Jedro

Enak kriterij kot za opravljanje ogleda s strani sodišča je potrebno uporabiti tudi pri opravljanju ogleda s strani izvedenca. Le-ta bi bil dolžan opraviti ogled, če bi s tem ugotovil kakšno okoliščino, ki je pravno relevantna in v postopku sporna.

Zgolj razlog, da izvedenec ni podal mnenja, ki bi bilo v korist tožnici, še ne upravičuje postavitve novega izvedenca.

Sodišče ni vezano na izjave strank glede ponovnega zaslišanja prič in izvedencev, ampak o tem samo odloči potem, ko se stranke izjavijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo odškodnine v višini 31.296,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.12.2003 do plačila in pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 177,18 EUR, stranski intervenientki pa pravdne stroške v višini 1.960,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Podrejeno pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in zahtevku tožnice po temelju ugodi ter upošteva nadaljnje pritožbene stroške. Sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotavljalo dejanskega stanja, temveč je le povzelo navedbe pravdnih strank in izčrpno povzelo ugotovitve izvedenca. Te ugotovitve pa je sodišče vzelo kot ugotovljeno dejansko podlago sodbe. Naloga izvedenca ni, da ugotavlja potek škodnega dogodka, to je naloga sodišča. Sodišče pa je le zapisalo, da je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju. S takšnim postopanjem se ni ugotavljalo dejanskega stanja, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče ni obrazložilo, zakaj odobrava delo izvedenca, ki si kraja nesreče ni ogledal in je mnenje izdelal po spominu. Brez ogleda pa mnenje ni nepristransko in objektivno. Izvedenec tudi ni povedal, kje na voznem pasu voznice P. je bilo mesto trčenja. Tako je ostalo neraziskano, kakšni so bili sledovi na voznem pasu P. Izvedenec tudi napravi pravni zaključek, da vožnja približno 10 do 20 cm bližje sredinski črti, ni protipredpisna, kar pa je naloga sodišča. Tožnica ponovno opozarja, da kolikor bi tožnica z vozilom res zavila v levo, bi bilo njeno vozilo poškodovano po sprednji desni strani vozila. Če bi bila za škodni dogodek res odgovorna le tožnica, potem bi bili tudi sledovi hladilne tekočine na voznem pasu voznice P. V trenutku trka pa so bila tudi sila in kolesa voznice P. usmerjena v levo proti tožničinem vozilu. Zaradi teh pomislekov je tožnica predlagala postavitev novega izvedenca, čemur sodišče ni ugodilo. Sodišče si napačno tolmači 302. člen ZPP. V primeru spremembe sodnika se lahko le v soglasju s strankami odloči, da se priče in izvedenci ne zaslišijo znova. V tej zadevi pa je tožnica predlagala izločitev sodnega izvedenca, sodišče pa je kljub temu le-tega na naroku zaslišalo. Tožnica pa je že pred zadnjim narokom predlagala postavitev novega izvedenca.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je prometno nesrečo povzročila tožeča stranka, ki je zato za nastalo škodo tudi v celoti odgovorna. Sodišče druge stopnje se v celoti sklicuje na ugotovljeno dejansko stanje, zato ga ne ponavlja. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na strokovno, natančno, razumljivo in prepričljivo izvedensko mnenje izvedenca za promet dr. Č., ki je predložil mnenje in dopolnitev mnenja ter pričal, da je do trka vozil tožnice in stranske intervenientke z gotovostjo prišlo na voznem pasu stranske intervenientke. Izvedenec je svoje delo korektno opravil in sodišču ter strankam strokovno znanje s svojega področja razjasnil na način, ki odpravlja dvome glede dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko naj ne bi ugotovilo dejanskega stanja, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Naloga sodišča je bila, da ugotovi pravnorelevantna dejstva, pomembna za presojo odškodninske odgovornosti tožene stranke za nastalo škodo. Tekom postopka se je kot bistveno vprašanje pojavilo, na katerem voznem pasu je prišlo do trka. Glede na to, da gre za dejansko vprašanje, za katero pa je potrebno strokovno znanje izvedenca, je sodišče na predlog tožnice postavilo izvedenca za promet. Potrebno je tudi pojasniti, da se je v postopku kot sporno dejstvo pojavilo zgolj vprašanje, na katerem voznem pasu je prišlo do trka, vsa ostala dejstva pa so bila nesporna (npr. položaj vozil po nesreči). Izvedenec je tako uporabil svoje strokovno znanje samo pri odgovarjanju na vprašanje na katerem voznem pasu je prišlo do nesreče. Občutek pritožnice, da je sodišče preneslo ugotavljanje dejanskega poteka celotne nesreče na izvedenca, je tako neutemeljen, kljub temu da večji del sodbe obravnava zgolj to dejstvo, a, kot rečeno, je to edino sporno vprašanje.

