Jedro

Noben predpis posebej ne ureja obrestne mere zakonitih zamudnih obresti za obveznosti, izražene v tuji valuti. Zato je potrebno pravno praznino izpolniti z analogijo, oz. s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti, kadar so te dogovorjene, obrestna mera pa ni določena. Za take primere novelirana določba 3. odst. 399. člena ZOR določa, da znašajo obresti, če so dogovorjene, ni pa določena obrestna mera med posamezniki, toliko, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, med drugimi osebami pa toliko, kot banke plačujejo oz. s pogodbo določajo za tako podobno vrsto posla (Ur.l. SFRJ, št. 39/85). Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki obresti od deviznega zneska v italijanskih lirah po obrestni meri, po kateri obrestuje devizne vloge v lirah na vpogled Nova Ljubljanska Banka d.d., to je banka, ki ima sedež v kraju izpolnitve obveznosti, na dan plačila preračunano v nacionalno valuto po srednjem tečaju Banke Slovenije.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v 1. tč. izreka delno spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku 435.000 LIT z obrestmi od 11.9.1993 do plačila, po obrestni meri, po kateri obrestuje devizne vloge v lirah na vpogled NLB d.d., na dan plačila preračunano v SIT po srednjem tečaju Banke Slovenije, v 8-ih dneh pod izvršbo." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 435.000 LIT z zamudnimi obrestmi od 11.9.1993 po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve plačujejo za vloge na vpogled in sicer vse v tolarski protivrednosti, obračunani po srednjem tečaju Banke Slovenije v LIT, veljavnem na dan plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku 32.944,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila in 2.025,00 SIT takse za sodbo, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v delu, ki nalaga toženi stranki plačilo zamudnih obresti in pravdnih stroškov pritožuje tožena stranka v odprtem pritožbenem roku, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni. Meni, da tožnik ni opravičen do zamudnih obresti, ker ob predložitvi računov toženi stranki ni izkazal, da drugi osebi, ki je prenočevala v sodbi, kot je bilo to razvidno iz računa, ni bilo nič zaračunano. Tako potrdilo je predložil šele na zahtevo sodišča dne 4.4.1997 in zato tožena stranka meni, da šele iz s tem potrdilom izkazal za verjetno, da drugi osebi v sobi ni bilo ničesar zaračunano in šele od takrat dalje lahko šteje, da je tožnik predložil račun skladno z določbo 91. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in navaja, da je ob predložitvi računa v izplačilo predložil toženi stranki tudi originalno brošuro S. rezervacijska služba 1993, iz katere je razvidno, da je najnižja možna cena za nočitev 250.000 LIT in da se dodatna postelja zaračuna, torej je bilo razvidno, da ni moglo biti zaračunano prenočišče za dve osebi. Tožena stranka tudi ni zahtevala dodatnih dokazil, temveč je izplačilo celotnega računa enostavno odklonila. Če bi tožena stranka zahtevala še potrdilo hotela, bi ga tožeča stranka dostavila že pred postopkom.

Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno prisodilo tožeči stranki zakonite zamudne obresti od 11.9.1993 dalje, to je od dneva, ko je tožnik plačal zadnji hotelski račun za prenočitve.

Tožnik je hotelske račune pravočasno predložil toženi stranki in je tožena stranka s tem, ko je zavrnila plačilo polovice stroškov hotelskih računov prišla v zamudo. Dejstvo, da se je tožena stranka šele po predložitvi hotelskega potrdila tekom sodnega postopka prepričala o ceni prenočišča za tožnika, ne spreminja dejstva, kdaj je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom. Tožnik je namreč pravočasno predložil hotelski račun in tudi brošuro, iz katere je bila razvidna cena hotelske sobe. V kolikor je tožena stranka dvomila v verodostojnost predloženega računa in brošure, bi morala pozvati tožnika, da predloži dodatna dokazila o ceni sobe, česar pa ni storila. Gre za materialni strošek, katerega je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje dolžna tožena stranka povrniti tožniku na podlagi določbe 1. odst. 91. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti zdravstva in socialnega skrbstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 26/91 in 6/93) in sicer po predloženem hotelskem računu. Ker tožena stranka tožniku ni povrnila materialnih stroškov v celoti po predloženih hotelskih računih, je prišla v zamudo in je zato dolžan tožniku povrniti tudi zamudne obresti od 11.9.1993 dalje v skladu z določbo 277. člena Zakona o obligacijskem razmerju (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89).

Pritožbeno sodišče pa je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sicer v delu, ki se nanaša na višino prisojenih zakonitih zamudnih obresti. Materialni strošek je tožniku nastal v tuji valuti. Noben predpis posebej ne ureja obrestne mere zakonitih zamudnih obresti za obveznosti izražene v tuji valuti. Zato je potrebno, glede na nastalo pravno praznino, le-to izpolniti z analogijo. Sodna praksa je že sprejela stališče, da se v takih primerih uporabi analogija s predpisi, ki urejajo obrestno mero pogodbenih obresti, kadar so te dogovorjene, obrestna mera pa ni določena. Za take primere novelirana določba 3. odst. 399. člena ZOR določa, da znašajo obresti, če so dogovorjene, ni pa določena obrestna mera med posamezniki toliko, kot se v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled, med drugimi osebami pa toliko, kot banke plačujejo, oz. s pogodbo določajo za tako podobno vrsto posla (Ur. l. SFRJ, št. 39/85). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče določilo višino zamudnih obresti, tako da je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki obresti od deviznega zneska v italijanskih lirah po obrestni meri, po kateri obrestuje devizne vloge v lirah na vpogled Nova Ljubljanska Banka d.d., to je banka, ki ima sedež v kraju izpolnitve obveznosti, na dan plačila preračunano v nacionalno valuto po srednjem tečaju Banke Slovenije. Za navedeno spremembo je pritožbeno sodišče imelo podlago v 4. tč. 373. člena ZPP.

V ostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu (datum začetka teka zamudnih obresti in višini stroškov postopka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 155. in 166. člena ZPP in jih tožeča stranka nosi sama, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k njeni rešitvi.