Jedro

Pri vračanju premoženja podržavljene kapitalske družbe v obliki odškodnine, se upošteva vse premoženje, ki ga je kapitalska družba imela ob podržavljenju. Pri tem je pod premoženjem razumeti čisto aktivo, torej vse stvari, pravice in denarna sredstva, ki so od premoženjske mase podržavljenega gospodarskega subjekta ostale po kritju vseh obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 4.5.2001, to odločbo odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnic zoper 3. točko odločbe Upravne enote L., Izpostava M.P. z dne 10.8.2000, s katero je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo tistega dela premoženja Z.p. V., G. in M., d.d. L., ki predstavlja naložbe v nepremičnine, ki ležijo danes v tujih državah in naložbe v tujih bankah. Po presoji tožene stranke je upravni organ prve stopnje pravilno uporabil določbo 1. odstavka 44. člena ZDen, ko je iz neto aktive izključil nepremičnine in naložbe, ki so bile v času podržavljenja v sedaj tujih državah. Vrednost premoženja, ki se je nahajalo na območju drugih republik bivše Jugoslavije, se ne more vračati v postopkih denacionalizacije in ne upoštevati v aktivi podržavljenih podjetij, ki se vračajo v postopkih denacionalizacije v Republiki Sloveniji. Kapitalske naložbe izven Republike Slovenije v pogledu vračanja podržavljenega premoženja niti niso bile vir za kritje obveznic Slovenskega odškodninskega sklada za namene odškodovanja v postopkih denacionalizacije.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče navaja, da za stališče tožene stranke v določbah ZDen ni podlage. V obravnavanem primeru je predmet vračanja premoženje, zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja v Ljubljani, na podlagi Zakona o pobijanju nedovoljene špekulacije in gospodarske sabotaže, torej na način, ki je po 3. členu ZDen podlaga za denacionalizacijo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je imel upravičenec ob podržavljenju družbe v lasti 300 delnic. Zato mu, glede na določbo 13. člena ZDen, pripada odškodnina za sorazmerni del neto aktive družbe. ZDen nima določb, ki bi omejevale premoženje, ki oblikuje neto aktivo, le na območje Republike Slovenije. ZDen vračanja premoženja ni omejil na premoženje, ki se je ob podržavljenju nahajalo na območju Republike Slovenije. Premoženje delniške družbe predstavlja skup vseh premoženjskih pravic. Niti ZDen niti Zakon o Slovenskem odškodninskem skladu (Uradni list RS, št. 7/93 in 48/94), po katerem se poravnavajo obveznosti upravičencem po ZDen, pa obsega premoženja, ne v osebnih ne v kapitalskih družbah, ni omejil na teritorij Republike Slovenije. Sicer pa iz podatkov spisa ni razvidno, katere nepremičnine in naložbe v tujih bankah bi morale biti upoštevane v neto aktivi. V komisijskem zapisniku z dne 14.11.1945 so sicer naštete nepremičnine, ki so bile zunaj Slovenije, vendar v spisu ni listinskih dokazov o tem, da so bile te del premoženja podržavljene družbe in da so bile podržavljene. Dokazno breme glede podržavljenega premoženja je v denacionalizacijskih postopkih na strani vlagateljev zahteve, zato morata tožnici dokazati, da je bilo premoženje v času podržavljenja v sredstvih ZPVGM. Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku od tožnic zahtevati, da določno navedeta premoženje, ki je predmet zahteve, ki je bila zavrnjena. Po tako dopolnjenem postopku pa bo morala tožena stranka upoštevati pravno mnenje v tej sodbi.

Slovenska odškodninska družba kot stranka z interesom v tem upravnem sporu uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da za denacionalizacijo premoženja, ki se je ob podržavljenju nahajalo na ozemlju drugih republik nekdanje Jugoslavije ni podlage. V postopku denacionalizacije se lahko upošteva le vrednost dela tistega podržavljenega premoženja nekdanje družbe, ki je imela sedež in premoženjsko maso na območju Republike Slovenije, ne pa vrednost premoženjske mase, ki je bila in ostala zunaj države. Po načelu suverenosti, ki določa, da državni organi izvajajo oblast oziroma odločajo o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank le glede stvari in pravic, ki so na njenem ozemlju, organi v RS za denacionalizacijo podjetij in nepremičnin, ki so bile podržavljene zunaj Republike Slovenije, niso pristojni. Ti organi po naravi stvari ne morejo vračati premoženja podržavljenega zunaj Slovenije, ne glede na obliko denacionalizacije. Zato tudi v vrednosti premoženja podržavljene družbe, ki je sicer imela sedež na območju Republike Slovenije, ni mogoče upoštevati njenih naložb v tuje banke zunaj Republike Slovenije in vrednosti nepremičnin zunaj Republike Slovenije. Ne glede na to, pa iz spisa niti ni razvidno katere nepremičnine in katere naložbe v tujih bankah bi morale biti upoštevane. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi.

Tožnici v odgovoru na pritožbo navajata, da je potrebno v neto aktivi družbe izdajateljice delnic upoštevati vso neto aktivo družbe, s katero je ta ob podržavljenju dejansko razpolagala. Res je sicer, da organi RS za denacionalizacijo podjetij in nepremičnin, podržavljenih zunaj Slovenije niso pristojni, ter da po naravi stvari ne morejo vračati premoženja zunaj Slovenije, ne glede na obliko denacionalizacije. Vendar v tem primeru to ni relevantno, ker predmet zahteve za denacionalizacijo niso nepremičnine ali podjetje izven Slovenije, ampak gre za vračanje premoženja, ki je bilo podržavljeno na način, ki je v ZDen določen kot podlaga za denacionalizacijo. Gre za delnice družbe s sedežem v Sloveniji, ki so bile z aktom slovenskega državnega organa odvzete v Sloveniji in so v Sloveniji prešle v državno last. To, da je kasneje tuja država prevzela določena lastninska upravičenja od slovenske države ali od slovenske podržavljene družbe, je morda vprašanje odškodninske odgovornosti tuje države do naše, ali meddržavnih odnosov, prav gotovo pa ne more vplivati na pravico delničarja do denacionalizacije. Sporno vprašanje je le, koliko so vredne zaplenjene delnice ob podržavljenju, ali drugače, za koliko so bili lastniki delnic oškodovani s podržavljenjem. Delničarji so izgubili svoje pravice, ki se nanašajo na celotni kapital družbe in ne le na tisti del kapitala, ki je ustrezal vrednosti aktive družbe na ozemlju Republike Slovenije.

Država je bila neposredno po podržavljenju upravičena do koristi iz vse aktive družbe in ne le tistega njenega dela, ki je bil na območju Slovenije. Za odločitev je pomembno le stanje ob podržavljenju.

Nerazumljiva je trditev pritožnika, da iz listin ni razvidno katere nepremičnine in katere naložbe v tujih bankah bi morale biti upoštevane v neto aktivi podjetja. Tožnici pa se strinjata, da je potrebno premoženje, ki ga je družba ob podržavljenju imela izven Slovenije še ovrednotiti. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem upravnem sporu na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Če je, tako kot v tem primeru, predmet denacionalizacije premoženje kapitalske družbe, ZDen upravičencem - delničarjem zagotavlja vrnitev premoženja bodisi v obliki lastninskega deleža upravičenca pri družbenem kapitalu pravnih oseb, ki so naslednice sredstev oziroma premoženja podržavljenega gospodarskega subjekta (1. odstavek 37. člena ZDen), bodisi v obliki odškodnine v obveznicah. Upravičenec je upravičen do vrnitve alikvotnega dela premoženja podržavljenega gospodarskega subjekta ustrezno njegovemu deležu (2. odstavek 37. člena ZDen). Pri tem je pod premoženjem razumeti čisto aktivo, torej vse stvari, pravice in denarna sredstva, ki so od premoženjske mase podržavljenega gospodarskega subjekta ostale po kritju vseh obveznosti, ki so izvirale iz njegovega poslovanja. Glede na navedeno, se pri vračanju premoženja podržavljene kapitalske družbe, bodisi v obliki kapitalskega deleža bodisi v obliki odškodnine, upošteva vse premoženje, ki ga je kapitalska družba imela ob podržavljenju. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča za stališče tožene stranke v določbah ZDen ni podlage.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.