Jedro

Samovoljnost se kaže v storilčevem protipravnem ravnanju mimo predpisov. V opisu kaznivega dejanja je določno navedeno, da so bile zasebni tožilki kot skupni lastnici, ki je uporabljala poslovni prostor, samovoljno poleg posesti odvzeti tudi pravici uporabe in razpolaganja. Bistven del opisa kaznivega dejanja v obravnavani zadevi je v tem, da je obsojenec v celoti onemogočil uporabo navedene nepremičnine zasebni tožilki.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojencu se v plačilo naloži 200,00 evrov sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku 310. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora in s preizkusno dobo dveh let, ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter potrebne izdatke zasebne tožilke ter potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke. Višje sodišče je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in mu v plačilo naložilo potrebne izdatke zasebne tožilke, potrebne izdatke in nagrado njene pooblaščenke ter sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju zahteva) zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki meni, da zahteva ni utemeljena. V zvezi z zatrjevano kršitvijo kazenskega zakona navaja, da mora opis dejanja konkretizirati pravico, ki si jo je storilec samovoljno vzel, ni pa bistvena pravica oškodovanca, ki je bila kršena. Gre za način uresničevanja pravice, v obravnavanem primeru obsojenčeva samovoljna uveljavitev izključne uporabe nepremičnine. Glede očitane kršitve kazenskega postopka prav tako meni, da ni podana, saj je bila zasebna tožilka z obsojenčevim posegom prizadeta v svojem pravno zavarovanem položaju uporabe prostorov. V zvezi s predlogom obsojenca za začetek izbrisa podjetja ocenjuje, da tega sicer ni mogoče šteti v sklop samovoljnosti, a da ta manjši del očitka obsojencu ni vplival na zakonitost sodbe. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Na zahtevo je odgovorila tudi pooblaščenka zasebne tožilke, ki izraža svoje nestrinjanje z zahtevo. Zatrjevane kršitve po njenem stališču niso podane, dodatno pojasnjuje lastništvo poslovnega prostora in pravne osebe. Navaja, da čeprav je bil obsojenec zemljiškoknjižni lastnik, ni imel pravice, da si nasilno vzame posest, ki je pred posegom ni imel. 5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavil obsojenčev zagovornik. Ponavlja navedbe zahteve in vztraja, da je podana kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

B.

6. V zahtevi zagovornik uveljavlja predvsem, da zasebna tožilka ni upravičena tožilka, saj bi oškodovanje lahko uveljavljala kvečjemu pravna oseba, ne pa zasebna tožilka. Uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Navedena absolutno bistvena kršitev je podana, če sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca ali predlog oškodovanca. Pri kaznivih dejanjih, za katera je v KZ-1 izrecno določeno, da se preganjajo na zasebno tožbo, je oškodovanec hkrati tudi zasebni tožilec. Zagovornik navaja, da je bil obsojeni ves čas edini in izključni lastnik nepremičnine in ima na tej osnovi vsa upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice. Pravna oseba je imela na naslovu nepremičnine prijavljen poslovni naslov in le pravna oseba bi bila lahko upravičeni tožilec.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je zasebna tožilka predmetni prostor oziroma nepremičnino že tekom trajanja zakonske zveze z obsojencem in tudi še po njenem prenehanju uporabljala za opravljanje zobozdravstvene dejavnosti. Ugotovilo je tudi, da je obsojenec zamenjal ključavnico in prostor izpraznil ter s tem zasebni tožilki onemogočil uporabo. Višje sodišče je na pritožbene očitke glede upravičenosti zasebne tožilke kot fizične osebe odgovorilo, da je poslovni prostor uporabljala družba E., d.o.o., v njenem imenu pa zasebna tožilka, ki je bila edina lastnica te družbe in tudi edina zakonita zastopnica. Navedlo je, da je obsojenec z zamenjavo ključavnice zasebni tožilki onemogočil razpolaganje in poslovni prostor prevzel v neposredno posest. Ocenilo je, da zatrjevana kršitev po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj je logično, da je poslovne prostore zasebna tožilka kot fizična oseba uporabljala v imenu pravne osebe. Zaključilo je, da je obsojenec z zamenjavo ključavnice zasebni tožilki onemogočil razpolaganje in poslovni prostor prevzel v neposredno posest. 9. V obravnavani zadevi je bila zasebna tožilka s kaznivim dejanjem oškodovana, in ne drži navedba zahteve, da so bila obsojenčeva ravnanja naperjena izključno zoper podjetje v lasti zasebne tožilke in ne zoper oškodovanko kot fizično osebo. V izpodbijani pravnomočno sodbi je, kot že navedeno, ugotovljeno, da je predmetni poslovni prostor že vrsto let uporabljala zasebna tožilka. Izvor njene uporabe prostora je nakup le-tega, v času trajanja zakonske zveze z obsojencem. Zato je poslovni prostor del skupnega premoženja sedaj bivših zakoncev. Obsojenec je bil res edini zemljiškoknjižni lastnik, vendar iz opisa dejanja v sodbi izhaja, da je vedel, da je v teku spor glede ugotovitve in delitve skupnega premoženja (pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opravilno številko P 2478/2013), katerega predmet je bil tudi navedeni poslovni prostor. Zato ne drži, kot je pritožbeno sodišče zapisalo, da je bil obsojenec kot zemljiškoknjižni lastnik poslovnega prostora upravičen prevzeti celotno dejansko oblast oziroma posest nad poslovnim prostorom.

