Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da zahtevek tožnika ni zastaran.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da zahtevek tožnika ni zastaran.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 28.500 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestni. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na znesek 24.300 EUR. Glede na spremenjen pravdni uspeh je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. V ostalem je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem navaja, da gre v obravnavanem primeru za pravno vprašanje glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Višje sodišče je odločilo, da zahtevek tožnika ni zastaran, kljub temu, da se je škodni dogodek zgodil 29. 9. 2001, tožba pa je bila vložena 5. 4. 2011. Ni mogoče pritrditi stališču, da ni potekel niti objektivni niti subjektivni zastaralni rok. V konkretnem primeru je oškodovanec za vse elemente izvedel najkasneje ob zaključku primarnega zdravljenja, torej 10. 9. 2002. Ob vložitvi tožbe je tako potekel tako subjektivni kot objektivni zastaralni rok. Škoda je tožniku nastala v škodnem dogodku 21. 9. 2001 (sodišče samo izrecno navaja, da je tudi poškodba rotatorne manšete nastala že ob škodnem dogodku), pri čemer za potek objektivnega roka ni pomembno, kdaj je tožnik za škodo izvedel. Ob stališču, kot ga je v konkretnem primeru zavzelo sodišče v izpodbijani sodbi, objektivni rok sploh nima nobenega smisla in bi bil toženec v nedogled izpostavljen možnosti vlaganja tožb (tudi po cca 20 letih, če bi se takrat ugotovila neka poškodba, ki bi bila vzročno povezana s škodnim dogodkom), kar pa je v popolnem nasprotju s samim namenom instituta zastaranja. Določena mera skrbnosti se pričakuje tudi od oškodovanca, ki bi v konkretnem primeru najkasneje ob zaključku zdravljenja v letu 2002 lahko uveljavljal odškodninski zahtevek. Če določena škoda v trenutku določitve odškodnine ne bi bila predvidljiva in pričakovana, bi slednjo lahko uveljavljal kot t. i. novo škodo. Ni pa morebitna dodatna škoda, za katero se v trenutku, ko je možno uveljavljati odškodninski zahtevek, še niti ne ve, razlog za podaljševanje začetka teka subjektivnega kot tudi objektivnega roka zastaranja v nedogled. Tudi v primeru, ko oškodovanec izve za škodo kasneje in ne že ob njenem nastanku, terjatev vseeno zastara najkasneje v petih letih od nastanka škode. Sodišče je pri odločanju napačno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka primeroma navaja številne sodbe Vrhovnega sodišča RS, katerih predmet obravnavanja je bilo vprašanje teka subjektivnega in objektivnega roka za zastaranje odškodninske terjatve za nepremoženjsko škodo in katerih vsebinska odločitev je drugačna kot v konkretnem primeru: II Ips 692/2008, II Ips 229/2006, II Ips 574/2008, II Ips 305/2008, II Ips 642/2006, II Ips 7/2004, II Ips 570/2002. Revizijska odločitev o tem je izredno pomembna iz razloga zagotovitve pravne varnosti in enotne uporabe prava. Predlaga, da revizijo dopusti glede vprašanja, ali je odločitev sodišča druge stopnje, da odškodninska terjatev tožnika ni zastarala, materialnopravno pravilna.

3. Vrhovno sodišče je ocenilo, da so glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku tega sklepa ,

pogoji za dopustitev revizije izpolnjeni (prvi odstavek 367. a člena ZPP), zaradi česar je revizijo v tem obsegu dopustilo.