Jedro

Disciplinska obravnava ni bila nezakonito opravljena v tožnikovi nenavzočnosti. Izraba letnega dopusta ni razlog, zaradi katerega bi morala tožena stranka disciplinsko obravnavo preložiti, ker koriščenje letnega dopusta tožniku ni preprečevalo, da se disciplinske obravnave, o kateri je bil pravočasno obveščen, udeleži.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v točkah 1. do 3. izreka tako, da se glasi: „ Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 6. 2007 in odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2007 se razveljavita.

2. Ugotovi se, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 17. 8. 2007 in še vedno traja.

3. Tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas prenehanja delovnega razmerja dalje priznati delovno dobo in sicer 18. 8. 2007 dalje, ji jo vpisati v delovno knjižico ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do njegove vzpostavitve obračunati bruto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače v plačilo, v 8 dneh pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu (4. točka izreka) potrdi soba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 6. 2007 in odločba tožene stranke št. ... z dne 25. 7. 2007 spremenita tako, da se tožeči stranki izreče disciplinski ukrep denarne kazni v višini 33 % plače, izplačane za polni delovni čas za februar 2007 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 17. 8. 2007 in še vedno traja (2. točka izreka). Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas od prenehanja delovnega razmerja dalje priznati delovno dobo in sicer od 18. 8. 2007 dalje, ji jo vpisati v delovno knjižico ter ji za čas od prenehanja delovnega razmerja do njegove vzpostavitve obračunati bruto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska plače v plačilo, v 8 dneh pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zoper 1. točko izreka ter zoper 4. točko izreka glede odločitve, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odločbi tožene stranke v celoti razveljavi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. Navaja, da so ugotovitve sodišča v nasprotju z dejanskim stanjem ter da se v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovitve iz disciplinskega postopka pri toženi stranki zgolj pavšalno ponavljajo in jih ni mogoče preizkusiti. Ker tožnik ni bil zaslišan v disciplinskem postopku, že to predstavlja takšno kršitev določb postopka, zaradi katere bi moralo sodišče prve stopnje razveljaviti izpodbijani odločbi in vrniti zadevo toženi stranki v nov postopek. Tožniku je bil redni dopust predhodno odobren, kar predstavlja opravičljiv razlog za njegovo odsotnost. V tožbi je navedel, da je disciplinski postopek zastaral in bi moralo sodišče zaradi zastaranja postopek ustaviti, izpodbijano odločbo pa razveljaviti. Kršitve naj bi storil v letu 2005 in 2006 ter začetku leta 2007. Zadnji konkretni očitek, ki ga je mogoče preizkusiti, se nanaša na 15. 12. 2006. Po tem datumu so kršitve zgolj posplošene. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da naj bi tožnik dejanje priznal, kar pa ni res in tudi ni mogoče na podlagi izpovedbe tožnika sklepati, da bi bila ta ugotovitev pravilna. Vse zaslišane priče v disciplinskem postopku so govorile z namenom škodovanja tožniku ter brez konkretnih navedb navajale, da naj bi tožnik s svojim ravnanjem spolno nadlegoval svoje podrejene ženskega in moškega spola. Zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni, oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je mogoče tožniku v skladu z 58. členom Zakona o obrambi (ZObr) izreči milejšo disciplinsko sankcijo od prenehanja delovnega razmerja. Navaja, da je disciplinska komisija tožene stranke natančno proučila vse olajševalne in oteževalne okoliščine ter tožniku v skladu z 58. členom ZObr zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Opozarja, da so vse zaslišane priče stalno opozarjale tožnika, naj preneha z neprimernim in žaljivim obnašanjem, česar tožnik ni upošteval. R.R., psihologinja v ... (vojaški zdravstveni službi) pri toženi stranki, ni pristojna za presojanje o tem, ali je izrečen primeren disciplinski ukrep, ker se nanjo ni obrnil nihče od prijaviteljev. Priča tudi ni mogla podati mnenja, ali je tožnik ustvaril sovražno delovno okolje. Tudi priča M.O. težko sodi, ali je bilo zaradi obnašanja tožnika ustvarjeno sovražno delovno okolje, saj s prijavitelji ni imel nobenega uradnega razgovora ter je na podlagi enega neuradnega razgovora zaključil, da je bilo njegovo izrazoslovje izrečeno v šali. Opozarja tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 188/2006 z dne 27. 3. 2007, da je dolžan delodajalec delovni proces organizirati tako, da lahko delavci svoje delo opravljajo z normalnim fizičnim in psihičnim naporom. Dejanje tožnika pa pomeni takšno motenje delovnega procesa, da je bil jasno razviden stres in huda stiska prijaviteljev in njihovo počutje v sovražnem delovnem okolju, zaradi česar meni, da je potrebno tožniku izreči najhujši disciplinski ukrep oziroma njegov tožbeni zahtevek zavrniti.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavljata pritožbi in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Izrek sodbe je sicer nepravilno formuliran, ker ne vsebuje zavrnilnega dela. Kadar sodišče spremeni odločbe disciplinskih organov in izrečeni disciplinski ukrep nadomesti z milejšim, je potrebno del tožbenega zahtevka za razveljavitev odločb disciplinskih organov zavrniti. Ker je kljub navedeni pomanjkljivosti iz vsebine 1. točke izreka mogoče sklepati, da je v njej vključena zavrnitev tožbenega zahtevka, po oceni pritožbenega sodišča ne gre za napako, ki bi imela za posledico absolutno bistveno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le glede presoje zakonitosti izrečenega disciplinskega ukrepa je zmotno uporabilo materialno pravo, sicer je sodba materialnopravno pravilna.

Zakon o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, s spremembami; ZObr) v 10. točki 4. odstavka 57. člena kot težjo kršitev vojaške discipline določa žaljivo ali nasilno obnašanje do podrejenih, nadrejenih ali drugih vojaških oseb na istem položaju oziroma do civilnih oseb. Po določbi 22. točke Pravil službe v Slovenski vojski (Uradni list RS, št. 49/96, s spremembami: Pravila službe) vojaške osebe negujejo tovarištvo v enoti in moštvu, vedno upoštevajo in spoštujejo pravice ter dolžnosti drugih vojaških oseb in s svojim zgledom in delom pozitivno vplivajo na podrejene. Nadrejeni stalno skrbijo za svoj osebni zgled podrejenim; vojaške osebe se vedno trudijo opravljati svoje delo in dolžnosti brez napak. Nadalje 25. točka Pravil službe določa, da si nadrejeni in podrejeni medsebojno izražajo spoštovanje in medsebojno zaupanje. Opustijo vse, kar bi slabilo povezanost vojaških oseb v vojaškem kolektivu in še posebej varujejo zasebnost podrejenih. Občutek tovarištva in povezanosti krepi samozavest posameznika in enote. Z zavestjo, da vedno lahko računajo na druge, je vsem olajšano opravljanje dolžnosti. Zavest tovarištva in povezanosti nadrejeni razvijajo z lastnim zgledom.

