Jedro

Na pravico dedovanja morebitne medsebojne terjatve med sodediči ne vplivajo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki spremeni tako, da se ¼ dodatne zapuščine namesto zapustničini hčeri I. Z. dodeli R. V., ki na ta način prejme ¾ dodatne zapuščine, sicer pa se pritožba glede dediča A. V., ki deduje ¼ dodatne zapuščine, zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju je zapuščinsko sodišče prve stopnje ugotovilo, da dodatna zapuščina po pokojnici obsega delež na več nepremičninah, kot sledi iz I. točke izpodbijanega sklepa. Na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani II D 543/95 z dne 3. 10. 1995 je v skladu z zakonitimi dednimi deleži in dedno izjavo zapustničinega sina R. V. sodišče dodatno zapuščino dodelilo zapustničinemu sinu R. V. do ½, zapustničini hčeri I. Z. (pravilno: Z.) in zapustničinemu sinu A. V. pa vsakemu ¼ (II. točka sklepa).

(2) Proti sklepu se pritožuje dedič R. V., češ da bi moral prejeti celotno dodatno zapuščino, ker se je tudi sestra I. Z. le-tej odpovedala njemu v korist, A. V. pa mu ni vrnil posojila 5000 DEM.

(3) Dedinja I. Z. temu pritrjuje in ponavlja svojo izjavo o odpovedi dodatne zapuščine v korist pritožnika dediča R.V., strinja se s pritožbo slednjega, tako kot tudi R. V., dedinja A. V. pa temu nasprotuje. Navaja, da je izjava I. Z. brez datuma, rok za vračilo posojila pa je bil vezan na pravnomočnost sklepa o dedovanju za denacionalizirano premoženje in še ni potekel. (4) Pritožba je delno utemeljena.

(5) V primeru, da se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju najde premoženje, za katero se ob izdaji sklepa ni vedelo, da pripada zapuščini, v skladu s 1. odst. 221. čl. Zakona od dedovanju (UL SRS, št. 15/76, s kasnejšimi spremembami; ZD) sodišče ne opravi nove zapuščinske obravnave, temveč razdeli to premoženje z novim sklepom na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju, pri čemer se upoštevajo podane dedne izjave.

(6) Prvo sodišče je očitno spregledalo izjavo dedinje I. Z. o odpovedi svojega deleža v korist brata R. V., ki jo je podala hkrati z dedičem R. V. 24. 11. 2004 (list št. 17a), na katero se sklicuje pritožnik in jo I. Z. v pritožbenem postopku ponovno potrjuje. Ta ne posega v pravice dediča A. V., zato njegova dedinja njej ne more nasprotovati, zapuščinsko sodišče pa bi v skladu z določbo 1. odst. 173. čl. ZD svojo odločitev o tem lahko samo spremenilo. Ker tega ni storilo, je to storilo pritožbeno sodišče in sklep zapuščinskega sodišča v tej smeri ustrezno spremenilo.

(7) Neutemeljeno pa pritožnik meni, da dediču A. V. ne pripada del dodatne zapuščine, ker naj mu ne bi vrnil določenega denarnega zneska v skladu s posojilno pogodbo. Na pravico dedovanja morebitne medsebojne terjatve med sodediči ne vplivajo, saj je dedna pravica potomca pravica, ki slednjemu pripada na podlagi zakona.

(8) Glede na navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi dediča in dodatni sklep o dedovanju ustrezno spremenilo glede deleža dedinje I. Z., tako da ta pripada pritožniku, glede dedovanja A. V. pa pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. in 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP, v zvezi z določbo 163. čl. ZD).