Jedro

Tožnik zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi mu jo povzročila toženka kot zakonodajalec (in ne kot delodajalec), s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov. Zahtevek s takšno utemeljitvijo ne sodi v okvir varstva pravic javnega uslužbenca in funkcionarja po desetem odstavku 3.a člena ZSPJS. V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena ZDSS-1, za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču.

2.Zoper sklep se pritožuje tožnik. Meni, da je podana kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki temelji v 23. členu Ustave RS. Gre za upravičenje, ki daje strankam pravico do vsebinske meritorne odločitve. Pojasnjuje, da od delodajalca zahteva plačilo razlike v plači. Njegov zahtevek izhaja tudi iz ureditve v 3. in 3.a členu ZSPJS. Posebnost je v tem, da mora biti plača sodnikov določena z zakonom. Sodišču prve stopnje očita, da se je sklicevalo na sklep VSRS I R 186/2024, ne da bi ugotovilo, ali med obema zadevama obstajajo bistveno enaka odločilna dejstva. Pri tem pa ni upoštevalo in se ni opredelilo do nobene od navedb, ki jih je tožnik navajal v zvezi z razlago materialnega prava. Meni, da tehnika uporabe ugotovitvenih odločb Ustavnega sodišča z rokom, v katerem naj zakonodajalec odpravi ugotovljeno neustavnost, ne more pomeniti, da sodniki nimajo pravnih zahtevkov za plačilo razlik v plači. Navedbe o kršitvi zakonodajalca predstavljajo le navedbe o dejstvih, ne pa tudi, kar zaključuje sodišče prve stopnje, da uveljavlja odškodninski zahtevek zoper zakonodajalca. Plače so mu bile izplačane v nasprotju z zakonom v delu, ki določa uskladitev z inflacijo in uvrstitev v plačni razred, zato mu mora delodajalec to razliko plačati. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pristojnost se presoja na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana (drugi odstavek 17. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Odločilne so torej tiste dejanske okoliščine spora, ki jih je tožnik zatrjeval v tožbi.

5.Tožnik je pri Delovnem sodišču v Mariboru zoper Republiko Slovenijo vložil tožbo, s katero od sodišča zahteva, da razsodi, da mu je toženka dolžna plačati prikrajšanje v višini razlik v plačah z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pojasnjuje, da zahteva plačilo iz dveh pravnih naslovov, in sicer uskladitve sodniških plač z inflacijo in odprave nesorazmerij med plačnimi razredi. Navaja, da bo šele odprava ugotovljene neustavnosti po obeh pravnih podlagah pomenila vzpostavitev ustavno skladnega in zakonitega plačnega položaja tožnika kot sodnika. Sklicuje se na odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-772/21 z dne 1. 6. 2023 in U-I-8/24 z dne 30. 5. 2024, ki se nanašata na sodniške plače. Poudarja, da gre za zavestno in namenoma storjeno kršitev nespoštovanja obvezne narave odločb Ustavnega sodišča, iz katerih jasno izhaja, da bi morala Vlada RS in Državni zbor v celoti odpraviti ugotovljeno neskladnost glede sodniških plač.

6.Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost države zaradi zakonodajne protipravnosti. Tožnik zahteva plačilo prikrajšanja oziroma škode v višini razlike v plačah, ki mu je nastala zaradi prenizke višine sodniških plač, ki jih toženka ni uredila z zakonom na ustavno skladen način, čeprav jo k temu zavezujejo odločbe Ustavnega sodišča RS. Tožnik torej zahteva povrnitev škode zaradi izgubljenega dohodka, ki naj bi mu jo povzročila toženka kot zakonodajalec (in ne kot delodajalec), s tem ko ni sprejela zakona, ki bi na ustavno skladen način uredil plače sodnikov.

7.Zahtevek s takšno utemeljitvijo ne sodi v okvir varstva pravic javnega uslužbenca in funkcionarja po desetem odstavku 3.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS).

8.V konkretnem primeru torej ne gre za nobenega od taksativno navedenih sporov iz 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), za katere je določena stvarna pristojnost delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih, temveč gre za spor iz civilnopravnega razmerja, za odločanje o katerem je na podlagi 1. člena ZPP stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

9.Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v primerljivi zadevi I R 186/2024.

10.Tožniku z izpodbijanim sklepom ni bila odvzeta pravica do sodnega varstva in meritorne odločitve o njegovem tožbenem zahtevku zoper toženko, kot očita v pritožbi. O tem bo v nadaljevanju postopka odločalo za to pristojno sodišče.

11.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Zveza: