Jedro

Poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine je treba v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito; v okoliščinah primera postopanja tožene stranke ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. Sodišče prve stopnje bo moralo imeti pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom.

Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje.

Ne drži pritožničino stališče, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. V konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.

Izrek

I. Pritožba zoper I. in III. točko izreka sodbe se zavrže. II. Pritožbi zoper II. točko izreka sodbe se ugodi, kolikor izpodbija postopanje tožene stranke v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020, in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka glede odločitve v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020 razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe tožbi delno ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da o zahtevi A., d. o. o. - v stečaju (v nadaljevanju A.) z dne 3. 12. 2019 izvede upravni postopek in odloči z odločbo, tožečo stranko pa v tem postopku obravnava kot stransko udeleženko. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače je zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe). V III. točki izreka izpodbijane sodbe pa je toženi stranki naložilo povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

2. Obrazložilo je, da je do spremembe imetnika znamk v registru Mednarodnega urada Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (v nadaljevanju Mednarodni urad) prišlo na podlagi zahteve A. z dne 3. 12. 2019, po kateri je tožena stranka Mednarodnemu uradu posredovala zahtevo za spremembo vpisa imetnika znamk, ne da bi o utemeljenosti te zahteve izdala odločbe, niti ni pred tem dala tožeči stranki možnosti izjave. S tem je kršila 22. in 25. člen Ustave. Sodišče prve stopnje je nadalje presodilo, da so izpolnjene predpostavke za subsidiarno pravno varstvo po prvem odstavku 4. člena v zvezi s 1. alinejo (verjetno je mišljena 4. alineja - op. Vrhovnega sodišča) drugega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), tj. za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je ugodilo delu zahtevka, v katerem tožeča stranka od tožene stranke zahteva izdajo odločbe oziroma izvedbo upravnega postopka o zahtevi A. z dne 3. 12. 2019. Na podlagi 66. člena ZUS-1 je toženi stranki naložilo, da mora o zahtevi A. z dne 3. 12. 2019 izdati odločbo, tožeči stranki pa omogočiti, da v postopku sodeluje. Obema mora vročiti odločbo in jima s tem omogočiti, da zoper njeno odločitev uveljavljata pravno sredstvo. Zavrnilo pa je del zahtevka, v katerem tožeča stranka zahteva, naj se v registru Mednarodnega urada odpravi vpis spremembe imetništva nad spornimi znamkami in vpiše tožečo stranko. Niti Zakon o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1) niti Pravilnik o postopku z zahtevami v zvezi z mednarodno registracijo znamke (v nadaljevanju Pravilnik) nimata določb, ki bi po tem, ko Mednarodni urad že izvrši vpis spremembe imetnika znamke v register, omogočale, da bi sodišče v primeru, če je tožena stranka kršila postopek ali Mednarodnemu uradu neupravičeno posredovala zahtevo za spremembo, toženi stranki odredilo, naj vzpostavi prejšnje stanje. Tudi v mednarodnih aktih, po katerih deluje Svetovna organizacija za intelektualno lastnino, ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče Republike Slovenije odločilo o tem, koga naj Mednarodni urad (po zahtevi tožene stranke) vpiše kot imetnika pravice.

3. Tožeča stranka je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja vložila pritožbo zoper izpodbijano sodbo v celoti, podredno pa v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje odločilo izven okvirov postavljenega zahtevka, ker je kot predmet zahtevka določilo izvedbo postopka in izdajo odločbe o zahtevi A. z dne 3. 12. 2019, čeprav se "predmetni upravni spor nanaša izključno na vprašanje nezakonitosti spornega obvestila in odprave posledic le-tega". Sodišču prve stopnje očita, da je zavzelo napačno stališče, da je posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 mogoče odpraviti le v primeru, če obstoji materialnopravna podlaga za tak zahtevek (za odpravo posledic na zahtevani način). Zavzema se za stališče, da je na podlagi 4. člena v zvezi z drugim odstavkom 33. člena ZUS-1 podana pristojnost sodišča, da odredi spremembo ali odpravo odločb tožene stranke in s tem tudi posledic, ki so na podlagi takšnih odločb nastale, ne glede na to, da so posledice nastale pri Mednarodnemu uradu. V skladu z 72. členom ZIL-1 bi morala tožena stranka izdati odločbo, v kateri bi ugotovila vsebino sodbe, ki se mora sporočiti Mednarodnemu uradu. Navaja še, da je predpogoj za obravnavo zahteve A., da je pri spornih znamkah kot njihov imetnik vpisana tožeča stranka, saj bo v nasprotnem primeru lahko tožena stranka zgolj ugotovila, da je zahteva A. brezpredmetna, ker je slednja že vpisana kot imetnik teh znamk.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba zoper I. in III. točko izreka ni dovoljena, zoper II. točko izreka pa je delno utemeljena.

**K točki I. izreka:**

6. Iz četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), izhaja, da je predpostavka za dovoljenost pritožbe pravni interes pritožnika. Na navedeno mora paziti tudi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Tožeča stranka je primarno vložila pritožbo zoper celotno sodbo, torej tudi zoper I. in III. točko njenega izreka. V I. točki izreka izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tožbi delno ugodilo tako, da je toženi stranki naložilo, da o zahtevi A. z dne 3. 12. 2019 izvede upravni postopek in odloči z odločbo, tožečo stranko pa v tem postopku obravnava kot stransko udeleženko. V III. točki izreka izpodbijane pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 936,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. Ker je torej tožeča stranka v tem delu s tožbenim zahtevkom uspela, nima pravnega interesa za pritožbo zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe. Z vloženo pritožbo si namreč glede tega dela izpodbijane sodbe ne more izboljšati pravnega položaja oziroma doseči ugodnejše odločitve.

9. Vrhovno sodišče je zato pritožbo zoper I. in III. točko izreka na podlagi 352. člena v zvezi s četrtim odstavkom 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

**K točki II. izreka:**

10. Tožeča stranka je vložila tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin na podlagi prvega odstavka 4. člena v zvezi s 4. alinejo drugega odstavka 33. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da o zahtevi A. z dne 3. 12. 2019 ni bila izdana odločba in da tožeči stranki ni bila dana možnost izjave, s čimer sta bila kršena 22. in 25. člen Ustave.

11. Primarni tožbeni zahtevek se glasi: "Odpravi se vpis spremembe imetništva nad zadevnimi mednarodnimi znamkami št. 1030962 "RENŠKI HRAM.", št. 1117310"Salatina" in št. 1123418 "talis", v register pri uradu WIPO1 iz C. d. o. o.,..., na A., in se kot imetnico zadevnih mednarodnih znamk št. 1030962 "B.", št. 1117310 "Salatina" in št.1123418 "talis" vpiše tožečo stranko C. d. o. o., ..., Slovenija, pri čemer se mora to izvršiti z ustreznim obvestilom tožene stranke na urad WIPO.2"

12. Podredni tožbeni zahtevek3 se glasi: "Odpravi se vpis spremembe imetništva nad zadevnimi mednarodnimi znamkami št. 1030962 "RENŠKI HRAM.", št. 1117310"Salatina" in št. 1123418 "talis", v register pri uradu WIPO4 iz C. d. o. o.,..., na A., in se kot imetnico zadevnih mednarodnih znamk št. 1030962 "B.", št. 1117310 "Salatina" in št.1123418 "talis" vpiše tožečo stranko C. d. o. o., ..., pri čemer tožena stranka o tem izda ustrezno odločbo ter nato obvesti Urad WIPO.5"

13. Pritožnica zatrjuje, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo sporno obvestilo tožene stranke izdano na podlagi zahteve A. z dne 3. 12. 2019. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo namreč sama pojasnila, da je ravnala po uradni dolžnosti in da sta bili podlaga njenemu postopanju sodbi I U 768/2019 in I U 767/2019 z dne 30. 9. 2020. 14. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala spornost obvestila tožene stranke z dne 3. 12. 2020, poslanega Mednarodnemu uradu, na podlagi katerega naj bi urad v registru mednarodnih znamk vpisal prenos imetništva pri spornih znamkah iz tožeče stranke na A.. To obvestilo je bilo izdano, kot je zatrjevala, na podlagi dveh nepopolnih zahtev A. z dne 3. 12. 2019 in 2. 11. 2020. Prav tako je zatrjevala spornost obvestila tožene stranke z dne 31. 12. 2019, poslanega Mednarodnemu uradu na podlagi zahteve A. z dne 3. 12. 2019. K nobeni od zahtev A. z dne 3. 12. 2019 in 2. 11. 2020 ni bilo predloženo soglasje trenutnega imetnika pravic, prav tako pa ni bila izdana nobena odločba. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo trdila, da zahteve A. ni upoštevala, ampak je ravnala po uradni dolžnosti in vložila zahtevo za preklic (vpisa) zahteve z dne 3. 12. 2019, ker sta potekala upravna spora.6 Po izdanih sodbah v upravnih sporih je, kot je trdila tožena stranka, vložila preklic vpisa, ki je bil opravljen v korist tožeče stranke.7

15. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da o sporni spremembi vpisa ni bilo odločeno brez zahteve in da tožena stranka ni odločala po uradni dolžnosti. Pojasnilo je, da je zahtevo za spremembo imetništva vložila A., na podlagi te zahteve pa je tožena stranka Mednarodnemu uradu 31. 12. 2019 poslala zahtevo, naj izvede spremembo vpisa imetnika znamk. V 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe se je opredelilo do dopisa tožene stranke Mednarodnemu uradu z dne 30. 1. 2020. Navedlo je, da gre le za obvestilo o tem, da je tožena stranka prekinila postopek vpisa spremembe po obvestilu, dokler slovensko sodišče ne odloči o predhodnem vprašanju veljavnosti akta o prenosu in izjave stečajnega upravitelja, ter da bo Mednarodni urad obvestila, ko bo ta omejitev odpravljena. Pojasnilo je, da ne drži, da je s tem obvestilom tožena stranka zahtevala, da se kot imetnik znamk ponovno vpiše tožeča stranka, kar je bilo tudi realizirano. Glede spornega dopisa Mednarodnemu uradu z dne 3. 12. 2020 pa je navedlo, da gre za obvestilo o tem, da je sodišče v zadevah I U 768/2019 in I U 767/2019 odločilo o spremembi lastništva, na podlagi teh odločitev pa zahteva od Mednarodnega urada, da prekliče neveljavno zahtevo in vse nadaljnje zahteve po sprememb lastništva v korist tožeče stranke in zaradi neveljavne spremembe vpiše kot imetnika znamk A..

16. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je tožena stranka Mednarodnemu uradu poslala več dopisov oziroma obvestil, tj. dopise z dne 31. 12. 2019, 30. 1. 2020 in 3. 12. 2020. Vendar pa se sodišče prve stopnje glede spornega dopisa z dne 3. 12. 2020 v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Povzelo je njegovo vsebino, ni pa pojasnilo, zakaj tega dopisa ni upoštevalo ob odločanju o odpravi kršitev 22. in 25. člena Ustave. Tožena stranka je namreč sama trdila, da je zahtevo za vpis spremembe poslala Mednarodnemu uradu po uradni dolžnosti na podlagi sodb Upravnega sodišča (kar izhaja tudi iz povzete vsebine obvestila z dne 3. 12. 2020). Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo le zahtevo A. z dne 3. 12. 2019 (na podlagi katere je tožena stranka poslala Mednarodnemu uradu obvestilo z dne 31. 12. 2019), ni pa obrazložilo, zakaj ni upoštevalo spornega postopanja tožene stranke kot celote, saj je bil, kot navedeno, po tožbenih trditvah sporen tudi dopis z dne 3. 12. 2020. 17. Glede na to sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tretji odstavek 75. člena ZUS-1), na katero Vrhovno sodišče pazi po uradni dolžnosti (76. člen ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP vzvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).8 Vrhovno sodišče je zato pritožbi zoper II. točko izreka sodbe delno ugodilo, kolikor izpodbija postopanje tožene stranke v zvezi z dopisom z dne 3. 12. 2020, sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, po tem, ko je ugotovilo, da kršitve ne more odpraviti samo (77. člen ZUS-1). Bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki jih kot absolutne določa tretji odstavek 75. člena ZUS-1, so namreč take narave, da bi bilo samo nekatere absolutne kršitve v izjemnih primerih mogoče odpraviti v pritožbenem postopku, ne da bi se posegalo v temeljne procesne postulate sojenja na prvi stopnji ter s tem v pravico strank do poštenega sojenja in pravico do pritožbe. V konkretni zadevi, ko je ugotovljena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1, ker sodba ne vsebuje vseh razlogov o odločilnih dejstvih, za takšen izjemen primer ne gre.9

18. V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje v smislu odprave kršitev 22. in 25. člena Ustave opredeliti do celotnega za tožečo stranko spornega postopanja tožene stranke, torej tudi do postopanja v zvezi z dopisom tožene stranke Mednarodnemu uradu z dne 3. 12. 2020. Pri tem bo moralo upoštevati, da je treba poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito in da v okoliščinah primera postopanja tožene stranke (na podlagi katerega je bil opravljen vpis spremembe pred Mednarodnim uradom v korist A.) ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. To pomeni, da bo moralo imeti sodišče prve stopnje pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom z dne 3. 12. 2020. 19. Iz doslej razloženega sledi, da je zmoten pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje arbitrarno preoblikovalo sporno vprašanje in tožbeni zahtevek.

**K točki III. izreka:**

20. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožeča stranka zahteva, naj sodišče prve stopnje v registru Mednarodnega urada odpravi vpis spremembe imetništva nad mednarodnimi znamkami in vpiše tožečo stranko oziroma, naj toženi stranki naloži, da pošlje Mednarodnemu uradu zahtevo oziroma izda odločbo, na podlagi katere se bo kot imetnica vpisala tožeča stranka. Sodišče prve stopnje namreč za odločanje o tem delu zahtevka niti pristojno ni.

21. Kot je Vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu V Up 1/2022 z dne 8. 11. 2022 že pojasnilo, za odločanje o vpisih v mednarodni register, ki ga vodi Mednarodni urad (v primeru "neupravičene" zahteve tožene stranke za vpis v mednarodni register), ni podana pristojnost slovenskega sodišča niti na podlagi upoštevnih mednarodnih dokumentov10 niti na podlagi določb ZIL-1. Prav tako je Vrhovno sodišče v tem sklepu tudi že pojasnilo, da pomanjkanje drugega sodnega varstva v položaju posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v ustavne pravice in svoboščine, ki lahko utemelji odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ni zadosten razlog za utemeljitev jurisdikcije slovenskega sodišča. Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje.

22. ZUS-1 nima izrecnih določb o tem, kakšne ukrepe za vzpostavitev zakonitega stanja lahko določi ali odredi sodišče. Možni ukrepi so odvisni od postavljenega zahtevka, vrste in teže nezakonitega dejanja organa ter posledic, ki jih lahko povzroči nadaljevanje dejanja, skratka od okoliščin posameznega primera. Čeprav je zakonodajalec sodišču v prvem odstavku 66. člena ZUS-1 pustil "proste roke" pri določitvi ukrepov za vzpostavitev zakonitega stanja, pa je odločitev sodišča odvisna od materialnopravne podlage obravnavane zadeve, postopkovnih določb, na podlagi katerih se vodi upravni postopek, in pravic drugih strank v postopku, upravnemu organu (toženi stranki) pa tudi ne sme preprečiti izvajanja z ustavo in zakoni določenih nalog.11 Ne drži torej pritožničino stališče, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. Kot že pojasnjeno, v konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.

23. Pravno neodločilne so pritožničine navedbe o domnevni vsebini upravne odločbe tožene stranke (da bo v njej tožena stranka zgolj ugotovila, da je zahteva A. brezpredmetna, ker je ta že tako vpisana kot imetnik). Tožena stranka je z očitanim postopanjem kršila 22. in 25. člen Ustave, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da to kršitev z izvedbo upravnega postopka in izdajo odločbe odpravi. Vsebina upravne odločbe, ki bo izdana, pa ni predmet tega postopka in ne vpliva na določitev načina odprave kršitve oziroma na samo odločitev.

1 Gre za Mednarodni urad - op. Vrhovnega sodišča. 2 Gre za Mednarodni urad - op. Vrhovnega sodišča. 3 Uveljavljan na glavni obravnavi 11. 1. 2023, opravljeni po razveljavitvenem sklepu Vrhovnega sodišča V Up 1/2022 z dne 8. 11. 2022. 4 Gre za Mednarodni urad - op. Vrhovnega sodišča. 5 Gre za Mednarodni urad - op. Vrhovnega sodišča. 6 Gre za obvestilo tožene stranke z dne 30. 1. 2020 - op. Vrhovnega sodišča. 7 Gre za obvestilo tožene stranke z dne 3. 12. 2020 - op. Vrhovnega sodišča. 8 V skladu s 76. členom ZUS-1 mora pritožbeno sodišče preizkusiti tudi, ali so podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. ZUS-1 sicer obsega preizkusa po uradni dolžnosti ne določa, zato se glede tega uporabijo določbe ZPP iz drugega odstavka 350.člena. Glej B. Domjan Pavlin v: M. Dobravec Jalen idr., Zakon o upravnem sporu (ZUS-1):s komentarjem, 1. natis, Ljubljana: Lexpera, GV založba, 2019, str. 424. 9 Glej P. Golob, prav tam, str. 441. 10 Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk, Protokola k Madridskemu sporazumu o mednarodnem registriranju znamk z dne 27. junija 1997 ter Skupnega pravilnika po Madridskem sporazumu o mednarodnem registriranju znamk in Protokola k Madridskem sporazumu o mednarodnem registriranju znamk. 11 Glej P. Golob, prav tam, str. 381.