Jedro

Nedobroverni graditelj pridobi lastninsko pravico na tujem zemljišču, ki ga pokriva stavba in na funkcionalnem zemljišču, če se lastnik zemljišča v roku iz 25. člena ZTLR ni uprl gradnji. Lastnik ima v tem slučaju le pravico do povrnitve prometne vrednosti zemljišča (25/5 člen ZTLR).

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da nepremičnina parc. št... - travnik, vl. št... k.o..., ne spada v zapuščino po pokojnem A. H., ker je izključna last tožnika. Ugotovilo je, da je tožnik v letu 1971, ko je na spornem zemljišču začel graditi hišico, vedel, da gradi na tujem zemljišču, zaradi česar z gradnjo ni mogel pridobiti lastninske pravice na podlagi 24. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR - Uradni list SFRJ št. 6/80). Zato naj bi sporna nepremičnina spadala v zapuščino po pokojnem očetu pravdnih strank. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pri tem je sprejelo pravno razlago sodbe sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka zaradi revizijskih razlogov iz določbe 385. člena ZPP. Predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve v novo obravnavo in odločanje. Sporno zemljišče je tožniku izročila v posest pokojna stara mati M. H., tožnik pa je na njem sezidal manjšo hišico z vednostjo in soglasjem vseh sorodnikov. Trditev, da naj bi tožnik pri gradnji ne bil v dobri veri, je zato logični nesmisel. Vse, kar je delal, je delal v prepričanju, da je lastnik. Upoštevati je treba tudi okoliščino, da ne gre za gradnjo na tujem zemljišču v pravem pomenu besede, saj je tožnik gradil na domačem zemljišču, ki mu je bilo prepuščeno v last in posest. Sicer pa je sporna parcela potrebna za rabo gradbenega objekta. Sodbi nižjih sodišč nista zavzeli stališča do dejstva, da gre za funkcionalno zemljišče, nujno potrebno za rabo stavbe. Pri tem je pravnomočno ugotovljeno, da je lastnik zgradbe tožnik. Toženka mu to izrecno priznava.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je utemeljena.

Po določbi 24. člena ZTLR pridobi graditelj lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je zgradil objekt, in na zemljišču, ki je potrebno za redno rabo objekta, če ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da gradi na tujem zemljišču, lastnik zemljišča pa je vedel za gradnjo in se ni takoj uprl. Dobrovernost graditelja se mora nanašati na lastninsko pravico na zemljišču. Vsebina te dobrovernosti pa je, da je graditelj prepričan, da gradi na svojem zemljišču. Lastnikovo dovoljenje drugemu, da gradi na njegovem svetu, ni podlaga za pridobitev lastninske pravice na zemljišču na podlagi določbe 24. člena ZTLR.

Dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Te pa so take, da je tožnik sicer imel soglasje za gradnjo na tujem svetu, vendar pa mu je prenos lastninske pravice na njem bil le obljubljan. Okoliščina, da mu je gradnjo dovolila bližnja sorodnica, pri tem ni pravno relevantna. Izpodbijana sodba ima torej prav, da po določbi 24. člena ZTLR tožnik ni mogel pridobiti lastninske pravice na zemljišču, ki je predmet spora. Dobrovernost posesti po določbi 28. člena ZTLR, na kar se revizija posebej sklicuje, se sicer res domneva, vendar je z opisanimi dejanskimi ugotovitvami ta domneva izpodbita.

V izpodbijani sodbi pa je materialno pravo kljub temu zmotno uporabljeno. Tožnik glede lastništva parcele ni bil v dobri veri, ugotovljeno pa je tudi, da se lastnica zemljišča gradnji ni uprla (kar velja tudi za njenega univerzalnega pravnega naslednika, očeta pravdnih strank). Zaradi nedobrovernosti tožnika kot graditelja je treba v zvezi z lastninsko pravico na zemljišču pravne učinke gradnje na tujem zemljišču presojati po določbi 25. člena ZTLR. To pa pomeni, da je treba lastničino dovoljenje za gradnjo upoštevati v okviru presoje, kakšna upravičenja iz prvega odstavka 25. člena ZTLR bi ji v tem primeru pripadala (glej načelno pravno mnenje Občne seje VS RS z dne 21. in 22.12.1987, objavljeno v Poročilu o sodni praksi VS SRS št. II/87). Toženka je dedinja zemljiškoknjižnega lastnika spornega zemljišča, ki je to zemljišče podedoval z že zgrajenim objektom.

Njena upravičenja zato ne morejo biti drugačna od tistih, ki bi pripadala njenim pravnim prednikom.

Po določbi petega odstavka 25. člena ZTLR lahko lastnik zemljišča svoja upravičenja uveljavi najpozneje v treh letih od dneva, ko je bila končana gradnja gradbenega objekta. Po preteku tega roka lahko zahteva izplačilo prometne cene za zemljišče. Ugotovljeno je, da niti pokojni oče pravdnih strank, niti njegova pravna prednica M. H. navedene pravice nista uveljavila. Toženka tožniku priznava lastninsko pravico na stavbi in zemljišču, ki jo pokriva, ne priznava pa je na spornem zemljišču, ki lahko služi tudi kot funkcionalno zemljišče k stavbi. Lastninska pravica na funkcionalnem zemljišču pa tožniku nedvomno pripada. Ker ima lastnik, ki v roku iz petega odstavka 25. člena ZTLR ni uveljavil svoje lastninske pravice na zemljišču, pravico uveljaviti le prometno vrednost zemljišča, je gotovo, da v tem primeru pripade lastninska pravica na funkcionalnem zemljišču graditelju.

Lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je zgradil stavbo, lahko pridobi, ob ustreznih dejanskih ugotovitvah, po določbi 25. člena ZTLR tudi nedobroverni graditelj. V tožnikovem primeru so se za tako pravno razlago stekli vsi pogoji. Vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede obsega funkcionalnega zemljišča ostalo nerazčiščeno. Pridobitev lastninske pravice, ob pogojih 25. člena ZTLR, na zemljišču, na katerem je zgrajen objekt, pa je možna le v obsegu, ki ga daje določba prvega odstavka 24. člena ZTLR: lastninske pravice se ne pridobi samo na zemljišču, ki ga pokriva stavba, temveč tudi na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo površino spornega zemljišča, vendar ni ugotavljalo okoliščin, ki bi ga (v celoti ali deloma) opredeljevale kot funkcionalno zemljišče. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). Pri opredelitvi obsega funkcionalnega zemljišča in morebitni ugotovitvi, da more tako vlogo imeti celo sporno zemljišče, bo treba v ponovnem sojenju upoštevati naravo gradbe in njen namen, naravne danosti zemljišča in krajevne razmere.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.