Jedro

Iz obvezne razlage 67. člena Zakona o zadrugah izhaja, da se v upravnih postopkih v zadevah vračanja premoženja po Zakonu o zadrugah uporabljajo določbe o denacionalizaciji, tako v procesnem kot v materialnopravnem pogledu. Zakon o zadrugah je tudi predpis, ki je izrecno naveden v 2. členu Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu, ki je ustanovljen kot finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji, Zakonu o zadrugah in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo. Zato je tudi v postopkih vračanja premoženja po Zakonu o zadrugah mogoče vrniti premoženje v obliki odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 989/99-8 z dne 16.5.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 11.5.1999 in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenskega odškodninskega sklada in odpravila odločbo Upravne enote L. z dne 30.4.1998, s katero je bilo tožeči stranki za podržavljeni nepremičnini, parc. št. 348/8 in 348/9, vl. št. 744 k.o. L., v skupni izmeri 6.834 m2, in za vložena sredstva v izgradnjo zadružnega podjetja A. - servis L. določena odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v višini 824.483,00 DEM, in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo navedenih nepremičnin in vloženih sredstev.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je predmet presoje, ali je tožena stranka pravilno odločila, ko je odpravila navedeno odločbo organa prve stopnje in zavrnila zahtevo za denacionalizacijo navedenih nepremičnin in vloženih sredstev iz razloga, ker po Zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92, 7/93, 13/93, 22/94, 35/96, v nadaljevanju ZZad) ni predvidena vrnitev nacionaliziranega premoženja v obliki odškodnine. Tožbeni ugovor, da je Slovenska odškodninska družba zavezana stranka tudi v primerih denacionalizacije po ZZad, je utemeljen. Določba 68. člena ZZad se ne omejuje zgolj na postopkovne prepise, kot to navaja v svoji odločbi tožena stranka, niti ne gre iskati analogije z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju kot posebnim predpisom. ZZad je predpis, ki je izrecno naveden v 2. členu Zakona o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93 in 48/94, v nadaljevanju ZSOS), ta pa je ustanovljen kot finančna organizacija za poravnavo obveznosti upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji, ZZad in drugih predpisih, ki urejajo denacionalizacijo premoženja. Tudi iz obvezne razlage 67. člena ZZad (Uradni list RS, št. 22/94) izhaja, da se v upravnih postopkih za vračanje premoženja po ZZad uporabljajo določbe o denacionalizaciji, tako v procesnem kot materialnopravnem pogledu. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala ponovno odločiti in upoštevati pravno mnenje sodišča prve stopnje.

V pritožbi navaja tožena stranka, da izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožeča stranka upravičena do vrnitve finančnih sredstev, ki jih je vložila v temelje stavbe, ki jo je nameravala zgraditi Splošna kmetijska zadruga K. in zemljišč, ki jih je pridobila za gradnjo ter 30 milijonov takratnih dinarjev, ki jih je vložila v Zadružno podjetje A. - servis L., ki se je pozneje preimenovalo v T.L. Po stališču sodišča prve stopnje se vračajo tudi sredstva, ki so bila, po volji zaposlenih, prenesena na drug pravni subjekt. Takšno stališče pa ne izhaja iz ZZad. ZZad določa upravičenost do vrnitve podržavljenega premoženja oziroma premoženja, prenesenega na druge uporabnike. Ali gre za podržavljenje, se presoja po določbah ZDen, in sicer 3., 4. ali 5. člena. Ker gre v obravnavani zadevi za statusno spremembo, ni mogoče govoriti o podržavljenju oziroma o upravičenosti do vrnitve premoženja, ki je ob statusni spremembi prešlo na drug pravni subjekt. Določbo 2. odstavka 65. člena ZZad in določbo 68. člena ZZad je razumeti tako, da se premoženje zadružnih organizacij, organizacij kooperantov in zadružnih zvez, združeno ali preneseno na podjetja oziroma druge pravne osebe na podlagi pogodbe ali samoupravnega sporazuma, razdruži po predpisih o denacionalizaciji in postane premoženje zadrug, zadružnih zvez in organizacij kooperantov na podlagi samega zakona.

V odgovoru na pritožbo predlaga tožeča stranka, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo. Navaja, da se ne strinja s stališči pritožnice. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS, št. Up-176/00-8, izhaja stališče, da po določbi 65. člena ZZad ne gre le za premoženje, ki je bilo zadružnim organizacijam, organizacijam kooperantov ali zadružnim zvezam podržavljeno po predpisih iz 3. ali 4. oziroma na način iz 5. člena ZDen, temveč tudi za premoženje, ki je bilo zaradi statusnih sprememb in aktov državne oblasti podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve odločbe tožene stranke izhaja, da je ta svojo odločitev oprla na razlog, da po ZZad ni predvidena denacionalizacija v obliki odškodnine, če obstojijo ovire za vrnitev v naravi oziroma če premoženja ni več. Po stališču tožene stranke so v obravnavanem primeru podane takšne ovire, ker je ob uvedbi denacionalizacijskega postopka del premoženja bil kot družbena lastnina, s pravico uporabe, med sredstvi delniške družbe v stečaju, drugi del pa v sredstvih gospodarske družbe v zasebni lasti.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, torej na ugotovitev, da v postopku za izdajo navedene odločbe tožene stranke ni bil pravilno uporabljen materialni predpis. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka napačno uporabila ZZad, ko je navedla, da po tem zakonu ni mogoča denacionalizacija v obliki odškodnine, če premoženja ni mogoče vrniti v naravi oziroma če ne obstaja več. ZZad je, kolikor ureja denacionalizacijo, poseben predpis glede opredelitve premoženja (65. člen) in tega, da v 66. členu določa pravne naslednike, ki so upravičeni uveljavljati denacionalizacijo, v 67. členu pa upravičence v primeru odločanja o premoženju kreditnih zadrug, zadružnih zavarovalnic in njihovih zvez. O vseh drugih vprašanjih, postopkovnih in materialnih, pa se, tudi po presoji pritožbenega sodišča, uporabljajo ZDen oziroma predpisi o denacionalizaciji, kot je to določeno v 1. odstavku 68. člena ZZad. Kot je že navedlo sodišče prve stopnje, izhaja tudi iz določbe 2. člena ZSOS, da je Slovenski odškodninski sklad zavezan za poravnavo obveznosti tudi upravičencem po ZZad.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori. Sodišče prve stopnje je svojo presojo pravilno omejilo na razloge, s katerimi je tožena stranka obrazložila svojo odločitev. Tožena stranka je v zmoti, ko meni, da naj bi iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajalo stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka upravičena do vrnitve zahtevanega premoženja. Za takšno sklepanje namreč ni opore v obrazložitvi izpodbijane sodbe, saj ta med razlogi za odločitev ne vsebuje navedb o utemeljenosti zahteve tožeče stranke, niti o kakšni dejanski okoliščini, ugotovljeni v upravnem postopku. Pa tudi sicer sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti zahteve tožeče stranke, pač pa zakonitost odločitve tožene stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.A