Jedro

Tudi če je obtoženi povzročil prometno nezgodo s smrtnim izidom pod vplivom alkohola, izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije po sedmih letih od storitve, ko obtoženi v tem času ni bil obravnavan niti zaradi cestno prometnega prekrška, ni več primeren.

Izrek

Pritožbi obtoženega R. F. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji s p r e m e n i tako, da se stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil "B" kategorije za dobo petih mesecev n e i z r e č e . V ostalem se pritožba z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženi spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po II. in I. odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Izrečeni sta mu bili glavna kazen sedem mesecev zapora in stranska kazen prepovedi vožnje motornih vozil "B" kategorije za čas petih mesecev. Obtoženemu so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka v znesku 136.260,00 SIT in povprečnina v znesku 60.000,00 SIT. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obtoženi po zagovorniku zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je njeno spremembo ter izdajo oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno je še predlagal spremembo odločbe o kazenski sankciji ter odpustitev glavne kazni ali razveljavitev izreka o stranski kazni. Pritožba je delno utemeljena. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da ni storil očitanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse potrebne dokaze, jih pravilno ocenilo in zato pravilno ugotovilo njegovo krivdo za obravnavano prometno nesrečo. V pritožbi poudarjena primerna hitrost in njeni izračuni bi veljali za treznega voznika, kar pa obtoženi tudi po ugotovitvi izvedenca psihiatra ni bil, in kar je priznal tudi v pritožbi. Ne glede na dejstvo, da razen v zagovoru obnašanje pokojne oškodovanke pred trčenjem ni z ničemer dokazano, pa je isti izvedenec zavzel jasno stališče do obtoženčevega pričakovanja takšnega obnašanja. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje bi lahko obtoženi na takšno obnašanje, če bi bilo sicer dokazano, reagiral bistveno drugače, predvsem pa varno, če bi bil trezen. Zato ni našlo potrebe po angažiranju drugega izvedenca psihiatra oziroma izvedenca psihologa. V ravnanju pokojne oškodovanke, ki ga je resnično šele po 7 letih navajal samo obtoženi, ni podan spolni napad nanj, kakor se to zmotno zatrjuje v pritožbi. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo podlage za predlagano odpustitev kazni. Pri odmeri kazni je sodišče prve stopnje izrecno upoštevalo kot olajševalno lastno poškodovanje in priznanje krivde; slednja okoliščina glede na pritožbene navedbe ne drži. Obtoženi si je med kazenskim postopkom uredil življenje. Že zaradi vinjenosti ni mogoče odpustiti kazni, ker si je to oviro za varno vožnjo sam povzročil. Zato bo pač moral v zapor. Sodišče druge stopnje meni, da je izrečena glavna kazen primerna vsem ugotovljenim okoliščinam in je zato ni mogoče spremeniti v obtoženčevo korist. Pač pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da izrek stranske kazni zaradi časovne odmaknjenosti ni več potreben, še posebej, ker obtoženi ves čas kazenskega postopka na prvi stopnji ni bil obravnavan niti zaradi cestnoprometnega prekrška. Tudi razlogi, navedeni v pritožbi, upravičujejo odpravo stranske kazni. Zato je sodišče druge stopnje v tem delu pritožbi ugodilo. V pritožbi ni obrazloženo, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Sodišče druge stopnje se je tudi glede kršitev te vrste omejilo na obseg uradnega preizkusa, pa jih ni ugotovilo. Glede na obrazloženo je pritožniku priznan samo delni pritožbeni uspeh, zaradi česar je odpadla odločba o stroških pritožbenega postopka.