Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito podala iz razloga, določenega v 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, da bi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi pogodba o zaposlitvi prenehala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. Za ta razlog gre, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to mogel in moral storiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, čemur pritožba niti ne nasprotuje, da je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi že ob začetku epidemije izrazil namero, da ne bo izrabil letnega dopusta, ampak si bo uredil bolniški stalež. Pri tem je vztrajal, ko mu je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi sama je nato štela, da je tožnik z dela odsoten zaradi bolniškega staleža, vprašanje o razlogih za odsotnost se je zastavilo šele kasneje, ko tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni dostavil bolniškega lista. Dejstvo, da si tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni uredil bolniškega staleža in da tako, ker ni dostavil bolniškega lista, ni bil upravičeno odsoten z dela, za presojo, ali je v zvezi z odsotnostjo izpolnil svojo obvestilno dolžnost ni bistveno.

V zvezi z odškodninsko odgovornostjo delavca, ki jo ureja 177. člen ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni povzročil škode, kot jo je v nasprotni tožbi opredelila toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek po tožbi za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 3. 2020 in s tem povezan reintegracijski zahtevek (točka I izreka sodbe in sklepa). Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 4. 2020 nezakonita v delu, v katerem je določen datum prenehanja delovnega razmerja 19. 3. 2020; v tem delu je odpoved razveljavilo (prvi odstavek točke II izreka), v presežku je zahtevek po tožbi zavrnilo (drugi odstavek točke II izreka). Ugotovilo je, da tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi delovno razmerje pri toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 13. 1. 2017 (in aneksih) ni prenehalo dne 19. 3. 2020, ampak je trajalo do 17. 4. 2020 (prvi odstavek točke III izreka). Toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi je naložilo, da tožnika oziroma toženca po nasprotni tožbi za čas od 19. 3. 2020 do 17. 4. 2020 prijavi v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja (drugi odstavek točke III izreka), v presežku, za priznanje delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja do 31. 12. 2020 je zahtevek po tožbi zavrnilo (tretji odstavek točke III izreka). Toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi je naložilo, da tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi za čas: - od 19. 3. 2020 do 31. 3. 2020 obračuna nadomestilo plače za marec 2020 v bruto znesku 398,55 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2020 do plačila; - od 1. 4. 2020 do 17. 4. 2020 obračuna nadomestilo plače za april 2020 v bruto znesku 575,40 EUR in mu po plačilu davkov in prispevkov izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2020 do plačila (točka IV izreka). Naložilo ji je, da mu obračuna in plača regres za letni dopust za leto 2020 v znesku 323,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 do plačila (prvi odstavek točke V izreka), v presežku, da je dolžna od zneska regresa odvesti davke, je zahtevek po tožbi zavrnilo (drugi odstavek točke V izreka). Zavrnilo je zahtevek po tožbi, da je dolžna plačati odpravnino v znesku 1.560,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2020 do plačila (točka VI izreka), in zahtevek po tožbi, da je dolžna obračunati nadomestilo namesto reintegracije v bruto znesku 9.737,50 EUR, od navedenega zneska plačati davke in prispevke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila (točka VII izreka). Nasprotno tožbo je v delu, v katerem je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi zahtevala ugotovitev, da je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi odgovoren za škodo, ki je nastala na vozilu A., reg. št. ..., letnik 2014, v višini 1.264,60 EUR, zavrglo (prvi odstavek točke VIII izreka). Zavrnilo je zahtevek po nasprotni tožbi, da je dolžan tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi plačati škodo v višini 876,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2020 do plačila (drugi odstavek točke VIII izreka). Toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi je naložilo, da za tožnika oziroma toženca po nasprotni tožbi plača pravdne stroške na račun sodišča v višini 273,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka IX izreka). Naložilo ji je, da mu plača stroške predpravnega postopka v znesku 29,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (prvi odstavek točke X izreka), v presežku za znesek 501,72 EUR je zahtevo zavrnilo (drugi odstavek točke X izreka). Naložilo ji je, da mu je dolžna plačati pravdne stroške v znesku 699,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka XI izreka).

