Jedro

Sodišče druge stopnje je v spornem primeru ugotovilo na podlagi delov ugotovitev izvedenke grafološke stroke in na podlagi posrednih dokazov, da podpis na vročilnici ni toženčev podpis.

Izrek

Pritožbi se ugodi, in se sklep sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na odločitev o zavrnitvi predloga za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sodbe, opr. štev. VII P 1289/97, z dne 12.7.2002, spremeni tako, da se predlogu ugodi ter potrdilo o izvršljivosti razveljavi, v preostalem delu pa se sklep spremeni tako, da se predlog za obnovo postopka zavrže in o stroških postopka odloči tako, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške prvostopnega postopka v znesku 436,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 68,85 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tako predlog za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sodbe opr. štev. VII P 1289/97, z dne 12.7.2002 kot tudi predlog za obnovo postopka z dne 21.2.2006. Toženi stranki je naložilo, da plača tožeči stranki v roku 15 dni pravdne stroške v znesku 165,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Proti navedenem sklepu vlaga pritožbo toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadeva v nov postopek prvostopnemu sodišču, s stroškovno posledico. Poudarja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče zaobšlo ugotovitve izvedenke, ki je navedla, da je zelo verjetno, da je podpis na obeh povratnicah ponarejen, na drugi strani pa je zaključilo, da zgolj dejstvo, da sporna podpisa nista toženčeva izpisana podpisa, ne dokazuje zatrjevanega dejstva, da toženec ni podpisal spornih terjatev, saj ni izključena možnost, da je toženec podpisal sporni povratnici, ne sicer z njegovim izpisanim podpisom, ampak na način neizpisanega podpisa, kot je na spornih povratnicah. Sodišče je nadalje spregledalo, da je izvedenka ugotovila, da se oba sporna podpisa razlikujeta med seboj. Iz tega logično in izkustveno sledi zaključek, da toženec ni podpisal navedenih povratnic. Indic, da sta podpisa ponarejena, pa izhaja tudi iz dejstva, da je bilo v drugi pravdni zadevi med istima pravdnima strankama ugotovljeno, da toženec povratnice z dne 2.4.1996 in pogodbe z dne 8.7. 1994 ni podpisal oziroma sta njegova podpisa na teh listinah ponarejena, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja izvedenca B. P. in dopolnitve mnenja z dne 7.1.2008. Vendar pa se sodišče ni toliko potrudilo, da bi zadevo pregledalo celostno, temveč je brez vloženega napora zgolj pavšalno zaključilo, da podpisa na povratnici z dne 2.4.1996 in pogodbe z dne 8.7.1994 nista predmet tega postopka. Ugotovitve izvedenke so v skladu z dejstvom, da toženec v času vročanja vabil na glavno obravnavo ni živel na naslovu P.. Sodišče je tudi spregledalo, da je iz ugovora dolžnika z dne 23.11.1995 razvidno, da je bil vložen na sodišče dne 27.11.1995, torej skoraj sedem let pred datumom vročanja vabila na glavno obravnavo (6.6.2002), ki se je vršila dne 12.7.2002 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v zadevi pod opr. štev. P 1289/98. Ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da ni moglo verjeti tožencu, da dne 6.6.2002, v času vročanja vabila na glavno obravnavo, ni več živel na naslovu P., ker je ta naslov navedel v ugovoru z dne 23.11.1995, je presenetljiva in nelogična. Med vložitvijo ugovora z dne 23.11.1995 in datumom obravnave z dne 12.7.2002 je skoraj sedem let časa in dejstvo zapisa naslova P. na ugovoru z dne 23.1.11995, ni v logični zvezi z dejanskim naslovom toženca na dan 6.6.2002. Sodišče tudi spregleda, da je toženec predložil razvezno sodbo. V sodbi Okrožnega sodišča v Celju z dne 20.9.1995, opr. štev. P 952/95 je naveden dejanski naslov toženca – C.. Tudi v obrazložitvi sodbe je jasno napisano, da se je toženec „nazadnje odselil“. Tudi v tem delu je izpodbijani sklep obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je tudi dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ponovno soglaša s pritožbenimi očitki, ki opozarjajo na posamezne dele izvedenkinega mnenja, ki je opravila primerjavo spornih podpisov ter podpisov predlagatelja obnove in iz katerih se nakazuje, da sporna podpisa nista podpisa predlagatelja obnove. Izvedenka je tudi v novem postopku vztrajala pri ugotovitvah, da se oba sporna podpisa, torej podpis na vročilnici, pripeti vabilu na glavno obravnavo in podpis na vročilnici, pripeti sodbi, popolnoma razlikujeta od primerjalnih podpisov V. in se celo razlikujeta med seboj. Nadalje je ugotovila, da sporna podpisa nimata dovolj rokopisnih značilnosti, primernih za identifikacijo pisca in da s primerjavo rokopisnih značilnosti ni mogoče ugotoviti, ali ju je napisal oziroma ju ni napisal L. V.. Pri tem je izhajala iz pomanjkanja rokopisnih značilnosti spornih podpisov, ne da pri tem upoštevala primerjalne podpise, glede katerih je izrecno ugotovila, da imajo številne značilnosti. Ugotovila je, da je vsak primerjalni podpis sestavljen iz dveh delov v veliki meri čitljivo izpisanega imena in priimka, da so primerjalni podpisi pisani počasi in mestoma okorno, da sta oblika posameznih znakov in način njihovega medsebojnega povezovanja stalna, da pri končnih treh znakih imena in priimka (nik in vik) prihaja do poenostavljanja, saj vedno izpade črka i črki n in k oziroma v in k pa sta večinoma močno poenostavljeni. Sporna podpisa se med seboj močno razlikujeta, med tem ko je oblikovanje primerjalnih podpisov kljub kompleksnosti zelo stalno. Te v mnenju izpostavljene ugotovitve pa kvečjemu kažejo na to, da toženec ni podpisal spornih vabila in vročilnice. Kot utemeljeno opozarja pritožnik, je izvedenka pri preiskavi spornih podpisov navedla, da ugotovljene značilnosti spornih podpisov „navadno kažejo na ponarejanje“ (glej prvi odstavek na strani 4 izvedenkinega mnenja z dne 22.1.2007 in njeno pojasnilo na naroku dne 16.9.2008). Če se izvedenkine ugotovitve o možnosti ponarejenih podpisih povežejo predvsem z indično okoliščino, da je od tedaj, ko je v tem pravdnem postopku toženec nazadnje navedel v ugovoru zoper sklep o izvršbi sporni naslov (dne 29.11.1995), do prvega spornega vročanja (vabilo na glavno obravnavo z dne 12.7.2002) minilo skoraj sedem let, ter da je tudi v razvezni sodbi bilo vendarle ugotovljeno, da se je toženec dejansko preselil na novi naslov že v letu 1995, ter nenazadnje, da je izvedenec grafolog P. pri ugotavljanju pristnosti podpisov na vročilnici v podobni situaciji v drugem pravdnem postopku med istima strankama vendarle zaključil, da je bil podpis na vročilnici (pa tudi na pogodbi z dne 8.7.1994) ponarejen, je pritožbeno sodišče lahko z zadostno stopnjo prepričanosti ugotovilo, da je dokazano, da podpis na povratnicah ni podpis toženca. Izpodbita je tako domneva o resničnosti tistega, kar je na spornih vročilnicah kot javnih listinah navedeno (prvi odstavek in četrti odstavek 224. člena ZPP in prvi odstavek 149. člena ZPP).

