Jedro

Ob upoštevanju, da je toženka predložila evidence izrabe prostih dni oziroma tedenskega počitka, pri čemer tožnik ni konkretno navedel niti izpovedal, kakšno delo je opravljal na posamezni dan, ki je v evidenci zaveden kot prost, je utemeljeno presodilo, da toženka njegove pravice do tedenskega počitka v pretežnem delu ni kršila (saj tožnik ni dokazal, da je na točno določen dan tedenskega počitka, ki je kot tak zaveden v evidenci, opravljal delo).

Tožnik na ugovor toženke, da je redno delo dnevno trajalo 10 ur, ni konkretiziral svoje trditvene podlage glede kršitve dnevnega počitka tako, da bi določno navedel, katere operativne naloge, ki so trajale več kot 12 ur, je opravljal na katere dneve.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za plačilo 41.538,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2016 do plačila s sklepom postopek ustavilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v 8 dneh plača 972,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2016 do plačila (II. točka izreka). Višji zahtevek (za plačilo 7.879,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2016 do plačila in za razliko v dodatku za nevarne naloge med dejansko izplačanim dodatkom v znesku 1.000,00 EUR in dodatkom v znesku 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženki v 8 dneh plača 2.223,05 EUR stroškov postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenih dokazov nepravilno zaključilo, da mu je bil počitek zagotovljen. Vse priče so namreč usklajeno povedale, da tožnik brez delovnih obveznosti ni bil noben dan na misiji. Dokazna ocena je povsem enostranska. Če je sodišče menilo, da so izvajanja tožnika nejasna ali nepopolna, bi ga moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, da svoje navedbe dopolni. Ker ni tako ravnalo, je bistveno kršilo določbe postopka. V nasprotju z dejanskim stanjem in sodno prakso je odločilo, da se razporeditev v QRF oziroma druga oblika pripravljenosti ne šteje za opravljanje dela za delodajalca, ki bi onemogočalo izrabo počitka. Nepravilno je oprlo na sodno prakso, ki je obravnavala zgolj primere, ko razporeditev v QRF ni omejevala prostočasne dejavnosti in v katerih so bili odzivni časi bistveno daljši. Tožnik v času razporeditve v QRF ni imel možnosti ustrezne regeneracije, zahtevan odzivni čas pa je bil 15-30 minut. Sodišče tudi ni upoštevalo 256. in 257. člena Pravil službe v Slovenski vojski, ki varovanje objektov in območij ter intervencijo (tudi QRF) uvrščata pod stražo. Za odločitev je tako relevantna tudi odločba VSRS VIII Ips 196/2018, ki pripravljenost na straži uvršča v delovni čas. Neutemeljeno sodišče prve stopnje v delovno obremenitev ni uvrstilo sestankov s partnersko enoto oboroženih sil ZDA. Sestanki so potekali vsak večer od 19. ure dalje in so trajali cca 1 uro, namenjeni pa so bili dogovorom o prihajajočih nalogah, predajali so se tudi obveščevalni podatki. Tožnikove navedbe so številne priče potrdile. Obrazložitev sodišča v tem delu je pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. V nasprotju z listinami v spisu je zaključilo tudi, da naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, koliko je bilo sestankov na teden, saj so priče A. A., B. B., C. C. in D. D. jasno izpovedale, da so bili ti sestanki vsak večer. Neutemeljeno je sodišče štelo za dokazano zgolj tisto, kar izhaja iz toženkinih evidenc, tožnikovih navedb in dokazov pa ni upoštevalo. Tudi toženkine priče E. E. in F. F. so potrdile pomanjkljivost toženkinih evidenc. Dodatno konkretizacijo in dokazovanje navedb je tožniku onemogočila prav toženka, zaradi pomanjkljivega vodenja evidenc. Vodila jih je v nasprotju s SOP, kar pa tožniku ne more iti v škodo, temveč je potrebno njegove navedbe šteti za resnične. Sodišče bi moralo upoštevati, da toženka ni predložila vseh listin, katere ji je naložilo sodišče, zato bi moralo šteti, da tožniku dnevni in tedenski počitek ni bil omogočen. Sodišče tudi ni ustrezno obrazložilo, zakaj vzdrževanje in priprava opreme ter urejanje dokumentacije pred in po nalogi ne šteje za delovno obremenitev, ki onemogoča izrabo počitka. Priprave na nalogo je bilo potrebno izvesti vsak dan pred posamezno nalogo. Ko pripadnik pripravlja opremo za naslednji dan, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti. Sklicuje se na odločitev SEU v zadevi C-518/15. Nadomestilo za neizkoriščen tedenski počitek je neutemeljeno priznano zgolj za 5 dni in ne vsaj za 7, kolikor je razlika med polnimi tedni misije in številom domnevno zagotovljenih dni počitka. Tožnik je zahteval odškodnino za 28 dni (to pa zajema 7 in ne zgolj 5 dni, za kolikor je sodišče ugotovilo, da mu počitek nesporno ni bil omogočen). Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik dne 17. 10. 2013, ko naj bi bil po podatkih toženke prost, sodeloval na nalogi "G.", enako tudi ne, da je dne 19. 11. 2013, 18. 11. 2013, 7. 12. 2013 in 25. 2. 2014 pripravljal poročila po bojnih nalogah prejšnjega dne, niti da je dne 10. 2. 2014 koristil poseben misijski dopust. Do teh navedb se ni opredelilo. Zmotno je tudi stališče glede dodatka za nevarne naloge. Sodišče lahko poseže v dodatek, ki ga določi minister. Pripadniki so upravičeni do višjega dodatka, če se v sodnem postopku dokažejo okoliščine, ki višji dodatek utemeljujejo. Bistveno je dejansko delo tožnika, ne pa odločitev ministra. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je nepravilna tudi stroškovna odločitev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Odločitev sodišča glede prisojene odškodnine za pet dni nezagotovljenega tedenskega počitka je zmotna, saj sodišče ni ugotavljalo, za konkretno koliko ur in konkretno katere dni (datumsko navedene) je bil tožnik za počitek prikrajšan. Sodba ne vsebuje razlogov glede pomembnega pravnega vprašanja (ne)enovitosti pravice do tedenskega počitka. Povsem pavšalno je ocenilo, da je toženka tožniku kršila pravico do tedenskega počitka v petih dneh za celotnih 8 ur. S tem je zagrešilo bistvene kršitve pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni upoštevalo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu in je kršilo pravico toženke do izjave. Glede teh 5 dni sodišče ni izvajalo dokazov in je tako dejansko stanje glede dela tožnika v teh 5 dneh ostalo nepopolno ugotovljeno. Gre za sodbo presenečenja, saj je toženka zaradi odsotnosti jasnih trditev tožnika pričakovala, da bo sodišče zahtevek zavrnilo. Toženka ugovarja višini priznanega zneska, saj škoda ni bila konkretizirana. Sodbe ni mogoče preizkusiti glede tega, ali tožniku res pripada odškodnina za vseh 8 ur, tudi ni mogoče ugotoviti, na kateri del trajanja misije se nanaša spornih 5 dni. Zgolj nahajanje v bazi in v pripravljenosti brez aktivacije, ne pomeni kršitve pravice do počitka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku določilo odškodnino. Tožnik je bil namreč zelo nejasen pri določitvi narave svojega zahtevka. Tožniku tudi ni nastala nobena škoda, saj je nesporno prejel plačo za celotno obdobje na misiji, ne glede na to, ali je delal ali počival. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. V izreku sodišče tožniku dosoja "plačilo" in ne odškodnine ali nadomestila. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je dosledno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, nobenih navedb in dokazov ni spregledalo, jasno je tudi obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je sprejelo svoje dokazne zaključke in zakaj določenim dokazom ni sledilo. Dokazni zaključki so sposobni pritožbenega preizkusa, ocena izvedenih dokazov pa je tudi vsebinsko prepričljiva. Če se stranki z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno ne strinjata, to ne pomeni, da obrazložitve o tem ni, da je pomanjkljiva ali da je v nasprotju z listinami v spisu.

8. Sodišče prve stopnje je odločalo o zahtevku tožnika za plačilo odškodnine zaradi neizkoriščenih ur dnevnega počitka, neizkoriščenih dni tedenskega počitka ter dodatka za nevarne naloge v obdobju od 19. 9. 2013 do 5. 5. 2014, ko je bil tožnik napoten na opravljanje vojaške službe izven države v Afganistan, in sicer v okviru sodelovanja Republike Slovenije in Slovenske vojske v mirovni operaciji ISAF pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Tožnik je opravljal delo specialista operaterja bojne skupine ESD. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka tožniku dnevni počitek zagotovila, zato je v tem delu njegov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da mu toženka ni zagotovila pet od pripadajočih 28 dni tedenskega počitka, zato je v tem delu zahtevku delno ugodilo. Zahtevek iz naslova dodatka za nevarne naloge je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bil za navedeno misijo z odredbo ministra določen dodatek v višini 1.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki v izpodbijani sodbi, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja: _Glede tedenskega počitka_

9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.), ki urejata pravico do tedenskega počitka. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve te pravice na mednarodni misiji je utemeljeno v pretežnem delu zavrnilo, pri čemer je sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice. Upoštevanje Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009 in nadalj.), zlasti režima dela in bivanja na mednarodni misiji (omejitev gibanja izven baze, nošenje uniforme, spoštovanje urnika in hišnega reda, …), in s tem povezane omejitve same po sebi ne posegajo v pravico do tedenskega počitka (prim. odločbe VSRS VIII Ips 11/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 94/2019, VIII Ips 3/2020, VIII Ips 18/2020). Za presojo, ali vojaku na mednarodni misiji ni bil omogočen tedenski počitek, je bistveno, katere naloge je moral opraviti oziroma katero delo konkretno je opravljal v dneh, ki so zavedeni kot prosti (odločbe VSRS VIII Ips 32/2019, VIII Ips 65/2019, VIII Ips 18/2020, VIII Ips 22/2020).

10. Tožnik v pritožbi, kot pojasnjeno, neutemeljeno oporeka dokazni oceni sodišča prve stopnje. Ob upoštevanju, da je toženka predložila evidence izrabe prostih dni oziroma tedenskega počitka, pri čemer tožnik ni konkretno navedel niti izpovedal, kakšno delo je opravljal na posamezni dan, ki je v evidenci zaveden kot prost, je utemeljeno presodilo, da toženka njegove pravice do tedenskega počitka v pretežnem delu ni kršila (saj tožnik ni dokazal, da je na točno določen dan tedenskega počitka, ki je kot tak zaveden v evidenci, opravljal delo). Pravilno je sodišče prve stopnje štelo, da se je glede na toženkino konkretizacijo dni, ko naj bi bil tožnik prost, aktualno trditveno in dokazno breme prevalilo na tožnika, ki tega bremena ni zmogel. Pri tem se tožnik neutemeljeno sklicuje na izpovedi prič A. A., C. C., D. D., H. H. in B. B., saj tudi slednje o njegovih konkretnih zadolžitvah na določene dneve niso znali izpovedati.

11. Zgolj dejstvo, da je bil tožnik razporejen v QRF in da je bil v pripravljenosti in na razpolago delodajalcu, še ne pomeni, da je s tem opravljal delo, ki bi kršilo pravico do tedenskega počitka. Sama formalna razporeditev v QRF ne predstavlja posega v pravico do tedenskega počitka. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je razporeditev v QRF pomenila zgolj pripravljenost na delo v smislu, da bi se moral tožnik, če bi bilo to potrebno, na delo hitro odzvati (v času cca 15-30 minut). Sodišče je pri tem ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju - ko je bil formalno razporejen v QRF - ni bil nikoli aktiviran. Toženka je posledično v primeru, ker do aktivacije ni prišlo, tožniku pravilno priznala tedenski počitek, saj tožnik v tem času ni opravljal nikakršnih delovnih nalog. Hkrati je treba upoštevati, da gre v konkretnem primeru za opravljanje vojaške misije v bazi v tujini, ki je pripadniki niti niso smeli prosto zapuščati, kar pomeni, da so bili že zaradi narave misije omejeni pri opravljanju dejavnosti v prostem času oziroma v času, ki je bil namenjen počitku. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi formalna razporeditev v QRF pripravljenost kakorkoli dodatno posegala oziroma omejevala prostočasne dejavnosti pripadnikov, tega tožnik konkretizirano niti ni zatrjeval (trdil je le, da je moral biti v tem času v bojni opremi, ni smel piti alkohola, gibati se je moral skupaj s pripadniki svoje enote). Posledično ni mogoče šteti, da je bila tožniku v času, ko je bil razporejen v QRF, kršena pravica do tedenskega počitka. Tudi iz celovite presoje okoliščin obravnavanega primera, ob upoštevanju zatrjevanega časa morebitne aktivacije in narave misije, ne izhaja, da bi zaveze, ki jih je imel tožnik v času pripravljenosti bile take, da bi objektivno in bistveno vplivale na njegovo možnost izrabe počitka.

12. Tožnik ni zatrjeval, da je v času QRF pripravljenosti varoval objekte ali izvajal intervencije, zato je njegova primerjava s stražo in sklicevanje na 256. in 257. člen Pravil službe v Slovenski vojski in odločbo VSRS, opr. št. VIII Ips 196/2018 neutemeljeno. Dejavnost straže po stališču Vrhovnega sodišča RS tudi sicer spada v "običajno službo" v mirnem času, brez posebnosti, kar za obravnavani primer (mednarodna misija v Afganistanu) ni mogoče trditi.

13. Večini opravil, ki jih tožnik izpostavlja v pritožbi in vztraja, da mu je bila zaradi njih kršena pravica do počitka (vzdrževanje in priprava opreme ter urejanje dokumentacije pred in po nalogi, QRF pripravljenost), je skupno, da gre dejansko za spoštovanje pravil delovanja in bivanja pripadnikov slovenske vojske na mednarodnih misijah in ne za opravljanje dela za delodajalca, kot nasprotja počitku. Iz navedenega razloga je tudi neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na odločitev SEU v zadevi C-518/15 (kot to smiselno izhaja tudi iz obrazložitve sodbe VSRS, opr. št. 40/2020).1 Vrhovno sodišče je v istovrstnih zadevah že večkrat izpostavilo, da je treba ločiti pravila reda in obnašanja (ki se zahtevajo v takšnih sredinah, kot je vojaška baza) in delovne obveznosti.2 Spoštovanje pravil delovanja in odnosov v vojski je, kot je izpostavilo, tudi sicer odraz posebnega pravnega in dejanskega položaja pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo. Med značilnosti vojaške službe in tudi mednarodne misije spada dolžnost pripadnikov, da spoštujejo pravila vojske, katere pripadniki so, in pravila mednarodne misije, česar ni mogoče šteti za dolžnost, ki že sama po sebi izključuje možnost počitka.

