Jedro

Delodajalec v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan zagotoviti zagovora.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2012 nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico pozove nazaj na delovno mesto asistentke svetovalke in jo prijavi v socialno zavarovanje za obdobje, ko tožnica ni delala (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za obdobje od 18. 7. 2012 do pravnomočnosti te sodbe obračuna mesečno plačo v višini 1.510,00 EUR bruto, od tega zneska plača davke in prispevke ter ji izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.106,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni od prejema te sodbe (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožena stranka storila absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker tožnici neupravičeno ni omogočila zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pri tem spregledalo, da od uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A, Ur. l. RS, št. 103/2007) delodajalec v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu ni več dolžan omogočiti zagovora. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku ugodilo, ker tožena stranka ni spoštovala postopka izredne odpovedi in ker tožnici ni omogočila zagovora v skladu z drugim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Tožnica je ves čas postopka navajala dejstva in predlagala izvedbo dokazov, ki bi bili pravno relevantni v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Pri tem ji je nekako uspelo zavesti oziroma zmesti sodišče prve stopnje, ki se je ujelo v past in sporno pravno razmerje dejansko presojalo izhajajoč iz tega zornega kota. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve namreč navaja, da tožena stranka ni dokazala neuspešnosti dela tožnice. Pri tem se je oprlo na izpovedbo prič, to je bivše sodelavke tožnice A.A., študentov B.B. in C.C. ter D.D., zaposlenega na radio E., o tem, da naj bi tožnica dobro delala. Vendar je pri poskusnem delu delodajalec tisti, ki ob poteku poskusnega dela poda oceno o tem, ali je delavec uspešno opravil poskusno delo. Pri tem se ni mogoče izogniti subjektivnim pričakovanjem in ocenam delodajalca. Teh pričakovanj sodišče pri ugotavljanju zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga neuspešno opravljenega dela, ne bi smelo v celoti ignorirati in po drugi strani dajati pretiran pomen nekakšnim objektivno preverljivim kriterijem. Pravno naziranje, kakršnega je zavzelo sodišče prve stopnje, dejansko izenačuje izredno odpoved iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela z institutom redne odpovedi iz razloga nesposobnosti, kar pa gotovo ni bil namen zakonodajalca. Delo tožnice je spremljal direktor tožene stranke F.F., ki je ugotovil, da tožnica v času poskusnega dela ni pokazala primernega znanja in zmožnosti za opravljanje zaupanega ji dela oziroma, da ni izpolnila pričakovanj tožene stranke. V zapisniku ob izteku poskusnega dela je direktor jasno in nedvoumno obrazložil, zakaj meni, da tožnica ni uspešno opravila poskusnega dela. Izpovedbe prič, na katere se je oprlo sodišče prve stopnje so pravno irelevantne, saj te priče niso kvalificirane za ocenjevanje dela drugih delavcev. Priča A.A. je tudi sama prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, priči B.B. in C.C., pa sta študenta, ki sta le kratek čas delala pri toženi stranki in še to po navodilih in pod nadzorom tožnice, priča D.D. pa je tožnico srečal le enkrat, ko je prišla na radio E., da se dogovori glede reklame za toženo stranko. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožničin zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da delodajalec v primeru neuspešno opravljanega poskusnega dela delavcu ni dolžan omogočiti zagovora le v primeru, če delavec to izrecno odkloni ali če neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V resnici drugi odstavek 83. člena ZDR kaj takšnega ne določa, temveč je v njem določeno, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot npr. v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Citirana določba tako primeroma našteva štiri različne primere, ko delodajalec ni dolžan omogočiti zagovora. Ti primeri so: - delodajalec je sam žrtev kršitve, - neuspešno opravljeno poskusno delo, - delavec izrecno odkloni zagovor, - delavec se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor.

Navedeno pomeni, da delodajalec v primeru neuspešno opravljenega poskusnega dela pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni dolžan zagotoviti zagovora in ni res, da bi to veljalo samo v primeru, če bi delavec hkrati to izrecno odklonil ali se neupravičeno ne bi odzval povabilu na zagovor. V kolikor bi veljala interpretacija sodišča prve stopnje, da se navajanje odklonitve zagovora oziroma neupravičenega izostanka z zagovora v citirani določbi nanaša na predhodno omenjeno neuspešno opravljeno poskusno delo, potem bi to pomenilo, da bi bil delodajalec v drugih primerih izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu dolžan omogočiti zagovor, čeprav ta to izrecno odkloni oziroma se ne odzove vabilu. Takšna interpretacija določbe drugega odstavka 83. člena ZDR ni le v nasprotju s tem, kako je ta določba zapisana, temveč tudi v nasprotju z logičnim sklepanjem.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi razveljavilo tudi z utemeljitvijo, da tožena stranka ni dokazala neuspešnosti dela tožnice v času poskusnega dela. Pri tem se je oprlo na izpovedbe prič, ki so bile tožničini sodelavci oziroma so z njo drugače prihajali v stik pri opravljanju njenega dela. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je pri ocenjevanju uspešnosti poskusnega dela potrebno upoštevati tudi utemeljena pričakovanja delodajalca. Sodišče prve stopnje ima sicer prav, ko navaja, da ocena delodajalca ni stvar proste diskrecije, temveč mora temeljiti na določenih dejstvih in objektivno preverljivih kriterijih.

Kot priča zaslišani takratni direktor tožene stranke F.F. je na vprašanje predsednika senata, koliko sodelavcev (v resnici je šlo za posredovanje zaposlitve delavcev v tujini) bi tožnica na mesec morala zagotoviti, odgovoril, da je bilo minimalno pričakovanje 10 do 15 sodelavcev za Avstrijo in cca. 5 dodatnih za Nemčijo ter da je bila tožnica s temi zahtevami seznanjena že na začetku. Tožnica je bila pri zaslišanju priče prisotna in tej izpovedbi ni nasprotovala oziroma priči v zvezi s tem ni postavila kakšnih dodatnih vprašanj. Iz podatkov o številu novo zaposlenih delavcev v času poskusnega dela (priloga B6), na katere se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je razvidno, da te številke niso bile dosežene, saj je bilo v aprilu 2012 zaposlenih 11 novih delavcev, v maju 2012 17 novih delavcev, v juniju 2012 pa 9 novih delavcev. Te številke so sicer res višje, kot v predhodnih mesecih istega leta, pri čemer tudi ni povsem jasno, ali je bila takrat pri toženi stranki zaposlena samo A.A.. Takšen pričakovan obseg opravljenega dela tožnice, kot ga je ob zaslišanju zatrjeval takratni direktor tožene stranke, zlasti še, če je bil delavki predočen že ob sklenitvi delovnega razmerja, bi lahko bil tisti objektivni kriterij za presojo uspešnosti poskusnega dela tožnica, za kakršnega se zavzema izpodbijana sodba. Res je sicer, da je zapisnik ob izteku poskusnega dela, ki dejansko predstavlja ugotovitev delodajalca ob izteku poskusnega dela, vsebuje prazne fraze o tem, da delavka „med poskusnim delom ni osvojila delovne prakse podjetja in znanj, ki so potrebna za samostojno opravljanje dela v panogi zaposlitve in da ni osvojila pomena časovne odzivnosti, ki je vključena“, vendar to ne pomeni, da delodajalec v sporu ne more tudi z kvantitativnimi podatki dokazovati, da delavka ni izpolnila njegovih pričakovanj.

Poskusno delo je namenjeno temu, da lahko delodajalec preveri in oceni, ali je delavec sposoben za delo, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Obenem poskusno delo tudi delavcem omogoča, da v začetnem poskusnem obdobju preveri in oceni, ali mu delo, za katerega je sklenil pogodbo, ustreza ali ne. Določbe 125. člena ZDR o poskusnem delu so tudi v primerjavi s prej veljavno ureditvijo, dokaj skromne, vendar pa kljub temu ni nobenega dvoma, da je v primeru spora o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, možno presojati, ali je ocena poskusnega dela objektivna in ali držijo ugotovitve v tej oceni. Sicer pa je že prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bilo poskusno delo dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi in da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana v času trajanja poskusnega dela.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj se zaradi zmotnega stališča, da je bila tožena stranka tožnici dolžna omogočiti zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, ni v celoti ocenilo vseh izvedenih dokazov s stališča, ali je tožena stranka utemeljeno sprejela oceno, da tožnica ne ustreza njenim pričakovanjem glede opravljanja dela. Tako sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe priče F.F. o pričakovanem obsegu opravljenega dela. Prav tako sodišče prve stopnje internega zapisnika (priloga B5) ne bi smelo oceniti kot irelevantnega zgolj na podlagi dejstva, da ni podpisan in da direktor tožene stranke ni znal slovensko, ne da bi s toženo stranko in eventualno z zaslišanjem priče F.F. poskusilo razjasniti, kaj ta listina sploh pomeni.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka in odpraviti omenjene pomanjkljivosti, saj bi bilo to med drugim tudi neracionalno. Pritožbeno sodišče bi za drugačno dokazno oceno moralo ponoviti vse že izvedene dokaze, sodišču prve stopnje pa tega ne bo potrebno storiti, temveč bo lahko le prebralo zapisnike o dosedaj izvedenih dokazih in na tej podlagi dopolnilo dokazno oceno.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ocenilo tudi s stališča, ali je direktor tožene stranke tožnici ob sklenitvi delovnega razmerja predočil, kakšne delovne rezultate od nje pričakuje in ali je te rezultate tudi dosegla. S strankama pa bo tudi razjasnilo, kakšen je pomen internega zapisnika o poskusni dobi tožnice in kdo je to listino sestavil. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.