Jedro

Za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka se šteje tudi, če prosilec vloži prošnjo za azil zato, da bi odložil svojo odstranitev iz Slovenije. To je podano pri tujcu, ki ilegalno vstopi v Slovenijo, tudi tedaj, če prošnjo za azil vloži šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce, kamor je nastanjen zaradi odstranitve iz Slovenije, saj je ves čas pod nadzorom organa, pri katerem lahko vloži prošnjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.6.2006; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB2, Uradni list RS, št. 57/06 in 37/06 - sklep US) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora Republiko Slovenijo zapustiti nemudoma po pravnomočnosti odločbe. Menila je, da je prošnjo za azil vložil z namenom zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka, kar je storil s tem, da je namero za vložitev prošnje za azil izrazil šele četrti dan po namestitvi v Centru za tujce, kar pomeni, da je prošnjo vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije (5. alinea 36. člena ZAzil).

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke in jih v izogib ponavljanju v svoji sodbi ni ponavljalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Pojasnilo je, da je tožena stranka odločila pravilno, ko je odločala v pospešenem azilnem postopku, ki je posebna oblika skrajšanega upravnega postopka, ki ga sicer ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - UPB2, Uradni list RS, št. 24/06), ki se v azilnih postopkih subsidiarno uporablja v skladu z določbami 23. člena ZAzil. V pospešenem azilnem postopku pa se odloča zgolj na podlagi prošnje za azil oziroma dokazil, ki jih je v spis vložil prosilec ter na podlagi splošno znanih dejstev in uradnih evidenc ter javnih listin. V skladu s 1. odstavkom 8. člena ZAzil bi moral tujec, ki ilegalno pride na območje Slovenije, prošnjo za azil vložiti nemudoma, ko so podane okoliščine da to lahko stori. Tega pa v obravnavanem primeru ni storil, kar izhaja iz podatkov spisa, to je iz depeše Policijske postaje Ilirska Bistrica z dne 18.5.2006, in iz odločbe istega organa o prekršku z dne 18.5.2006, s katero mu je bila izrečena sankcija (opomin) zaradi prekrška po določbah Zakona o tujcih (ZTuj - UPB1, Uradni list RS, št. 112/2005). Iz nje je razvidno, da tožnik ni hotel podati izjave glede svojega ilegalnega prestopa državne meje in prihoda v Republiko Slovenijo dne 18.5.2006. Ker prošnje za azil ni podal takoj, ko je bilo to mogoče, torej takoj, ko so ga prijeli policisti, temveč šele štiri dni po tem, ko mu je bil izrečen ukrep odstranitve iz države in je na to odstranitev čakal v Centru za tujce, je prvostopno sodišče tudi samo menilo, da je tožnik izrazil namero za vložitev prošnje za priznanje azila zato, da bi odložil svojo prisilno odstranitev iz Slovenije. Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi, zakaj kljub predlogu tožnika glavne obravnave ni opravilo.

Tožnik vlaga pritožbo po svoji odvetnici. Sodbo izpodbija iz razlogov bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in posledično zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se prvostopna sodba razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Kršitve pravil postopka v upravnem sporu so bile podane zato, ker sodišče prve stopnje kljub tožnikovemu predlogu ni opravilo glavne obravnave in je sodbo sprejelo na seji. To nezakonito postopanje pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, kršena mu je bila pravica do odločanja v njegovi prisotnosti, kršeno je bilo načelo neposrednosti. Tožnik na glavni obravnavi ob strokovni pomoči pooblaščenke ni mogel učinkovito uveljavljati svojih procesnih pravic. Zaradi tega je tudi dejansko stanje ostalo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Z odločbo o prekršku je bil kaznovan za ilegalni prehod državne meje med Republiko Hrvaško in Slovenijo, čeprav je v Slovenijo prišel preko Republike Italije in ne iz Hrvaške. Prav na Policijski postaji Ilirska Bistrica je zahteval, da bi podal prošnjo za azil, vendar so mu policisti dejali, da zanj azila v Sloveniji ni in da mora nazaj na Hrvaško. V azilnem domu se je znašel zato, ker so ga hrvaški organi zavrnili, saj se je izkazala za resnično njegovo trditev, da je prišel v Slovenijo iz Italije. Za azil je torej zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče, in sicer že na Policijski postaji Ilirska Bistrica dne 18.5.2006. Takrat je dobil napačen pravni pouk, da v Sloveniji ne more zaprositi za azil. Ko je bil v azilnem domu, se je glede tega pozanimal. Ko je izvedel, da ne glede na to, kar so mu rekli policisti v Ilirski Bistrici, v Sloveniji lahko zaprosi za azil je prošnjo vložil. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je torej prišlo do napačne interpretacije 1. odstavka 8. člena ZAzil. Ni torej utemeljen očitek, da je prošnjo za azil vložil z namenom zavajanja oziroma zlorabe azilnega postopka v smislu 5. alinee 36. člena ZAzil. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih številnih sodbah pojasnilo, da se o prošnji za azil lahko odloča v rednem azilnem postopku (34. člen in 1. odstavek 35. člena ZAzil) ali pa v pospešenem azilnem postopku (2. odstavek 35. člena ZAzil). Pojasnilo je tudi, da je pospešeni azilni postopek v bistvu skrajšani upravni postopek, kakršnega ureja 144. člen ZUP.

V pospešenem azilnem postopku pristojni organ odloči o stvari takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, med drugim tudi če ta temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja, pri čemer se je za zavajanje oziroma zlorabo postopka med drugim šteje tudi vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz Slovenije (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil). Prav na tej podlagi je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno odločala o tožnikovi prošnji za azil. Po 1. odstavku 8. člena ZAzil mora tujec, ki nezakonito vstopi v Republiko Slovenijo, zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu. Tega pa tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni storil, saj za azil ni zaprosil niti na Policijski postaji Ilirska Bistrica, kar je razvidno iz zapisnika z dne 18.5.2006, začetega ob ob 15.43 uri, niti kasneje pred prekrškovnim organom niti kasneje v Centru za tujce, ki je pod nadzorom policije. Takšno izjavo pa je, kot izhaja iz zapisnika, ki naj bi ga sestavili v prostorih PGP Rupa hrvaški policijski organi (zapisnik pa nima niti glave niti štampiljke) v zvezi z zavrnitvijo njegovega sprejema na Hrvaškem, podal hrvaškim organom. Iz navedenega torej izhaja, da ni resnična tožnikova izjava v pritožbi, da je namero za vložitev prošnje za azil izrazil že na Policijski postaji Ilirski Bistrici prvi dan, ko so ga prijeli.

Ker v upravnem spisu ni dokazil o tem, da bi tožnik pred izjavo z dne 22.5.2006 za azil v Centru za tujce že prej pri pristojnih slovenskih organih podal izjavo, da želi v Sloveniji zaprositi za azil, to ne izhaja niti iz njegovih obeh lastnoročnih prošnjah za ureditev stanja z dne 22.5. 2006 in kasneje 29.5.2006, pred tem datumom pa je bil v stiku z organi, pristojnimi za vložitev prošnje za azil, je bil kaznovan za prekršek zaradi ilegalnega prestopa slovenske meje in mu je bil s tem aktom odrejen tudi ukrep odstranitve iz Slovenije, je tudi po presoji pritožbenega sodišča iz teh okoliščin dovolj očitno, da je tožnik s tem, ko je zaprosil za azil šele četrti dan bivanja v Centru za tujce, kjer je čakal na odstranitev iz Slovenije v skladu z Zakonom o tujcih, zavajal in zlorabljal azilni postopek z namenom odložitve odstranitve iz Slovenije. To pa je utemeljen razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil. Pritožbeno sodišče glede na navedeno meni, da so bile v obravnavnem primeru pravilno uporabljene določbe ZAzil. Kot nedopusten zavrača uveljavljani pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je tega v upravnem sporu s pritožbo mogoče uveljavljati le, če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče, česar v obravnavanem primeru ni (5. odstavek 72. člena ZUS).

Prav tako pritožbeno sodišče meni, da s tem, ko prvostopno sodišče ni opravilo glavne obravnave ni podana bistvena kršitev pravil postopka. Ta bi bila podana le, če bi opustitev oprave glavne obravnave vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (4. odstavek 72. člena ZUS), kar pa v obravnavanem primeru po presoji pritožbenega sodišča ni. Res je sicer, da je tožnik v tožbi zahteval opravo glavne obravnave, vendar v njej ni navedel, katere dokaze naj sodišče izvede, niti kako bi njegove naknadne izjave spremenile oziroma prepričale sodišče v drugačno stanje zadeve kot izhaja iz listin, ki sta jih pri svojem odločanju uporabila tožena stranka in prvostopno sodišče. S tem, ko ni navedel teh okoliščin, pa ni izkazana potrebe po opravi glavne obravnave, zato kršitev pravil postopka ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.