10. Čeprav je utemeljen očitek obrambe, ko navaja, da ni dopustno zamenjevati (mešati) pravne in fizične osebe, saj fizična oseba opravlja dejanja v imenu in za račun pravne osebe, pa iz pravnomočne sodbe izhaja, da je zasebna tožilka kot skupna lastnica prostora oziroma nepremičnine izvajala svoja lastninsko pravna upravičenja, ko je uporabljala nepremičnino. Zasebna tožilka kot fizična oseba je bila v zakonski zvezi z obsojencem in nepremičnina je bila pridobljena v času trajanja zakonske zveze. Ravno to je predstavljalo tudi podlago, da je na naslovu nepremičnine podjetje, katerega lastnica je bila zasebna tožilka, imelo poslovni naslov. Bistveno za presojo kaznivega dejanja je, kot je zapisalo že pritožbeno sodišče, da je obsojenec, ne da bi zoper zasebno tožilko sprožil ustrezni sodni postopek zaradi izpraznitve poslovnega prostora, prostor izpraznil sam, ponoči, brez vednosti zasebne tožilke zamenjal ključavnico in ji na tak način samovoljno onemogočil dotedanjo uporabo prostora.

11. V zahtevi zagovornik dalje trdi, da ni jasno, kakšno pravico si je obsojeni vzel oziroma v katero pravico zasebne tožilke je posegel, da je opis dejanja tako nepopoln, da obsojenec ni vedel, kaj se mu očita in se zato ni mogel učinkovito braniti. Po stališču zahteve ravnanja obsojenega, za katera je bil spoznan za krivega, to je izvajanje lastninske pravice in predlog za začetek izbrisa pravne osebe, niso protipravna.

12. V izreku pravnomočne sodbe je navedeno, da je obsojeni dne 7. 8. 2014 pred 8.00 uro zjutraj vstopil v zobozdravstveno ordinacijo, kjer ima poslovni sedež tudi družba E., d.o.o., katere edina družbenica in zakonita zastopnica je zasebna tožilka, odnesel vse premične stvari, ki so se nahajale v ordinaciji zamenjal ključavnico in namestil videonadzor, vedoč, da ta nepremičnina predstavlja skupno premoženje z zasebno tožilko, s čimer je v celoti onemogočil uporabo navedene nepremičnine zasebni tožilki, ter si tako vzel upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice na tej nepremičnini. Takšen opis po oceni Vrhovnega sodišča določno opredeli tako obsojenčevo prepovedano ravnanje kot pravico, ki je bila oškodovanki odvzeta.

13. Višje sodišče je na pritožbene očitke obrambe v zvezi z obstojem in zakonskimi znaki kaznivega dejanja odgovorilo, da je bilo obsojenčevo postopanje, opisano v izreku sodbe, protipravno, saj bi moral, v kolikor je hotel, da zasebna tožilka poslovni prostor izprazni, to storiti po pravni poti z vložitvijo ustrezne tožbe na izpraznitev poslovnega prostora. Nasprotno pa je obsojenec brez sprožitve ustreznega postopka (torej samovoljno), ponoči sam zamenjal ključavnico in zasebni tožilki na tak način onemogočil uporabo poslovnega prostora, ki ga je do tedaj uporabljala.