Skrb za ranjene, poškodovane in obolele tovariše in pripravljenost za njihovo reševanje je najvišja odlika vojaških oseb, odnosi med vojaškimi osebami, spoštovanje nadrejenih in podrejenih ter civilnih oseb v Slovenski vojski temeljijo na splošnih načelih civilne družbe. V skladu z 28. točko Pravil službe vojaške osebe dosledno spoštujejo človekove pravice in temeljne svoboščine, načela mednarodnega vojnega in humanitarnega prava. Vsako ravnanje v nasprotju s temi načeli je nečastno in v nasprotju z interesi Slovenske vojske in obrambo države. Za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe je bistvena tudi določba 9. odstavka 57. člena ZObr, ki določa, da začetek disciplinskega postopka zastara po treh mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca. Začetek disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru po šestih mesecih od dneva, ko je bila kršitev storjena, in 10 odstavek 57. člena ZObr, po katerem vodenje disciplinskega postopka zastara po šestih mesecih od dneva, ko se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca, pri čemer se všteva tudi čas iz prejšnjega odstavka. Vodenje disciplinskega postopka zastara v vsakem primeru po enem letu od dneva, ko je bila kršitev storjena. Po 1. odstavku 58. člena ZObr (disciplinski ukrepi) se za lažjo kršitev vojaške discipline lahko vojaškemu obvezniku na služenju vojaškega roka izrečeta opomin ali javni opomin pred enoto, za težjo kršitev pa prepoved izhoda iz vojaške enote ali zavoda v prostem času, podaljšano opravljanje dolžnosti v notranji službi ali premestitev v drugo enoto.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka pri izvedbi disciplinskega postopka ni storila bistvenih kršitev postopka. V zvezi z očitkom tožnika v pritožbi, da je bila disciplinska obravnava nezakonito opravljena v tožnikovi nenavzočnosti, je pravilno razlogovalo, da je bil tožnik v obravnavanem obdobju na prej odobrenem letnem dopustu, vendar mu ta okoliščina ni preprečevala, da se obravnave ne bi udeležil. O datumu obravnave je bil pravočasno obveščen, prav tako tudi njegovo pooblaščenec odvetnik I.S., ki se obravnave tudi ni udeležil. Izraba letnega dopusta namreč ni razlog, zaradi katerega bi morala tožena stranka preložiti disciplinsko obravnavo ter čakati, da bi se tožnik vrnil na delo.

Neutemeljen je tudi očitek tožnikove pritožbe, da so bili konkretni očitki o posameznih disciplinskih kršitvah podani šele na disciplinski obravnavi ter da iz sklepa o uvedbi disciplinskega postopka in iz prijav delavcev niso izhajali konkretni očitki. V sklepu o uvedbi disciplinskega postopka je namreč tožena stranka navedla, da je tožnik v letu 2006 in prvih mesecih 2007 sodelavce in sodelavke večkrat verbalno žalil in drugače nadlegoval ter žalil njihovo osebno dostojanstvo, jih šikaniral, ogrožal osebni ugled njih samih in nekaterih njihovih sodelavcev in sodelavk in sorodnikov, širil lažnjive govorice in v enem primeru grozil s poškodovanjem zasebne lastnine. Tako je povzela prijave delavcev D.D., K.P., M.L., M.Š., S.S. in B.B., oziroma se nanje sklicevala, s tem so bile očitane kršitve vojaške discipline v tem sklepu ustrezno opredeljene in specificirane. Zato niso utemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da je kršena tožnikova pravica do obrambe.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikove očitke, da je nastopilo zastaranje vodenja disciplinskega postopka. Ker je tožena stranka po ugotovitvah sodišča prve stopnje zvedela za kršitve 20. 3. 2007 in 3. 4. 2007, ko je prejela prijave tožnikovih sodelavcev, ter uvedla disciplinski postopek 6. 4. 2007, drugostopna disciplinska odločba pa je bila izdana 25. 7. 2007, torej znotraj šest mesečnega roka za vodenje postopka iz 10. točke 57. člena ZObr, ni nastopilo zastaranje vodenja disciplinskega postopka.

Ker je tožena stranka uvedla disciplinski postopek zoper tožečo stranko s sklepom z dne 6. 4. 2007 (priloga v disciplinskem spisu - B7), so glede na določbo 9. odstavka 57. člena ZObr za presojo zakonitosti izpodbijanih odločb tožene stranke bistvene kršitve vojaške discipline po 10. točki (žaljivo ali nasilno obnašanje do podrejenih, nadrejenih ali drugih vojaških oseb na istem položaju oziroma do civilnih oseb), v povezavi z 22. , 25. in 28. točko Pravil službe v Slovenski vojski (Uradni list RS, št. 49/96, 111/2000, 52/2001 in 82/2003) ter po 15. točki 4. odstavka 57. člena ZObr, ki jih je tožnik storil v zadnjih treh mesecih pred uvedbo disciplinskega postopka, torej po 6. 1. 2007, saj je od takrat mogoče šteti, se je zvedelo za kršitev vojaške discipline in za storilca.

V disciplinskem postopku je tožena stranka sicer ugotovila tudi nekatere kršitve, glede katerih je že nastopilo zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, npr. tožnikovo neprimerno vedenje do sodelavcev na izletu 15. 12. 2006. Zastaranih kršitev disciplinski organi ne bi smeli obravnavati, saj bi glede teh kršitev moral biti disciplinski postopek ustavljen. Bistveno pa je, da so bile ugotovljene tudi kršitve vojaške discipline, glede katerih zastaranje uvedbe disciplinskega postopka ni nastopilo. Tako je tožena stranka na podlagi izpovedbe K.P. ugotovila, da je tožnik februarja 2007 v čajni kuhinji ..., kljub opravičilu K.P. za parkiranje na parkirnem mestu, ki je bilo tožnikovo, njej zagrozil, da ji bo iz gum njenega avtomobila pobral vse ventilčke in jih pometal v travo, da jih ne bo našla, ko pa mu je ona rekla, da lahko postavi stožec na njen avto, je grožnjo ponovil, zaradi česar je K.P. ves teden skozi okno opazovala, ali bo tožnik grožnjo uresniči. Nadalje je tožena stranka na podlagi izpovedbe delavke S.S. ugotovila, da ji je tožnik februarja 2007 dejal, naj se pazi, s kom se druži, ko pa ga je vprašala, kaj s tem misli, ji je tožnik povedal, da jo „brusi“ L.L., pri čemer je tožena stranka na podlagi prič, zaslišanih v disciplinskem postopku, ugotovila, da je tožnik izraz „brušenje“ uporabljal za označbo spolnega odnosa. Nadalje je S.S. pojasnila, da je tožnik v marcu 2007, ko so sedeli v čajni kuhinji, razlagal, da bo po upokojitvi odprl javno hišo, v kateri bodo pripadnice ... plesale, pripadnice ... pa bodo zastonj “brusili“. Razlagal je, da so ženske kot hlod v postelji in da mora vedno „vse sam narediti“. Pojasnila je tudi, da je tožnik, kot edine izmed sodelavcev, ni napotil na strokovni izpit, da je o njej širil laži, da doma nimajo denarja in da se ona vozi z rent-a-car vozili, ter do jo „brusi“ L.L.. Tudi delavec tožene stranke D.K. je potrdil, da je tožnik v decembru 2006 in januarju in februarju 2007 širil govorice, da ima D.K. z vojakinjo M.Š. v Š. najeto stanovanje, kjer naj bi se „brusila“, ker sta bila slučajno istočasno na dopustu. Na podlagi navedenega je potrebno zavrniti pritožbene očitke tožnika, da so vse očitane kršitve vojaške discipline zastarale ter da je že iz tega razloga potrebno ugoditi tožbenemu zahtevku.

Po oceni izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so kršitve glede katerih ni nastopilo zastaranje uvedbe disciplinskega postopka, v celoti dokazane. Pravilno je namreč ocenilo tožnikovo izpoved, da je opazke izrekel, čeprav je to relativiziral s tem, da so bile izrečene v težko opisanih okoliščinah. Ker je torej tožnik po ugotovitvi sodišča prve stopnje opazke izrekel ter ni z ničemer ovrgel eventualnega neresničnega pričanja oškodovancev v disciplinskem postopku, glede tega pa tudi ni predlagal nobenega dokaza v tej smeri, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da so izpovedbe prič v disciplinskem postopku resnične, saj sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi vanje dvomilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnikovo izrazoslovje, ki ga je bilo potrebno poslušati dnevno in na vsakem koraku, ni primerno za nobeno delovno mesto, pa naj gre za še tako specifično vojaško enoto ter da so besede za sodelavce pomenile žalitev, verbalno spolno nadlegovanje in posmehovanje ter so bile ponižujoče. Pravilno je ocenilo tudi izpovedbi prič P.L. in M.O., ki sta očitane kršitve potrdila. Zaradi vsega navedenega je potrebno zavrniti tožnikove pritožbene navedbe, da so hotele priče tožniku škodovati, saj to v ničemer ne izhaja iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s pritožbenim očitkom tožnika, da je bil z začetkom marca 2007 prerazporejen na drugo dolžnost ter da kršitev objektivno ni mogel storiti, je potrebno opozoriti na izjavo S.S., da je tožnika po tem, ko je že bil prerazporejen, srečala v glavni pisarni, ko je prevzemala pošto, tožnik pa je prišel urejat neke zadeve na poveljstvo .... Oblečena je bila v hlače in bluzo medicinske sestre, tožnik pa ji je takrat dejal: ,,kaj te človek ne bi nategnil, ko si pa oblečena“, dogodek pa se je zgodil pred štirimi pripadniki iz glavne pisarne. Navedeno dokazuje, da je tožnik tudi po prerazporeditvi na drugo dolžnost nadaljeval z hujšim kršenjem vojaške discipline.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, ki glede spremembe disciplinskega ukrepa navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno nepravilna. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je bil tožnik nadrejeni vsem delavcem, ki so se zoper njegovo ravnanje pritožili. Tožena stranka je namreč v izpodbijani disciplinski odločbi ugotovila, da tožnik S.S., kot edine izmed sedmih pripadnikov, ni napotil na strokovni izpit, česar tožnik v sodnem postopku ni z ničemer izpodbil. V kakšni stiski so se zaradi tožnikovega vedenja znašli zaposleni, pa kaže tudi izjava D.K., ki je v disciplinskem postopku pojasnil, da je vojakinja M.Š. zapustila SV prav zaradi tožnika, oziroma verjetno zaradi njegovega odnosa do nje, saj je delavka večkrat vprašala D.K., kaj naj naredi, ko pride tožnik v njeno sobo z žvečilnim gumijem in in vonjem po česnu ter ji razlaga svoje seksualne izkušnje, ter se je spraševala, ali res mora „dati“ tožniku, da ji bo dal mir in se ne bo arogantno obnašal do nje. Tudi delavec tožene stranke D.D. je v disciplinskem postopku izjavil, da je v njegovo pisarno prišla M.Š. in mu rekla, da ne vzdrži več pri takšnem delu v povezavi z nadrejenim T.. Tudi K.P. je potrdila, da je delavka M.Š. izrazito shujšala, bila je zelo potrta ter je večkrat omenila, da se na svojem delovnem mestu ne počuti dobro.

Vse navedeno ne dopušča pravnega razlogovanja, da niso podane okoliščine, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja, kot je to zmotno štelo sodišče prve stopnje. Ker je šlo za dalj časa trajajočo (nadaljevano) kršitev nadrejene vojaške osebe, ki kljub opozorilom podrejenih s svojim ravnanjem ni prenehala, je tožena stranka tožniku zaradi kršitve vojaške discipline po 10. točki 4. odstavka 57. člena ZObr (žaljivo ali nasilno obnašanje do podrejenih, nadrejenih ali drugih vojaških oseb na istem položaju oziroma do civilnih oseb), v povezavi z 22. , 25. in 28. točko Pravil službe pravilno in zakonito izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. S tem v zvezi je potrebno poudariti, da je sodišče prve stopnje glede omilitve disciplinske sankcije pripisalo prevelik pomen okoliščini, da se oškodovanci niso pred podajo prijav obrnili po pomoč k svetovalcu - psihologinji R.R.. Takemu tožnikovemu ravnanju je treba dati posebno težo, saj se je tožniku tak način obnašanja do podrejenih zdel normalen. Zaradi narave tožnikovih kršitev, njihove teže in ponavljanja le-teh po oceni pritožbenega sodišča ni bilo nobenega utemeljenega razloga za omilitev najstrožjega disciplinskega ukrepa v ukrep denarne kazni.

Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke delno ugodilo ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožene stranke, glede odločitve o stroških postopka, ki jih delodajalec nosi sam, ne glede na uspeh v postopku, po 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04; ZDSS.-1) ter v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu z določilom 1. odstavka 165. člena ZPP, v zvezi s 154. členom ZPP.