Pritožnica je že v vlogah tekom postopka oporekala izvedenskemu mnenju in je že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, zakaj so vse navedbe neutemeljene (strani 8 do 10 sodbe). Sodišče druge stopnje pa k temu dodaja, da je zmotna trditev, da naj bi bilo izvedensko mnenje pristransko in neobjektivno zato, ker izvedenec ni opravil ogleda. V skladu z 220. členom ZPP se ogled opravi, če je za ugotovitev kakšnega dejstva ali pojasnitev kakšne okoliščine potrebno, da si sodišče stvar neposredno ogleda. Enak kriterij kot za opravljanje ogleda s strani sodišča je potrebno uporabiti tudi pri opravljanju ogleda s strani izvedenca. Le-ta bi bil dolžan opraviti ogled, če bi s tem ugotovil kakšno okoliščino, ki je pravno relevantna in v postopku sporna. Tožnica ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbenem postopku ne pojasni, zakaj bi bilo potrebno ogled opraviti oziroma katera sporna dejstva bi izvedenec pri ogledu ugotavljal. Dejstvo, na katerem odseku ceste se je zgodila nesreča in kakšna je tam cesta, tekom postopka nikoli ni bilo sporno. Na katerem voznem pasu pa je prišlo do trka, pa izvedenec z ogledom ne bi mogel ugotoviti, ali kot sam pojasni, z ogledom ne bi prišel do podatkov, ki jih za rešitev spornega vprašanja potrebuje. Izvedenec pojasni, da je do svojih zaključkov prišel na podlagi položaja obeh vozil po nesreči (ter zakonov fizike), česar ne bi mogel ugotoviti na ogledu, saj poškodovanih vozil ni več na kraju nesreče. Tožnica pa se nikoli ni protivila s strani izvedenca uporabljenih podatkov iz spisa, ki so bili osnova za nadaljnje ugotovitve izvedenca.

Res je, da izvedenec ni podal mnenja, kje natančno je prišlo do trka obeh vozil, a za materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, kdo je za nesrečo odgovoren, podatek o natančni točki trka ni pomemben. Izvedenec je, kot rečeno, z gotovostjo zatrdil, da je do nesreče prišlo na voznem pasu stranske intervenientke, torej je tožnica zavila preko sredinske črte na nasprotni vozni pas, kar pomeni, da je ona odgovorna za povzročeno nesrečo. Zaradi navedenega je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da je stranska intervenientka prispevala k nastanku škode, ker je izvedenec ugotovil, da je vozila 10 do 20 cm zunaj idealne sredine pasu proti sredinski črti. Bistveno je, da je vozila po svojem voznem pasu, zato ji ni mogoče pripisati nobene odgovornosti za nesrečo. Pritožbene navedbe, da naj bi se nesreča zgodila na voznem pasu tožnice, ker bi sicer bilo vozilo tožnice poškodovano po desni strani in da hladilna tekočina ne bi bila razlita po voznem pasu tožnice, so nestrokovne in nimajo opore v izvedenih dokazih, izvedenec pa jih je prepričljivo zavrnil. Prav tako je brez podlage pritožbena trditev, da so bila kolesa vozila stranske intervenientke v trenutku trka obrnjena v levo proti vozilu tožnice.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 3. odst. 302. člena ZPP, ki ureja položaj v primeru spremembe sodnika. Če se opravi narok pred spremenjenim senatom (sodnikom), se mora glavna obravnava znova začeti; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče, izvedenci in stranke ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč da se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Sodišče tako ni vezano na izjave strank glede ponovnega zaslišanja prič in izvedencev, ampak o tem samo odloči potem, ko se stranke izjavijo. Pri tem pa je potrebno pojasniti, da v predmetni zadevi izvedenec pred spremembo sodnika sploh še ni bil zaslišan, zato se ni ponavljalo njegovo zaslišanje, ampak se je opravilo prvo zaslišanje pred tistim sodnikom, ki je tudi izdal izpodbijano sodbo, zato načelo neposrednosti tudi iz tega vidika ni bilo kršeno. Pritožnica tudi v pritožbi zatrjuje, da je predlagala izločitev izvedenca, pri čemer je potrebno opozoriti, da je v predlogu za izločitev izvedenca (247. člen ZPP) potrebno navesti razloge za izločitev, česar pa tožnica ni navedla niti v postopku na prvi stopnji niti v pritožbi. Zgolj razlog, da izvedenec ni podal mnenja, ki bi bilo v korist tožnici, pa še ne upravičuje postavitve novega izvedenca.

Ob odsotnosti drugih pritožbenih razlogov je sodišče druge stopnje opravilo še uradni preizkus, ki je pokazal, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, zagrešilo pa tudi ni kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Ker torej v pritožbi uveljavljani niti uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani, je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka.