Jedro

Za priposestvovanje stvarne služnosti ni pomembno, kdo – lastnik gospodujočega zemljišča ali morda posestnik tega zemljišča s soglasjem njegovega lastnika – jo izvršuje, odločilni so zlasti način, obseg in namen dejanske uporabe služečega zemljišča, čas trajanja uporabe ter odnos lastnika služeče nepremičnine do izvrševanje služnosti.

Glede na zavezujoče ugotovitve nižjih sodišč, da tožnica služnost potrebuje za lažje obdelovanje gospodujočega zemljišča oziroma, konkretno, za enostavnejši dostop do tega zemljišča, za dovoz in odvoz materiala v zvezi njegovim obdelovanjem ter za spravljanje pridelkov, je jasno, da bi mogla kvantitativna maksimizacija voženj v ta namen bistveno poseči in ga omejiti. Predvsem pa bi tovrstna omejitev v procesu pravnoformalnega opredmetenja originarno nastale in s tem že obstoječe služnosti utegnila pomeniti zožitev vsebine te služnosti, kar je nedopustno tudi s konceptualnega vidika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku za ugotovitev služnostne pravice hoje in vožnje z osebnim avtomobilom s prikolico in traktorjem z vozom za potrebe dostopa, dovoza in odvoza materiala za obdelovanje gospodujočega zemljišča in spravila pridelkov po obstoječi poti v širini 2,30 m, ki teče po zahodnem robu zemljišča v solasti tožencev. Ugodilo je tudi zahtevkoma za izstavitev za vpis služnosti v zemljiško knjigo primerne listine in za prepoved vsakršnega poseganja v ugotovljeno stvarno služnost. Odločilo je tudi o stroških postopka.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Toženca zoper to sodbo vlagata revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Menita, da je priposestvovanje stvarne služnosti poti pogojeno z dejstvom, da vožnje prek služečega zemljišča opravlja lastnik gospodujočega zemljišča oziroma da se te opravljajo zanj. V konkretnem primeru, trdita, temu ni bilo tako, saj je potreba po vožnjah nastala posestniku in ne lastniku, prav tako pa je bil posestnik (in ne lastnik) tisti, ki je vozil po služnostni trasi, zato njegove vožnje oziroma vožnje za njegove potrebe z vidika služnosti niso pravotvorne. Za predmetno zadevo je pomembno le, kdaj je posestnik gospodujočega zemljišča postal njegov lastnik in ali je kot tak sporno služnost uporabljal 20 let. To, skleneta, sta sodišči druge in prve stopnje prezrli, zato sta njuni odločitvi napačni. Menita tudi, da je napačno stališče sodišča druge stopnje, da je konkretna služnost zadosti omejena z opredelitvijo prevoznih sredstev, s katerimi se sme voziti po sporni poti, in je ni treba omejevati z določitvijo števila oziroma frekvence dopustnih voženj. Ta je namreč tako nizka – po tožničinih lastnih besedah služečo nepremičnino za potrebe svoje nepremičnine uporablja največ petkrat na leto – da bi neomejitev frekventnosti vožnje pomenila odstop od bistvene vsebine konkretne služnostne pravice, kar bi služeče zemljišče obremenilo bistveno bolj, kot bi bilo treba. Zato, zaključi, naj revizijsko sodišče služnostno pravico skladno z določbami 12. in 37. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) vsaj omeji z določitvijo maksimalnega števila dovoljenih voženj na letni ravni.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revidenta nimata prav, ko trdita, da sme stvarno služnost za veljavno priposestvovanje dejansko izvrševati le lastnik gospodujočega zemljišča in nihče drug. Stvarna služnost je v zakonu resda opredeljena ozko, tj. kot razmerje dveh lastnikov, gospodujočega zemljišča na eni in služečega zemljišča na drugi strani.(1) Vendar pa subjektov stvarnega služnostnega razmerja oziroma, kot v predmetni zadevi, stvarnega služnostnega razmerja v nastajanju ne gre pojmovati tako omejeno. Ena ključnih prvin stvarne služnosti je namreč prav to, da ni ustanovljena v korist določene osebe(2), pač pa je zavoljo lažjega in učinkovitejšega izkoriščanja gospodujoče nepremičnine ustanovljena v korist njenega vsakokratnega lastnika oziroma, preprosteje rečeno, ustanovljena je v korist gospodujoče nepremičnine(3). Zato glede izvrševanja ne more biti omejena samo na osebo vsakokratnega lastnika, ampak se razteza na vse, ki gospodujoče zemljišče uporabljajo. Za priposestvovanje stvarne služnosti potemtakem ni pomembno, kdo – lastnik gospodujočega zemljišča ali morda posestnik tega zemljišča s soglasjem njegovega lastnika – jo izvršuje, odločilni so zlasti način, obseg in namen dejanske uporabe služečega zemljišča, čas trajanja uporabe ter odnos lastnika služeče nepremičnine do izvrševanja služnosti.

7. Pravilna je zatorej presoja pritožbenega sodišča, da je kljub temu, da tožničin oče v obdobju med letoma 1974 in 1980 ni bil lastnik, ampak ''le'' posestnik gospodujoče nepremičnine (njena lastnica je bila v tistem času njegova mati, tožničina babica) in je kot tak že tedaj izvrševal sporno služnost, priposestvovalna doba začela teči v letu 1974 in se je iztekla že leta 1994, tj. je po dvajsetih letih neprekinjenega in neoviranega dejanskega izvrševanja služnosti(4). Pravilno pa je tudi nadaljnje stališče omenjenega sodišča, da bi bili zakonski pogoji za priposestvovanje sporne služnosti izpolnjeni tudi v primeru, če bi točko začetka računanja priposestvovalne dobe nastavili na čas, ko se je tožničin oče vknjižil kot lastnik gospodujoče nepremičnine, tj. v leto 1980. Za odločilne bi se v tem primeru izkazale ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta se toženca že ob nakupu služeče nepremičnine (leta 1998) zavedala, da po njej teče sporna služnostna pot ter da se je uporabljala in se še vedno uporablja za potrebe izkoriščanja tožničine nepremičnine, pa temu vse do postavitve ograje čeznjo v letu 2006 nista navzven spoznavno nasprotovala. Na prekinitev priposestvovanja se namreč ne more sklicevati pridobitelj lastninske pravice na služečem zemljišču, ki pristane na dejansko izvrševanje služnosti in mu je znano, da se je služnost izvrševala tudi že prej. Tak pridobitelj mora v svoje breme vzeti tudi priposestvovalni čas, ki je tekel proti njegovemu pravnemu predniku(5).

8. Zgrešeno je naposled tudi prizadevanje revidentov po omejitvi vsebine sporne služnosti na največje dovoljeno število voženj po služnostni poti v določenem časovnem razdobju. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču pritožbenega sodišča, da bi tovrstna omejitev služnosti lahko pregloboko zarezala v namen same služnostne pravice, ki je na tnalu, ali ga celo izvotlila. Stvarna služnost že po naravi stvari omejuje lastnika služečega zemljišča največ toliko, kolikor razsežna sta namen izkoriščanja gospodujoče nepremičnine in narava same služnosti. V primerih, kot je predmetni, kjer je stvarna služnost generirana ''od dejanskega na pravno'', tj. ko služnost nastane na temelju dolgoletnega izvrševanja na določen način in v določenem obsegu, pa je pomen namena gospodarske izrabe gospodujoče nepremičnine in narave same služnosti še dodatno poudarjen. Glede na zavezujoče ugotovitve nižjih sodišč (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), da tožnica služnost potrebuje za lažje obdelovanje gospodujočega zemljišča oziroma, konkretno, za enostavnejši dostop do tega zemljišča, za dovoz in odvoz materiala v zvezi njegovim obdelovanjem ter za spravljanje pridelkov, je jasno, da bi mogla kvantitativna maksimizacija voženj v ta namen bistveno poseči in ga omejiti. Predvsem pa bi tovrstna omejitev v procesu pravnoformalnega opredmetenja originarno nastale in s tem že obstoječe služnosti utegnila pomeniti zožitev vsebine te služnosti, kar je nedopustno tudi s konceptualnega vidika. Predlogu revidentov za spremembo izpodbijane sodbe zato ni mogoče ugoditi.

9. Neutemeljeno revizijo je moralo sodišče zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. prvi odstavek 49. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in nasl. – v nadaljevanju ZTLR) in prvi odstavek 213. člena SPZ.

Op. št. (2): Izjema so t.i. neprave stvarne služnosti – primerjaj 226. člen SPZ.

Op. št. (3): Glej Frantar, Stvarno pravo, Gospodarski vestnik, Ljubljana, 1993, str. 207. Op. št. (4): Primerjaj prvi odstavek 54. člena ZTLR oz. drugi odstavek 217. člena SPZ v zvezi s 30. členom ZTLR oz. 45. členom SPZ.

Op. št. (5): Glej Juhart in drugi, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 904–905.