Jedro

Alibi je po vsebini dokaz, ki določeno osebo izključi kot storilca kaznivega dejanja, zato je v interesu obrambe, da ga predloži že na samem začetku postopka oz. takoj ko odpadejo morebitni razlogi, zaradi katerih tega ni mogla storiti prej. V nasprotnem primeru, ko ni nekih razumnih razlogov za zakasnitev - na strani obrambe je, da opraviči časovni zamik tega dokaznega predloga -, je mogoče šteti, da je bil dan zgolj z namenom zavlačevanja kazenskega postopka.

V 427. členu ZKP je določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, tudi ni dolžno razlagati, zakaj ne, saj bi to dejansko pomenilo vstop skozi druga vrata zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja kot razlogu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.S. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je M.S. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen enega leta in šest mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas, prebit v priporu, od 25.10.1995 od 8.50 ure do 10.5.1996 do 17.00 ure. Z ostalima dvema soobsojencema je bil dolžan nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka, vsak od njih pa še 100.000,00 SIT povprečnine. Oškodovanci so bili s premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pravdo. Višje sodišče je obsojenčevo pritožbo in pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni ter mu naložilo v plačilo 80.000,00 SIT povprečnine.

Zagovornik obs. M.S. je dne 9.12.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej izpodbija sodbi sodišč prve in druge stopnje zaradi kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) meni, da je ta neutemeljena. Iz navedb pri posamezni kršitvi izhaja, da je zahteva vložena zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega stanja, kar ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), kar pomeni, da se kršitev preverja le v obsegu, kot je obrazložen.

Zagovornik utemeljuje kršitev kazenskega zakona, in sicer da je bil uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka 372. člena ZKP), s pomanjkanjem dokazov. Po njegovem dokazi ne zadoščajo, da bi bilo mogoče obsojenčevo ravnanje opredeliti kot veliko tatvino, kvečjemu bi lahko bili izpolnjeni elementi kaznivega dejanja prikrivanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe kažejo, da se zagovornik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma z dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ko je na podlagi izvedenih dokazov štelo, da je obsojenec s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ. Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik tudi meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obrazložitvi izpodbijanih sodb nimata nikakršnih razlogov o elementih kaznivih dejanj velike tatvine. Teh razlogov pa ni, ker ni pravih dokazov razen neresničnega zagovora obd. S.S. (soobsojenca). V nadaljevanju zagovornik obširno razlaga, iz katerih razlogov ocenjuje prvi S.S.-jev zagovor pred dežurnim preiskovalnim sodnikom, v katerem je obremenil obs. M.S., za neverodostojen. Ker je bil tak zagovor podan zaradi predhodnih groženj kriminalista R., bi bilo treba zapisnik o zaslišanju izločiti iz spisa. S tem ko je sodišče sodbo oprlo na dokaz, pridobljen na nedovoljen način, je bila storjena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V zvezi z obema kršitvama pa zagovornik izrecno opozarja na določbo 427. člena ZKP, ker obstaja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Na podlagi utemeljitve navedenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je treba tudi v tem delu ugotoviti, da se zagovornik ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem: njegovo vrednotenje in ocena verodostojnosti izvedenih dokazov je drugačna od tistih, kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Sodba sodišča prve stopnje ima obširne razloge o tem, zakaj je verjelo prvemu zagovoru obs. S.S. pred dežurnim preiskovalnim sodnikom in ne kasnejšim, ko je zanikal, da bi obs. M.S.-ju pomagal pri storitvi kaznivih dejanj velike tatvine, zakaj ni verjelo, da bi kriminalist nad njim izvajal pritisk v zvezi s tem, kako naj izpove, ter na podlagi česa je ugotovilo, da je ravno pod M.S.-jevim vplivom spremenil zagovor (str. 15 - 18 prvostopenjske sodbe, str. 8 sodbe sodišča druge stopnje).

V zvezi s kaznivim dejanjem prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ iz tč. I/3 izreka prvostopenjske sodbe pa zagovornik meni, da izrek nasprotuje razlogom sodbe, ti pa so si v precejšnji meri s seboj v nasprotju glede časa kaznivega dejanja. Navedeno obrazlaga s tem, da je trditev o času, ko je obs. M.S. pridobil osebni avto C. (med 5.4. in 20.4.1995), v nasprotju s pričevanjem M.P., ki je imela vozilo dva do tri tedne, naprej pa ga je prodala 25.4.1995, zato je čas storitve kaznivega dejanja povsem nepravilen.