Sodba torej tožencu ni bila vročena in zato ni mogla postati pravnomočna in izvršljiva. Zato je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi in spremeniti izpodbijani sklep, kolikor se nanaša na zavrnitev predloga za razveljavitev potrdila izvršljivosti sodbe (ki implicite vsebuje tudi potrdilo o pravnomočnosti), iz uveljavljanega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (presoje listinskih dokazov ter indičnih oz. posrednih dokazov), in sicer tako, da je predlogu za razveljavitev klavzule ugodilo (druga in tretja točka 358. člena ZPP).

Ker je bilo potrebno ugoditi predlogu za razveljavitev potrdila o izvršljivosti sodbe (in s tem pravnomočnosti) in potrdilo razveljaviti, pa predlog za obnovo postopka ni dovoljen, saj je mogoče to izredno pravno sredstvo vložiti zgolj zoper pravnomočno odločbo (1. odstavek 394. člena ZPP). Zato je moralo pritožbeno sodišče v tem delu ugoditi pritožbi tako, da je spremenilo izpodbijani sklep tako, da je predlog za obnovo postopka zavrglo (kar je manj kot zavrnitev predloga za obnovo postopka oziroma za pritožnika formalno ugodnejša odločitev).

Sodišče prve stopnje bo ob povedanem moralo tožencu vročiti sodbo, zoper katero bo lahko vložil pritožbo.

Odločitev o stroških prvostopnega postopka temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP ter upoštevaje spremembo izpodbijanega sklepa, ki je narekovala tudi ugoditev pritožbi v zvezi s prvostopno stroškovno odločitvijo in njeno spremembo v korist toženca. Pritožbeno sodišče ocenjuje uspeh vsake od pravdnih strank kot polovičen. Ob približno enakih odvetniških in taksnih stroških pravdnih strank je sodišče druge stopnje odločilo, da stroške nosi vsaka pravdna stranka sama, razen stroškov izvedenskega mnenja, ki jih je plačal toženec in mu jih mora tožeča stranka povrniti v znesku 436,53 EUR (priglašenih: 333,83 EUR in še dopolnilnih 102,70 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožencu priznalo tudi polovico stroškov v zvezi s pritožbenim postopkom upoštevaje omenjeni polovični uspeh s pritožbo. Ni pa priznalo pritožbenih stroškov tožeče stranke, saj po oceni pritožbenega sodišča odgovor na pritožbo upoštevaje relativno enostavnost zadeve, ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tako je dolžna tožeča stranka toženi stranki plačati 68,85 EUR stroškov pritožbenega postopka (polovico od odmerjenih 137,70 EUR). Natančnejša specifikacija stroškov je razvidna iz toženčevega stroškovnika. Stroški so odmerjeni upoštevaje Odvetniško tarifo.