Jedro

Kmetijsko zemljišč iz sestava zaščitene kmetije se lahko proda le, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji, kar ugotavlja v upravnem postopku odobritve pravnega posla upravna enota.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 3.12.2003, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 15.3.2003. S to odločbo prvostopni organ ni odobril pravnega posla, sklenjenega na podlagi kupne pogodbe z dne 12.2.2003 med tožnikoma kot kupcema in A.A. kot prodajalko, in sicer za kmetijsko zemljišče parc. št... pri vl. št... k.o...

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla tožena stranka, jih v svoji sodbi ni ponavljalo, temveč se je nanje izrecno sklicevalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Sklicujoč se na 18. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/96, 31/98 - odl. US 54/00 - ZKme, 68/00 - odl. US, 58/02 - ZMR-1, 67/02 - ZKZ-A, 110/02 - ZUreP-1, 110/02 - ZGO-1) je ugotovilo, da pogoji za odprodajo navedenih zemljišč, ki so v sestavi zaščitene kmetije, niso izpolnjeni. Pri tem je pojasnilo tudi pogoje, pod katerimi je po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 - odl. US) dovoljeno z oporoko razpolagati z zemljišči iz sestava zaščitene kmetije. To pa ni takšen primer.

Zoper prvostopno sodbo se tožnika pritožujeta zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da sodišče prve stopnje in pred njim upravna organa niso v celoti upoštevali določbe 2. člena ZDKG. Obravnavana zemljišča je namreč prodajalka pridobila vrnjena v postopku denacionalizacije in jih nikoli ni uporabljala. Njenim prednikom je bil leta 1953 odvzet vrh hriba ter je država kasneje hišo - viničarijo prodala sedanjim kupcem, le-ti pa so vseskozi souporabljali obravnavani parceli v izmeri 20 arov, ki ležita pod hišo v hribu in sta lastnika hiše - tožnika z navedeno pogodbo le hotela uskladiti dejansko stanje z zemljiško-knjižnim stanjem. Izključno zato je tožeča stranka menila, da navedeni zemljišči v skupni izmeri 20 arov in močnem naklonu pod hišo nista gospodarsko potrebni prodajalki oziroma jih lahko koristi le lastnik hiše, ki je na hribu. Prav zato bi se moral dovoliti pravni posel po 4. alinei 18. člena ZKZ. S takšno odobritvijo bi se popravila nelogičnost zakonodajalca oziroma načina vrnitve v denacionalizaciji le zemljišča, ne pa tudi hiše, ki je že last kupcev, čeprav ta sama oziroma s pravnimi predniki upravljata s hišo in s temi zemljišči že več kot 53 let. Vsakršna drugačna odločitev je nelogična in v nasprotju s splošno razumskimi pravili glede na to, da zakon v navedeni točki sicer izjemno to dovoljuje. Navedena situacija je razvidna iz priložene mapne kopije. Iz podatkov zemljiške knjige prav tako ne izhaja, da bi bila pri vl. št...k.o... vknjižena zaznamba zaščitene kmetije. Zato meni, da so pogoji za izdajo soglasja za promet iz 4. alinee 18. člena ZKZ izpolnjeni. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da prvostopno sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Kot so tožnikoma pravilno pojasnili že oba upravna organa in prvostopno sodišče, je zemljišča iz sestava zaščitene kmetije po 18. členu ZKZ dopustno s prometom med živimi odtujiti, le v predpisanih primerih, med drugim tudi, če se odtujijo zemljišča, ki jih je po predpisih o dedovanju kmetijskih gospodarstev možno nakloniti z oporoko. Po 22. členu ZDKG pa je mogoče z oporoko nakloniti zemljišča, ki so del zaščitene kmetije, če s tem ni znatno prizadeta gospodarska sposobnost zaščitene kmetije. Pri tem se šteje, da je gospodarska sposobnost zaščitene kmetije znatno prizadeta, če je predmet naklonitve kmetijsko obdelovalno zemljišče, šteje pa se, da ni znatno prizadeta, če so predmet naklonitve kmetijska neobdelovalna zemljišča, pri čemer posamezno naklonilo ne presega 2 %, vsa naklonila skupaj pa ne 10 % skupnih kmetijskih površin; oziroma če so predmet naklonil stavbna zemljišča ali druge stvari in pravice, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, pri čemer vrednost posameznega naklonila ne presega 2 %, vsa naklonila skupaj pa ne presegajo 10 % celotne vrednosti zapuščine.

Tožnika zmotno menita, da je po navedeni določbi mogoče odkupiti tudi obravnavana zemljišča. V obravnavanem primeru so namreč po podatkih v upravnem spisu predmet prodaje kmetijska obdelovalna zemljišča. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča za njihovo odprodajo niso izpolnjeni pogoji iz 4. alinee 18. člena ZKZ. Glede na navedeno teh zemljišč tudi po presoji pritožbenega sodišča ob stanju stvari, kakršno izhaja iz upravnega spisa, ni mogoče prodati.

Drugo pa je vprašanje, ali obravnavana zemljišča glede na svojo lego in oddaljenost od drugih zemljišč prodajalke in od sedeža njene kmetije, lahko sestavljajo zaščiteno kmetijo. Po 2. členu ZDKG je namreč zaščitena kmetija kmetijska oziroma kmetijsko-gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Vendar presoja tega vprašanja ni stvar postopka odobritve pravnega posla, temveč postopka določitve zaščitene kmetije in morebitne izločitve obravnavnih zemljišč iz njene sestave, o čemer pa se, če stranka tak zahtevek da, odloča po ZDKG.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.