okoliščinah, ki jih je tožnik navedel v ponovni prošnji za azil, je sodišče prve stopnje že presojalo in navesti razloge, zaradi katerih meni, da se okoliščine za tožnika po izdaji prejšnje odločbe niso spremenile. Sodišče prve stopnje je o omejitvi gibanja (dne 16.11.2007) odločalo po predhodnem ustnem zaslišanju tožnika. Zato sodišče prve stopnje ocenjuje, da z zaslišanjem tožnika v tem upravnem sporu ne bi moglo priti do drugačnih ugotovitev glede dejanskega stanja, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev v prvotni odločbi.

Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke, ki je tožniku omejila gibanje na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena, v povezavi z 2. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil), ki je veljal v času odločitve sodišča prve stopnje, pravilna in da temelji na zakonu. Po 3. alinei 1. odstavka 27. člena ZAzil se prosilcu za azil lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 36. člena ZAzil. Za zavajanje ali zlorabo postopka se po 2. alinei 36. člena ZAzil šteje lažna predstavitev razlogov, na katere se prosilec sklicuje.

Iz 1. odstavka 27. člena ZAzil izhaja, da o omejitvi gibanja prosilcu za azil tožena stranka odloča po prostem preudarku.

Sum lažne predstavitve razlogov za prošnje je podan, če so prosilčeve navedbe glede razlogov za zapustitev izvorne države (Hrvaške) ter način prihoda ter prebivanja v Sloveniji nelogične, neprepričljive in neverodostojne ter v nasprotju z uradnimi podatki o teh dejstvih. Po presoji sodišča prve stopnje za sum zadostuje, da so podane okoliščine, ki sum vzbujajo. Za to zadostuje že najmanjša stopnja verjetnosti o obstoju okoliščin, ki ta sum vzbujajo.

Sodišče prve stopnje razloge, ki jih je tožena stranka v obrazložitvi (2. točka izreka sklepa tožene stranke) navedla, sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v svoji sodbi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka pri tem pravilno pojasnila, da je pri vložitvi ponovne prošnje dokazno breme izključno na strani vlagatelja, to je tožnika. Ugotavlja, da iz upravnih spisov izhaja, kar je pravilno ugotovila tožena stranka, da je tožnik v dokaz o spremenjenih okoliščinah predložil "pisma" brez datuma, v tujem jeziku in fotokopijo interne vesti STA. Tudi sodišče prve stopnje meni, da na podlagi teh listin ni mogoče sklepati, da so se okoliščine za tožnika, glede na izdano odločbo in pravnomočno zavrnjeno prvo prošnjo za azil, bistveno spremenile. Glede na navedeno je po mnenju sodišča prve stopnje imela tožena stranka zadostno podlago za sklepanje, da tožnik lažno prikazuje razloge, na katere se sklicuje, s tem pa izkazuje sum zlorabe azilnega postopka. Novo prošnjo za azil tožnik utemeljuje z dejstvi, na katerih temelji zavrnitev prošnje z dne 13.5.2005, to pa tudi po presoji sodišča prve stopnje pomeni, da lažno prikazuje potrebo po zaščiti v obliki azila. Iz navedenega po mnenju sodišča prve stopnje izhaja, da je v obravnavanem primeru na podlagi 3. alinee 1. odstavka 27. člena ZAzil podan sum zavajanja ali zlorabe postopka v smislu 2. alinee 36. člena ZAzil, kar pomeni, da je tožena stranka imela podlago za diskrecijsko odločitev o omejitvi gibanja prosilcu za azil, kar je uporabila v skladu s predpisanim obsegom in namenom.

Po mnenju sodišča prve stopnje tožnik zmotno meni, da tožena stranka o omejitvi gibanja ne bi smela odločati, ker sodba sodišča prve stopnje, št. U 2286/2007 z dne 16.11.2007, še ni pravnomočna. Za takšno stališče tožene stranke po mnenju sodišča prve stopnje ni podlage v določbah 64. člena ZUS-1. Po presoji sodišča prve stopnje tudi ni pravilno stališče tožnika, da bi morala tožena stranka najprej ugotoviti, ali obstaja potreba, da bi se zavaroval javni red. Pri presoji pogojev za začasno omejitev gibanja se namreč presoja, ali je podan kakšen izmed taksativno določenih pogojev iz 27. člena ZAzil. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožnikovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnik obširno ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Ker v s tožbo izpodbijanem sklepu (2. točka izreka sklepa) tožena stranka ni z ničemer utemeljila, zakaj naj bi bila zaradi prosilcu očitanega navajanja lažnih razlogov potrebna omejitev gibanja, da bi se zavaroval javni red, je s tem očitno napačno uporabila materialno pravo (3. alinea 1. odstavka 27. člena ZAzil, o upoštevanju ustavnih pravic prizadetih oziroma ustavnih določb o tem, kdaj je poseg v ustavno svobodo gibanja dopusten) in je zato izpodbijani sklep tožene stranke (2. točka izreka sklepa) kot nezakonit (in hkrati kršeč ustavno zajamčeno svobodo gibanja) treba takoj odpraviti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožbo je moralo pritožbeno sodišče zavreči. Pritožbeno sodišče meni, da tožnik v obravnavani zadevi ne izkazuje več pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo. Pravni interes mora biti konkreten in neposreden in mora biti podan ves čas upravnega spora.

Ker v s tožbo izpodbijanem sklepu tožene stranke (2. točke izreka sklepa) preneha učinkovati omejitev gibanja za tožnika dne 7.2.2008 do 16.30 ure, to je z istim dnem kot je odločitev pritožbenega sodišča v njegovem sklepu, si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. Zato po presoji pritožbenega sodišča s pretekom navedenega dne tožnik ne izkazuje več pravnega interesa oziroma pravovarstvene potrebe za varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu.

Glede na navedeno je sodišče moralo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) zavreči na podlagi določb 1. odstavka 22. člena in 2. odstavka 72. člena ZUS-1, v zvezi z določbama 3. odstavka 343. člena in 1. odstavka 351. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/2004-UPB).