14. Vrhovno sodišče je v odločbi I Ips 41364/2011 z dne 24. septembra 2015 presodilo, da mora biti v opisu kaznivega dejanja samovoljnosti pravica (ali domnevna pravica), ki si jo je obsojenec samovoljno vzel, konkretno opredeljena. Šele taka konkretizacija opisa omogoča zaključek ali je obsojenec tako pravico dejansko imel (oziroma je le mislil, da jo ima) in ali je šlo za samovoljno vzetje take pravice. Samovoljnost se kaže v storilčevem protipravnem ravnanju mimo predpisov. Zakon ne določa načina izvršitve kaznivega dejanja, načini in sredstva jemanja lastne ali domnevne pravice so lahko različni. Pravica je lahko stvarna ali obligacijska1 .Lastninska pravica je pravica imeti stvar v oblasti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši dovoljen način in z njo razpolagati. V zgoraj povzetem opisu kaznivega dejanja je določno navedeno, da so bile zasebni tožilki kot skupni lastnici, ki je uporabljala poslovni prostor, samovoljno poleg posesti odvzeti tudi pravici uporabe in razpolaganja. Po stališču Vrhovnega sodišča je bistven del opisa kaznivega dejanja v obravnavani zadevi v tem, da je obsojenec v celoti onemogočil uporabo navedene nepremičnine zasebni tožilki. S tem je izpolnjena bit kaznivega dejanja samovoljnosti in je z navedbo onemogočanja uporabe kot lastninskopravnega upravičenja v opisu kaznivega dejanja pravica, ki si jo je obsojenec vzel, tudi glede na sodno prakso, dovolj opredeljena.

15. V opisu, da je obsojenec z zamenjavo ključavnice preprečil uporabo nepremičnine skupni lastnici, so vsebovani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti. Dodatni opis, da je prostor, v katerem je imela zasebna tožilka kot skupna lastnica zobozdravstveno ordinacijo, obsojenec tudi izpraznil vseh premičnin (zobozdravstveno opremo), zgolj podkrepi bistveni očitek, da je na ta način obsojenec preprečil dotedanjo uporabo prostora. Zato v zahtevi izpostavljeno dejstvo, da je na predlog pravne osebe E., d. o. o. kot subsidiarne tožilke tekel v zvezi s kaznivim dejanjem tatvine premičnin poseben kazenski postopek za presojo obstoja kaznivega dejanja ni odločilno in na zakonitost sodbe ne vpliva.

16. Še nadaljnji očitek, da je obsojenec predlagal začetek izbrisa podjetja zasebne tožilke iz sodnega registra, ker je bil na naslovu nepremičnine tudi poslovni naslov podjetja brez soglasja obsojenca kot zemljiškoknjižnega lastnika, sicer tudi opisuje obsojenčevo ravnanje, usmerjeno zoper zasebno tožilko kot bivšo zakonsko partnerico, a s tem ravnanjem je obsojenec posegel v lastninsko pravico zasebne tožilke kot lastnice podjetja. Vrhovno sodišče sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, da ta del očitka ne sodi v sklop samovoljnosti, hkrati pa ocenjuje, da to ni vplivalo na zakonitost sodbe. Obramba niti ne zatrjuje, da bi bil opis kaznivega dejanja zaradi tega nejasen, temveč predvsem ponavlja trditve o lastninski pravici obsojenca, ki pa temeljijo na drugačni oceni dejanskega stanja, kot jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi.

17. Kolikor zahteva zatrjuje kršitev pravic obrambe, je treba pritrditi pooblaščenki zasebne tožilke v odgovoru na zahtevo, da obramba v pritožbi teh kršitev ni zatrjevala in zato očitka kot materialnopravno neizčrpanega sodišče ni obravnavalo (5. odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za očitek v zahtevi, da je tožbo v pravdnem postopku (na ugotovitev deleža na nepremičnini) vložila pravna oseba in ne zasebna tožilka kot fizična oseba.

C.

18. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

19. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.

1 Sodba I Ips 203/2002 z dne 16. 9. 2004.