2. Zoper prvi odstavek točke II, prvi in drugi odstavek točke III, točko IV, prvi odstavek točke V, drugi odstavek točke VIII, točko IX, prvi odstavek točke X in točko XI izreka sodbe in sklepa se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka (kršitev iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe, kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi. Navaja, da je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s tem, ko je napovedal, da bo v bolniškem staležu, delodajalca obvestil o razlogih za svojo odsotnost. V sklepu VIII Ips 189/2017 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da mora biti obvestilo ustrezno obrazloženo. Tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi se po napovedi bolniškega staleža delodajalcu ni javil, toženka kot delodajalec sama ni preverjala, zakaj je odsoten z dela, saj to ni njena obveznost. Zgolj napoved bolniškega staleža ne pomeni izpolnitve obvestilne dolžnosti. O bolniškem staležu odloča zdravnik, ne delavec. Napovedi ni enačiti z obvestilom. Sodišče prve stopnje je tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi prisodilo previsok znesek sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2020, pri čemer je zmotno upoštevalo določbo kolektivne pogodbe namesto zakona. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi je regres vedno izplačevala v gotovini. Tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi je sorazmerni del regresa že izplačala, za kar prilaga listino (obračun regresa za leto 2020 s potrdilom o nakazilu). Pri odločanju o utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo predloženih listin, iz katerih izhaja, da je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi prevzel brezhibno vozilo. To potrjujejo predložene fotografije vozila. Povzelo je izpoved priče B.B., da so manjše poškodbe na vozilu običajne, ni pa upoštevalo izpovedi, da so se vozila redno pregledovala, da so se večje poškodbe odpravljale in da je konkretna poškodba takšna, da bi jo bilo treba popraviti. Tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi je pred zaslišanjem kontaktiral pričo B.B. in mu povedal, da toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi od njega zahteva odškodnino za poškodbe na vozilu, ki jih ni prijavil zavarovalnici. Iz tega je sklepati, da je poškodbe povzročil prav tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi. Priča C.C. je izpovedal, da so vozila ob predaji brezhibna in da je imelo vozilo tožnika oziroma toženca po nasprotni tožbi takšne poškodbe, ki niso običajne. Tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ob predaji vozila ni ugovarjal zoper zapisnik. V času od 20. 6. 2016 do 18. 3. 2020 je vozilo uporabljal le on. Očitno so poškodbe nastale v času od zadnjega tehničnega pregleda do predaje vozila nazaj toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni, tako da zahtevek po tožbi zavrne, zahtevku po nasprotni tožbi pa ugodi, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki ju uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno in pravilno utemeljilo.

5. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zakonito podala iz razloga, določenega v 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), da bi tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi pogodba o zaposlitvi prenehala s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela. Za ta razlog gre, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to mogel in moral storiti.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, čemur pritožba niti ne nasprotuje, da je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi toženki oziroma tožnici po nasprotni tožbi že ob začetku epidemije izrazil namero, da ne bo izrabil letnega dopusta, ampak si bo uredil bolniški stalež. Pri tem je vztrajal, ko mu je toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi sama je nato štela, da je tožnik z dela odsoten zaradi bolniškega staleža, vprašanje o razlogih za odsotnost se je zastavilo šele kasneje, ko tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni dostavil bolniškega lista. Dejstvo, da si tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni uredil bolniškega staleža in da tako, ker ni dostavil bolniškega lista, ni bil upravičeno odsoten z dela, za presojo, ali je v zvezi z odsotnostjo izpolnil svojo obvestilno dolžnost ni bistveno.

7. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 189/2017. V obrazložitvi sklepa je vrhovno sodišče res navedlo, da delavec zgolj s pošiljanjem bolniškega lista delodajalca ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost, pri tem pa je bistveno, da se je bolniški list nanašal na drugo obdobje, kot je obdobje, ki se je očitalo v odpovedi. Šlo je za bistveno drugačne dejanske okoliščine, kot so v konkretnem primeru.

8. V okviru reparacijskega zahtevka je sodišče prve stopnje tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi utemeljeno prisodilo sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 v znesku, v katerem ga je zahteval, saj toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi zahtevku po tožbi po višini ni ugovarjala. Njene pritožbene navedbe, da regresa za letni dopust delavcem nikoli ni izplačala v nedenarni obliki (in zato višine regresa ne določa drugi odstavek 79. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije; Ur. l. RS, št. 52/2018 in nadalj.) in da je tožniku oziroma tožencu po nasprotni tožbi na račun sorazmernega dela regresa za leto 2020 že nekaj izplačala, so kot novote neupoštevne, enako velja za predložene dokaze (obračun regresa za leto 2020 s potrdilom o nakazilu; prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo delavca, ki jo ureja 177. člen ZDR-1, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi ni povzročil škode, kot jo je v nasprotni tožbi opredelila toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna zahtevam iz 8. člena ZPP. O tem, katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Upoštevalo in dokazno ocenilo je tako izpovedi strank ter prič kot vsebino predloženih listin, vključno z listinami (zapisniki o predaji vozila), ki jih izpostavlja pritožba. Neutemeljeno uveljavlja tako kršitev 8. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilno in zakonitost sodbe, kot kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin v spisu, in med samimi temi listinami. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so praske na vozilu, zaradi katerih toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi uveljavlja odškodnino, (lahko) nastale, še preden je tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi vozilo prevzel v uporabo, ni v nasprotju z vsebino zapisnikov o predaji vozila, v katerih je navedeno, da je vozilo brezhibno, saj temelji na dejstvu, ki ga je ugotovilo na podlagi ocene izpovedi prič, predvsem B.B. in D.D., da se vozil ni posebej pregledovalo oziroma da se (manjšim) praskam ni posvečalo. Pritožbene navedbe, da so to večje praske oziroma poškodbe, ki bi jih toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi popravljala, so kot novote neupoštevne.

10. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi praske, ki so razvidne iz predloženih fotografij, nastale v času, ko je vozilo uporabljal tožnik oziroma toženec po nasprotni tožbi. Drugačnega dejstva ni potrdila nobena zaslišana priča. Ker toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi tako ni dokazala obstoja protipravnega ravnanja kot enega od elementov odškodninskega delikta (131. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), je zahtevek po nasprotni tožbi utemeljeno zavrnilo.

11. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke oziroma tožnice po nasprotni tožbi kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka oziroma tožnica po nasprotni tožbi, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške (154. člen ZPP).