Navedeno ne drži: ker je P. prodala avto 25.4.1995, pred dvemi do tremi tedni pa ga je dobila od obs. S. (torej gre za približno oceno, kdaj je to bilo), navedeni čas sovpada z v razponu določenim obdobjem v izreku prvostopenjske sodbe (med 6.4.in 20.4.1995), ko je M.S. pridobil omenjeni osebni avto. Razlogi sodbe si glede tega elementa zato niso v nasprotju niti sami s sabo niti z izrekom. V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti navedeni pomisleki v zvezi z ugotovitvami glede tega kaznivega dejanja - da obsojeni tega kaznivega dejanja ni mogel storiti, ker je bilo to isto vozilo dvakrat pregledano na UNZ, ali niso številke šasije in motorja ponarejene, kar je zatrjevala priča M.P. - pa ponovno predstavljajo problematiziranje ugotovljenega dejanskega stanja. Pri tem je treba dodati, da je P., zaslišana na naroku za glavno obravnavo 5.11.1996, na vprašanje, ali je avto na UNZ kdo pregledoval, povedala, da ne ve (l. št. 730).

Zagovornik tudi meni, da sta bila neutemeljeno zavrnjena dva dokazna predloga: zaslišanje priče J., na podlagi česar bi bilo mogoče ugotoviti, da avtomobil L. ni bil pripeljan k obs. M.S., tako da z njim nima nobene subjektivne ali objektivne zveze, ter zaslišanje svojcev obs. M.S., s katerimi je ta preživel večer 1.6.1995 na praznovanju družinskega praznika (na ta večer je obs. storil kaznivo dejanje velike tatvine iz tč. I/2 izreka prvostopenjske sodbe).

V skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je treba pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče torej sme zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), bodisi da niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, bodisi da ni verjetno, da bodo izključili ali potrdili obstoj pravnopomembnih dejstev. V nasprotnem primeru je kršena pravica do obrambe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec šele v končni besedi opozoril, da je 1.6.1995 praznoval bratov rojstni dan, prisotni so bili starši in brat, dokaznega predloga v zvezi s tem ni podal, v svoji pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo pa je predlagal zaslišanje šestih oseb, ki bodo povedale, kje se je nahajal tega dne med 18. in 24. uro. Predlog za ponovno zaslišanje J. je bil dan na naroku za glavno obravnavo 11.6.1996 (l. št. 687), in sicer brez obrazložitve, zagovornik pa ga je nato utemeljil v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje v obsegu, navedenem v zahtevi za varstvo zakonitosti. Sodišče druge stopnje je ocenilo (9. stran sodbe), da bi izvajanje teh dokazov pomenilo nepotrebno zavlačevanje kazenskega postopka, saj so obtožencu dejanja v celoti dokazana, poleg tega so bile priče bodisi že zaslišane bodisi v pritožbi niso izrecno navedene oz. gre za neko pavšalno navajanje, ki ne more vnesti resnega dvoma v odločitev sodišča prve stopnje.

Vrhovno sodišče se strinja z navedenimi razlogi drugostopenjske sodbe. V zvezi z alibijem je treba opozoriti, da gre po vsebini za dokaz, ki določeno osebo izključi kot storilca kaznivega dejanja, zato je v interesu obrambe, da ga predloži že na samem začetku postopka oz. takoj ko odpadejo morebitni razlogi, zaradi katerih tega ni mogla storiti prej. V nasprotnem primeru, ko ni nekih razumnih razlogov za zakasnitev - na strani obrambe je, da opraviči časovni zamik tega dokaznega predloga -, je mogoče šteti, da je bil dan zgolj z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Na podlagi predhodno navedenih okoliščin v zvezi z alibijem v obravnavanem primeru je treba reči, da gre za tako situacijo, ob tem, da so v pritožbi predlagane priče povsem neopredeljene in neimenovane. Zaradi tega je treba reči, da obramba pravne relevantnosti predlaganega dokaza, to je, da bi povzročil dvom v ugotovitev, da obsojenec ni storilec kaznivega dejanja velike tatvine iz tč. I/2 prvostopenjske sodbe, ni izkazala s potrebno stopnjo verjetnosti. Enako velja tudi za zaslišanje (dodatno) priče J.: za razbito L., ki jo je Avtovleka J. prepeljala iz M. v K. ali M. se v sodbi ne zatrjuje, da bi imela kakšno povezavo z obs. M.S., niti ni jasno, kakšen vpliv naj bi ta okoliščina imela na ugotovitve v zvezi s storjeno veliko tatvino (očitno) L. iz tč.I/2 izreka prvostopenjske sodbe, saj ne gre za en in isti avto. Z neizvedbo obeh dokazov pravica obrambe ni bila kršena.

Glede na zagovornikovo sklicevanje na 427. člen ZKP je treba pojasniti, da precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oz. se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj bi bilo to v nasprotju z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP), pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni, tudi ni dolžno razlagati (kljub običajno obširnim navedbah o dejanskem stanju v zahtevah za varstvo zakonitosti), zakaj ne, saj bi to dejansko pomenilo vstop skozi druga vrata zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja kot razlogu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP). Iz tega razloga in ker je bil obsojenec pogojno izpuščen s prestajanja zaporne kazni, ni podlage za ugoditev predlogu za odložitev nastopa izvršitve kazni (četrti odstavek 423. člena ZKP).