Jedro

Iz priloženih spisov izhaja, da je tožnica tako s prvo, kot tudi z drugo vloženo prošnjo želela isto: BPP za svetovanje, pomoč in zastopanje na naroku v pravdni zadevi IV P 231/2017. Z drugo prošnjo je torej tožnica zahtevala BPP za isto pravdno zadevo in v istem obsegu, za kar ji je bila BPP z odločbo Bpp 434/2017 z dne 30. 11. 2017 že priznana. Skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ, ki vodi postopek, najprej preizkusi vlogo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Tožnica lahko pri toženi stranki zahteva povračilo stroškov postopka tudi za dejanja, ki so bila opravljena po vračilu napotnice, in sicer s prošnjo toženi stranki na predložitev dodatne napotnice oz. s predložitvijo stroškovnika, ki bo vključeval stroške, nastale po vračilu napotnice, ne pa z vložitvijo nove prošnje za BPP za postopek, za katerega ji je bila BPP že priznana in iz naslova katere tožnica lahko še vedno priglasi stroške v zvezi s pravnimi dejanji do izdaje sodbe v tej zadevi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se zavrže prošnja tožnice z dne 19. 12. 2017 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku IV P 231/2017, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. Kot izhaja iz obrazložitve sklepa, je bilo prošnji tožnice za dodelitev BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v pravdni zadevi IV P 231/2017 že ugodeno z odločbo BPP z dne 30. 11. 2017. Glede na 129. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) organ preizkusi vlogo in jo s sklepom zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Ker je bilo o tožničini prošnji že odločeno, gre za odločanje o že pravnomočno odločeni prošnji v isti zadevi (res iudicata), zato je tožena stranka prošnjo tožnice kot nedovoljeno zavrgla na podlagi 1. točke drugega odstavka 37. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP).

2. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi pojasnjuje, da je v zadevi Bpp 434/2017 že izčrpala pravico plačila, saj je bil pred izdajo izpodbijanega sklepa, dne 13. 12. 2017, izdan sklep o odmeri stroškov za opravljeno BPP. Napotnica je bila vrnjena, ker je bilo v zadevi IV P 231/2017 dokazovanje zaključeno, stvar pa zrela za razsojo. Po zaključeni obravnavi je sodišče s sklepom ponovno otvorilo glavno obravnavo, po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo in zaupalo izvedensko mnenje sodnemu izvedencu klinične psihologije. Tožnica je zato ponovno potrebovala zastopanje. Ker napotnice ni več mogoče dopolnjevati, je vložila novo prošnjo za BPP, ki bi obsegala pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku IV P 231/2017 od vložitve prošnje naprej. Tožena stranka bi morala odločiti po vsebini in ugotavljati, ali tožnica izpolnjuje zakonske pogoje za dodelitev BPP na podlagi 24. člena ZBPP. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno in posledično materialno pravo napačno uporabljeno, zato sodišču predlaga, da sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje ter ji naloži povrnitev stroškov postopka.

3. V odgovoru na tožbo tožena stranka pojasnjuje, da je bila tožnici z odločbo Bpp 434/2017 z dne 30. 11. 2017 že odobrena BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem v pravdni zadevi IV P 231/2017. Skladno s 40. členom ZBPP je dolžan izvajalec BPP pristojni službi za BPP predložiti izpolnjeno napotnico v 15 dneh po opravljeni storitvi. Skladno z upravno sodno prakso se kot zadnje dejanje - zadnja storitev za pravdni postopek na prvi stopnji šteje, ko stranka prejme sodbo sodišča prve stopnje. Do vročitve sodbe ima namreč sodišče možnost, da končano glavno obravnavo ponovno prične, če je potrebno, da se dopolni postopek. Storitev oz. postopek na prvi stopnji v konkretni zadevi še ni bil končan, zato je bila tožnica še vedno upravičena črpati sredstva iz naslova BPP na podlagi odločbe Bpp 434/2017. Upravičena je bila dodatno priglasiti tudi novo nastale stroške na podlagi napotnice, ki jo je sodišču preuranjeno vrnila. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V prvi pripravljalni vlogi tožnica meni, da je v izključni domeni vsakokratnega prosilca za BPP, kdaj se bo napotnica vračala. Pri tem ga omejuje le materialni prekluzivni rok iz 40. člena ZBPP, ki določa, kdaj najkasneje se mora napotnica vrniti, navedenega določila pa ni mogoče razlagati na način, da se lahko napotnica vrne le po prejemu sodbe. Opravljena storitev je v domeni prosilca in dodeljenega odvetnika kar pomeni, da se prosilec sam odloči, ali mu zadostuje zastopanje le na enem naroku ali želi zastopanje do konca glavne obravnave. Pri prvem odstavku 40. člena ZBPP, ki določa, da je treba napotnico vrniti v roku 15 dni od opravljene storitve, je treba uporabiti teleološko razlago: prosilcu je potrebno omogočiti, da vrne napotnico kadarkoli meni, da je storitev zanj zadosti opravljena, vendar najkasneje v roku 15-ih dni po končanem postopku. Za primer situacije, ki se je pripetila tožnici, pa je potrebno prosilcem omogočiti vložitev nove prošnje za BPP, zlasti glede na ustaljeno sodno prakso, da napotnice potem, ko je ta pravilno izpolnjena ter vrnjena službi za BPP, ni več mogoče dopolnjevati oziroma zahtevati povračila stroškov postopka.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka o istovrstni prošnji tožnice že odločila z odločbo Bpp 434/2017 z dne 30. 11. 2017. Z navedeno odločbo je bila tožnici dodeljena BPP za pravno svetovanje in zastopanje v pravdnem postopku IV P 231/2017. Tudi tožnica v tožbi pove, da ji je bila za zastopanje v omenjeni pravdni zadevi priznana BPP, kar kaže na to, da je to dejstvo tožena stranka pravilno ugotovila. Iz priloženih spisov nadalje izhaja, da je tožnica tako s prvo, kot tudi z drugo vloženo prošnjo želela isto: BPP za svetovanje, pomoč in zastopanje na naroku v pravdni zadevi IV P 231/2017. Z drugo prošnjo je torej tožnica zahtevala BPP za isto pravdno zadevo in v istem obsegu, za kar ji je bila BPP z odločbo Bpp 434/2017 z dne 30. 11. 2017 že priznana. Skladno s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP organ, ki vodi postopek, najprej preizkusi vlogo in jo s sklepom zavrže, med drugim tudi, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali če je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Glede na navedeno je tožena stranka postopala pravilno, ko je prošnjo tožnice za dodelitev BPP zavrgla, saj organ ne more še enkrat odločati o prošnji tožnice, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo opozarja na določbo 40. člena ZBPP, po kateri je izvajalec BPP dolžan pristojni strokovni službi predložiti izpolnjeno napotnico v 15 dneh po opravljeni storitvi. Skladno z upravno sodno prakso se kot zadnja storitev - zadnje dejanje šteje, ko stranka prejme sodbo sodišča prve stopnje, zato naj bi bila napotnica v obravnavanem primeru preuranjeno vrnjena. Sodišče v zvezi z navedenim dodaja, da je res sodna praksa tega sodišča, da se za zadnje dejanje na prvi stopnji šteje, ko stranka prejme sodbo sodišča. V obravnavanem primeru je izvajalec BPP vrnil napotnico toženi stranki, ki jo je obravnavala in na njeni podlagi odmerila stroške, kljub temu, da pravdno sodišče sodbe še ni izdalo. Sodišče meni, da kolikor bi se tako napotnico štelo za preuranjeno, je tožena stranka nebi smela obravnavati in na njeni podlagi odmeriti stroškov izvajalcu BPP, ampak bi mu jo morala vrniti skupaj z opozorilom, naj se napotnica vrne šele po prejemu sodbe pravdnega sodišča. Tega pa tožena stranka ni storila.

8. Sicer pa je sodišče mnenja, da v zadevah BPP ni bistven datum vračila napotnice, ampak obseg dodeljene BPP. Tožnici je bila z odločbo Bpp 434/2017 z dne 30. 11. 2017 priznana BPP v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 231/2017. To pomeni, da je dodeljena BPP obsegala vsa, do izdaje sodbe, opravljena dejanja na prvi stopnji, torej tudi dejanja, ki jih je pravdno sodišče opravilo po vrnitvi napotnice: izdajo sklepa z dne 11. 12. 2017, s katerim je znova otvorilo glavno obravnavo, izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti in zaupanje izvedenskega mnenja sodnemu izvedencu klinične psihologije. Ker pravdno sodišče sodbe še ni izdalo, postopek na prvi stopnji še ni bil zaključen, torej je tožnica še vedno upravičena zaznamovati stroške iz naslova podeljene BPP na podlagi odločbe Bpp 434/2017 z dne 30. 11. 2017, ne glede na to, da je izvajalec BPP napotnico že vrnil toženi stranki. Sodišče je seznanjeno s sodbo upravnega sodišča II U 497/2009 z dne 16. 2. 2011, kar pa na pravilnost izpodbijane odločitve ne vpliva. V tej zadevi ne gre za enako dejansko stanje, saj je odvetnik uveljavljal povrnitev stroškov, ki so nastali v tej pravni zadevi po izdaji sodbe in po plačilu stroškov odvetniku. Tožnica torej lahko pri toženi stranki zahteva povračilo stroškov postopka tudi za dejanja, ki so bila opravljena po vračilu napotnice, in sicer s prošnjo toženi stranki na predložitev dodatne napotnice oz. s predložitvijo stroškovnika, ki bo vključeval stroške, nastale po vračilu napotnice, ne pa z vložitvijo nove prošnje za BPP za postopek, za katerega ji je bila BPP že priznana in iz naslova katere tožnica lahko še vedno priglasi stroške v zvezi s pravnimi dejanji do izdaje sodbe v tej zadevi.

9. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so relevantne za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

11. Sodišče je odločalo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1. 12. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.