Jedro

Iz podatkov v spisu je razvidno, da je upnica že dne 14.7.2004 zahtevala plačilo izvršilnih stroškov po računu št. 2142/04 z dne

15.6.2004 v višini 52.888,80 SIT in računu št. 2292/04 z dne

28.6.2004 v višini 55.503,00 SIT (l.št. 56), dne 17.8.2004 pa tudi stroške po računu št. 2576/04 z dne 16.7.2004 v višini 55.503,00 SIT (l. št. 60). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila višina izvršilnih stroškov znana najprej z dnem izstavitve računov, tako da je upnica zahtevala povrnitev stroškov takoj, ko so nastali in je bila znana njihova višina, torej še pravočasno v skladu z določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora dolžnik upnici povrniti 163.894,80 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje tega sklepa do plačila v 8 dneh.

Zoper sklep se je dolžnik pravočasno pritožil brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da upnica ni upravičena do povračila zahtevanih izvršilnih stroškov, ker jih ni priglasila pravočasno v skladu z 38. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Upnica je namreč vložila zahtevo za povračilo izvršilnih stroškov dne 25.11.2004, stroški pa naj bi nastali zaradi izvršilnih dejanj z dne 28.3.2002, z dne 10.6.2004 in z dne 28.6.2004. Po mnenju dolžnika so stroški izvršitelja glede na dolg previsoko odmerjeni, prav tako pa je dolžnik obveznosti poravnal dokončno 27.12.2004, o čemer je obvestil tudi naslovno sodišče in so bila vsa izvršilna dejanja, za katera zahteva upnica plačilo, nepotrebna, o čemer je dolžnik tudi pravočasno in večkrat obveščal upnico.

Upnica je na pritožbo odgovorila, vendar pritožbeno sodišče vsebine odgovora na pritožbo ne povzema, ker je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (366. člen Zakona o pravdnem postopku-ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ se mora povrnitev stroškov, če zakon ne določa drugače, zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

Protispisna je trditev pritožbe, da je upnica zahtevala povračilo izvršilnih stroškov šele 25.11.2004. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno, da je upnica že dne 14.7.2004 zahtevala plačilo izvršilnih stroškov po računu št. 2142/04 z dne 15.6.2004 v višini 52.888,80 SIT in računu št. 2292/04 z dne 28.6.2004 v višini 55.503,00 SIT (l.št. 56), dne 17.8.2004 pa tudi stroške po računu št. 2576/04 z dne

16.7.2004 v višini 55.503,00 SIT (l.št. 60), vendar sodišče prve stopnje o tem še ni odločilo. Upnica je zato dne 25.11.2004 le ponovno zahtevala povračilo stroškov. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila višina izvršilnih stroškov znana najprej z dnem izstavitve računov, tako da je upnica zahtevala povrnitev stroškov takoj, ko so nastali in je bila znana njihova višina, torej še pravočasno v skladu z določbo sedmega odstavka 38. člena ZIZ.

Pavšalna in nekonkretizirana je pritožbena trditev, da so stroški izvršitelja glede na dolg previsoko odmerjeni, zato pritožbeno sodišče na to navedbo ne odgovarja. Pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ) pa je pokazal, da je sodišče odmerilo stroške v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur.l. RS, št. 18/2003), za izvršilna dejanja, opravljena pred uveljavitvijo tega pravilnika, pa v skladu s pravilnikom iz leta 2000. Dolžnik v pritožbi sam navaja, da je bilo zadnje izvršilno dejanje, za katerega se zahteva povrnitev stroškov, opravljeno 28.6.2004, tj. pred datumom, za katerega dolžnik zatrjuje, da je dokončno poplačal dolg (27.12.2004). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da so bila vsa izvršilna dejanja nepotrebna.

Nepotrebna bi bila lahko le v primeru, če bi bila opravljena po tem, ko bi dolžnik dolg že sam poravnal. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), zato je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek

154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti kot potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), zato jih je dolžna kriti upnica sama.