14. Sodišče prve stopnje utemeljeno v delovno obremenitev ni uvrstilo dnevnih sestankov s partnersko enoto oboroženih sil ZDA. Kot izhaja iz novejše sodne prakse (npr. zadeve VIII Ips 31/2019, VIII Ips 11/2019) sestanki v smislu krajšega dnevnega informiranja pripadnikov o aktualni situaciji oziroma dnevno informiranje o nalogah naslednjega dne ne predstavljajo delovne obveznosti, ki bi posegala v pravico pripadnika do tedenskega počitka, temveč so sestavni del vojaških misij na kritičnih območjih, na kateri morajo nadrejeni pripadnike ažurno seznanjati z varnostnimi in drugimi relevantnimi informacijami. Iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi ti vsakodnevni sestanki, presegli navedeni okvir. Glede teh sestankov sodišče prve stopnje ni zaključilo ničesar, kar ne bi izhajalo iz zaslišanja prič. Drži, da so priče A. A., B. B., C. C. in D. D. izpovedale, da so bili ti sestanki vsak večer, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, vendar pa niti na njihovi podlagi ni moglo ugotoviti, da bi vsi ti sestanki (ali vsaj kakšen od njih in kateri natančno) pomenil več kot le ažurno dnevno informiranje z varnostnimi in drugimi relevantnimi informacijami ter bi torej presegali standardna opravila, ki jih terja režim bivanja in dela na misiji. Obrazložitev je tudi v tem delu jasna in jo je mogoče preizkusiti.

15. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). V skladu s 7. in 212. členom ZPP mora delavec v procesni vlogi tožnika navesti dejstva, iz katerih izhaja pravna posledica, ki je zanj ugodna, da se lahko šteje tožbeni zahtevek za pravno sklepčnega na ravni podanih tožbenih trditev. Samo v okviru sklepčnih trditev,3 iz katerih izhaja možnost ugoditve tožbenemu zahtevku (če se izkažejo zatrjevana dejstva na podlagi izvedenih dokazov za resnična), je sodišče dolžno voditi postopek.4 Če bi torej sodišče prve stopnje tožnika, po tem, ko je toženka v spis predložila evidence, iz katerih izhaja, na katere dneve mu je bil zagotovljen počitek, v okviru materialno procesnega vodstva opozarjalo, da je dolžan natančneje navesti, katere konkretne naloge in v kakšnem obsegu je opravljal na dneve, ki so v evidencah zavedeni kot prosti, bi bilo takšno pozivanje sodišča, za katero se zavzema tožnik, ekscesno in celo pristransko ter bi predstavljalo aktivnost sodišča, ki bi porušilo razpravno ravnovesje v postopku.

16. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju dejstva, da tožnik tekom stanja pripravljenosti nikoli ni bil aktiviran, na podlagi mesečnih poročil poveljnika, iz katerih izhajajo dnevi, v katerih je bil tožnik v pripravljenosti ter na podlagi izpovedi tožnika in (tudi) s strani tožnika predlaganih prič, ki niso znali povedati o njegovih konkretnih zadolžitvah na določene dneve, vsebini evidenc utemeljeno sledilo. Pri tem ni bistveno, da so toženkine priče E. E. in F. F. potrdile nekatere pomanjkljivosti toženkinih evidenc, temveč je bistveno, da tožnik, razen da je bil v pripravljenosti, ni dokazal konkretnih zadolžitev na navedene, točno določene dneve, za katere je toženka trdila, da mu je zagotovila tedenski počitek. Toženkino, s strani tožnika zatrjevano pomanjkljivo vodenje evidenc oziroma nepredložitev evidenc, ki jih je zahteval (poročila, ki jih je potrditvah tožnika pripravljal za BKs ESD F. F.), ne pomeni, da mu je toženka onemogočila konkretizacijo in dokazovanje navedb, niti ne predpostavlja posledice, za katero se zavzema tožnik (da bi moralo sodišče njegove navedbe šteti za resnične). Tožnik, ki trdi, da mu je toženka kršila pravice iz delovnega razmerja, bi vsekakor moral vedeti in tudi navesti, kdaj je delo opravljal, kakšno delo konkretno je opravljal in v kakšnem obsegu ga je opravljal v času, ko bi sicer moral imeti počitek. Ker je takšna konkretizacija umanjkala, je sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve pravilno pojasnilo, da avtomatičen sklep o dokazanosti dejstva, ki ga je skušal tožnik dokazati z listinami, s katerimi naj bi razpolagala toženka, ni mogoč.

