Jedro

Dejanska škoda po 1. odst. 266. čl. ZOR je po 1. odst. 189. čl. ZOR in 190. čl. ZOR določljiva. Za tak zahtevek mora tožnik tudi za višino podati vsa pravotvorna dejstva, sicer trpi posledice nesklepčnosti navedb z zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 3. točka izreka) potrdi.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v višini 3,103.100,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1995 do plačila in v tem delu ohranilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Ig 437/95 z dne 3.4.1995 v veljavi v 1. točki izreka ter v 3. točki izreka sklepa za 31.031,00 SIT izvršilnih stroškov. V preostalem delu pa je citirani sklep o izvršbi razveljavilo in za 15,850.045,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1995 do plačila ter za 328.969,00 SIT izvršilnih stroškov tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožečo stranko je obsodilo na povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožene stranke v višini 100.069,00 SIT (3. točka izreka izpodbijane sodbe).

Zoper tako sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu. Uveljavila je pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Priglasila je pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v delu, v katerem se ta s pritožbo izpodbija, pri čemer je po določbi 1. odst. 365. čl. ZPP štelo, da jo tožeča stranka izpodbija v delu, glede katerega v sporu ni zmagala.

Sodišče prve stopnje je deloma zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke zato, ker (v povezavi z zapisnikom z dne 6.10.1994 - B6) ni dokazala, da bi ji stroški stojnin nastali v zvezi z žerjavi, opaži in cevnim odrom. Teh dejanskih ugotovitev pritožnica izrecno ne napada, zato je materialnopravnemu zaključku prvostopnega sodišča pritrditi že zaradi sklepčnosti tega z ugotovljenimi dejstvi. V ostalem zavrnjenem delu tožbenega zahtevka iz zatrjevanih stroškov stojnin za betonarno in železokrivnico pa je prvostopno sodišče nad izračunom stroškov, ki ga je ponudila tožena stranka razsodilo v škodo tožeče stranke zato, ker slednja za svoj izračun ni ponudila primerne dejanske in dokazne podlage. Z oceno in materialnopravnim zaključkom prvostopnega sodišča pritožbeno sodišče soglaša in v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja: Tožeča stranka je terjatev temeljila na računu št. 0400027/95 z dne 8.2.1995 (A2) in določbi zadnjega odstavka 6. čl. pogodbe št. 2620/K-1 z dne 6.5.1993 (B2). Iz zapisane določbe izhaja, da sta se stranki dogovorili za povrnitev izvajalčevih stroškov za primer zastoja v izvrševanju pogodbe. Materialnopravno gre pri tem določilu za določitev vrste škode v posledici neizpolnjevanja pogodbe (primerjaj 2. odst. 262. čl. ZOR), ki je po določilu 1. odst. 266. čl. ZOR po svoji naravi dejanska (navadna) škoda. Ta pa je glede na določilo 1. odst. 189. čl. ZOR in 190. čl. ZOR povsem določljiva, saj je ekvivalent dejanskim stroškom pogodbenega izvajalca, zato sodišču ni bilo potrebno ugotavljati nezapisane volje strank glede višine stroškov stojnin ob sklenitvi pogodbe. Zanje bi tožeča stranka morala ponuditi odločilna pravotvorna dejstva, vendar višine postavk v računu (A2) do zaključka glavne obravnave ni niti konkretno pojasnila. Ne zadošča namreč, da se je sklicevala na visoke stroške stojnin na konkretni lokaciji delovnih naprav, saj bi trditvenemu bremenu zadostila le, če bi pojasnila lastno izgubo v sicer zatrjevani višini oziroma predložila primerno dokazno podlago za svojo trditev, da je višino stojnin "obračunala v skladu z veljavnimi ceniki" (glej II. pripravljalne vloge na redni številki 7). Tudi izrecno pozvana (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 17.9.1998 - red. št. 10 spisa) tega ni napravila, na pravilne razloge prvostopnega sodišča o neprimernosti zapisa o mesečnih stroških na projektu Gomel (A5) za ugotavljanje pravilnosti spornega izračuna pa se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker prvostopno sodišče ni sprejelo dokaznega predloga za postavitev izvedenca - cenilca, ki bi ugotovil višino stojnine in ni zaslišalo "dodatnih prič". Tožeča stranka je v zvezi s trditvijo, da je stojnino obračunala v skladu z veljavnimi ceniki predlagala, da sodišče "po potrebi angažira izvedenca gradbene stroke" (glej II. pripravljalnega spisa na red. št. 7). Primerjava med ceniki in zahtevki objektivno sama po sebi ne terja sodelovanja izvedencev. Ti so po določbah ZPP sodišču v pomoč tedaj, ko gre za ugotavljanje dejstev iz strokovnega znanja, s katerim sodišče ne razpolaga. V konkretnem primeru pa tožeča stranka ni ponudila preprostih konkretnih pojasnil o svojem izračunu, zaradi česar tudi v izpodbijani sodbi nosi kvarne posledice. Namesto nje in še preden je zadostila trditvenemu bremenu pa sodišče ni imelo prav nobenega razloga za izvajanje dokaznega postopka s sodelovanjem ustreznega izvedenca. Priči, ki ju je tožeča stranka predlagala v okviru trditev o utemeljenosti časovnega intervala kot elementa obračunanih stroškov, torej nista bili predlagani (in tudi, kot dokaz ne bi prišli v poštev) za pojasnjevanje obračuna spornih stroškov, zato se na opustitev tega dokaza (očitno ima pritožnica v mislih predlaganega, a ne zaslišanega K.M.) ne more uspešno sklicevati.

V vprašanje primernosti uporabe cenika GZS (dokazna priloga -Indeksi za obračun razlike v ceni gradbenih storitev-B7) pri presoji tožbenega zahtevka pa se pritožbeno sodišče na pritožbo tožeče stranke ni spuščalo, saj gre za podlago in razloge za tisti del odločitve, po katerem je pritožnica s svojim zahtevkom deloma vendarle uspela.

Po ugotovitvi, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na kar pazi pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, je bilo potrebno z razlogi v tej odločbi pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (368. čl. ZPP).

Po določilu 1. odst. 166. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP neuspešna pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.