Jedro

Za pravno opredelitev kaznivega dejanja nasilništva je kot dodaten element v razmerju do kaznivega dejanja ogrožanja varnosti potrebno, da se prestraši še kdo drug oziroma povzročitev prestrašenosti v družini.

Izrek

Zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbo sodišča druge stopnje kršena določba prvega odstavka 299. člena KZ na način iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici je bil obsojeni J.S. spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 299. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ ter dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje je sodišče obsojencu določilo kazen pet mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ en mesec zapora in za tretje enako kaznivo dejanje dva meseca zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo po uradni dolžnosti spremenilo prvostopenjsko sodbo tako, da je ravnanje obdolženca, opisano pod točkami 1, 2 in 3 izreka sodbe, pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva po prvem in drugem odstavku 299. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ ter nato obdolženemu J.S. po drugem odstavku 299. člena KZ v zvezi s 1. točko 42. člena in drugim odstavkom 16. člena KZ izreklo kazen pet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas, prestan v priporu od 12.1.2006 od 16.00 ure dalje. Pritožbi okrožnega državnega tožilca in obdolženčeve zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je uveljavila kršitev 299. člena KZ. Po mnenju vrhovne državne tožilke sta kaznivi dejanji pod točkama 2 in 3 prvostopenjske sodbe samostojni kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Poleg posledic izvršitvenega dejanja morajo biti pri kaznivem dejanju nasilništva podani tudi ogroženost, zgražanje ali prestrašenost v javnosti ali v družini. Takšen občutek mora nastati pri določenem širšem krogu ljudi, to pa pri obravnavanih kaznivih dejanjih pod točko 2 in 3 ni bilo podano, saj je pri kaznivem dejanju pod točko 2 obsojenec J.K. grozil, da ga bo ubil, brez prič, pri kaznivem dejanju pod točko 3 pa je bila prisotna le mati M.S. mlajše. Vrhovna državna tožilka se s stališčem drugostopenjskega sodišča, da sta namreč kaznivi dejanji ogrožanja varnosti izgubili svojo samostojnost in da ju je sodišče po načelu inkluzije smelo vključiti v opis kaznivega dejanja nasilništva, ne strinja. Po njenem mnenju kaznivo dejanje nasilništva ne konzumira kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 145. členu KZ. Poleg tega vrhovna državna tožilka uveljavlja tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče druge stopnje prezrlo, da je z vključitvijo dveh samostojnih kaznivih dejanj ogrožanja varnosti v kaznivo dejanje nasilništva podana večja kriminalna količina, kar bi moralo vplivati na izrečeno kazen.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Iz opisov kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, navedenima v 2. in 3. točki izreka prvostopenjske sodbe, je razvidno, da je obsojenec zagrozil J.K., partnerju njegove mame, da ga bo ubil, zaradi česar se je le ta močno prestrašil ter noč prespal na kozolcu; pri drugem kaznivem dejanju pa je s plinsko pištolo nameril v glavo osemletne sestre T.S., ki se je grožnje, da bo sprožil v njo, močno prestrašila. Iz teh dveh opisov ni razvidno, da bi se poleg J.K. ali T.S. še kdorkoli prestrašil oziroma da bi bil podan dodatni element, povzročitev prestrašenosti v družini, ki pri ogrožanju varnosti kot dodaten element sestavlja pravno opredelitev kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Pritožbeno sodišče torej v takšnem opisu ni imelo opore za spremembo pravne opredelitve v tenorju obtožnega predloga navedenih kaznivih dejanj. Obe kaznivi dejanji ogrožanja varnosti torej ni moglo opredeliti kot eno nadaljevano kaznivo dejanje nasilništva, saj obe kaznivi dejanji ogrožanja varnosti nista vsebovali vseh znakov tega kaznivega dejanja. Iz sodbe sodišča druge stopnje sicer ni jasno, kaj je mislilo z uporabo načela inkluzije, kajti to načelo pride v poštev le tedaj, ko gre za nepomembno dejanje, kar pa v razmerju med kaznivimi dejanji po prvem odstavku 145. člena ter prvem in drugem odstavku 299. člena KZ že glede na predpisane kazni ni podano.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da je sodišče nepravilno pravno opredelilo kazniva dejanja, ki jih je bil obtožen obsojeni J.S., kar predstavlja kršitev kazenskega zakona na način, ki je predviden v 4. točki 372. člena ZKP. Ta kršitev je bila z izpodbijano sodbo storjena v korist obsojenca, zato je Vrhovno sodišče v skladu z drugim odstavkom 426. člena le ugotovilo, da je bil zakon prekršen, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo.

Drugi del zahteve, ki očita izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje, da bi moralo izreči višjo kazen in da je s tem podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni utemeljen, saj je sodišče druge stopnje o pravni opredelitvi kaznivih dejanj odločilo po uradni dolžnosti in ni moglo odločati v škodo obdolženca, pri odločitvi o višini izrečene kazni pa je povsem samostojno lahko ocenjevalo obteževalne in olajševalne okoliščine na strani obdolženca, tako da z izrekom kazni ni moglo kršiti kazenskega zakona, zato tudi ni podana omenjena kršitev Zakona o kazenskem postopku.