17. Tožnik je zahtevek za plačilo odškodnine za 28 dni neizkoriščenega tedenskega počitka oblikoval na podlagi izhodišča, da mu v času misije, ki je trajala 30 tednov (ob upoštevanju misijskega dopusta), tak počitek nikoli ni bil omogočen. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženka po lastnih navedbah zagotovila tožniku na sporni misiji (le) 23 dni tedenskega počitka. Ugoditev zahtevku za plačilo odškodnine za pet dni neizkoriščenega tedenskega počitka temelji na tem, da tožnik odškodnino zahteva za 28 dni, sodišče pa na podlagi priznanih dejstev s strani toženke ugotavlja, da mu tedenski počitek ni bil zagotovljen v petih primerih. Sodišče prve stopnje mu je za te dneve pravilno priznalo odškodnino za zahtevanih 8 ur dnevno, saj je sama toženka trdila, da je bila tožnikova delovna obremenitev na dneve, ko ni bil prost, 10-urna. Sodišče torej ni izhajalo iz predpostavke kršenja enovite pravice, kot to zmotno predpostavlja toženka v pritožbi. Glede na podano trditveno podlago strank, dodatno ugotavljanje dejstev (za konkretno katere dneve je bil tožnik za počitek prikrajšan in kaj natančno je v teh dnevih počel) zato ni bilo potrebno. Pravila o trditvenem in dokaznem bremenu niso bila nepravilno uporabljena (toženka niti ne navede v čem konkretno naj bi bila nepravilno uporabljena), zato s tem v zvezi ni podana nikakršna bistvena kršitev določb postopka. Ugotovitev dejstev na podlagi skladnih oziroma neprerekanih navedb strank tudi ne pomeni sodbe presenečenja. O sodbi presenečenja je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank oziroma nobeno od nižjih sodišč v postopku ni sklicevala oziroma sklicevalo, zato strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati, česar pa toženka v pritožbi niti ne zatrjuje.5

18. Višina priznane odškodnine za pet neizkoriščenih dni tedenskega počitka je skladna z ustaljeno sodno prakso. Prisojena je bila za premoženjsko škodo, ker je tožnik v teh dneh v času predvidenega tedenskega počitka opravil zatrjevanih 8 ur dela. Upoštevajoč navedeno je pravilen tudi način izračuna odškodnine za premoženjsko škodo po dejansko opravljenih urah z upoštevanjem 100 % vrednosti urne postavke. Iz navedb tožnika v postopku na prvi stopnji povsem jasno izhaja, da je zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi kršenja pogodbenih obveznosti. Slednje je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo. Tudi ni podana s strani toženke zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek ni v nikakršnem nasprotju z obrazložitvijo. Iz izreka izhaja, da je toženka tožniku dolžna plačati znesek 972,80 EUR, pri čemer je iz obrazložitve razvidno, da slednje predstavlja plačilo odškodnine za premoženjsko škodo.

19. Zavrnitev zahtevka za plačilo odškodnine za preostale vtoževane dni (23 dni) neizkoriščenega tedenskega počitka pa temelji na ugotovitvi, da je toženka dokazala, da je tožniku zagotovila 23 dni tedenskega počitka (od vtoževanih 28), in sicer na dneve, kot so razvidni iz predloženih evidenc. Nerazumljive in posledično neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, da sodišče ni upoštevalo in se ni opredelilo do njegovih trditev, da je dne 17. 10. 2013 sodeloval na nalogi "G.", da je dne 19. 11. 2013, 18. 11. 2013, 7. 12. 2013 in 25. 2. 2014 pripravljal poročila po bojnih nalogah prejšnjega dne, ter da je dne 10. 2. 2014 koristil poseben misijski dopust. Toženka namreč niti ni zatrjevala, da je bil tožniku na navedene dneve zagotovljen tedenski počitek, tožnik pa ne, da bi mu moral biti zagotovljen prav na navedene dneve. V kvoto 23 zagotovljenih dni tedenskega počitka navedeni dnevi torej niso zajeti.

_**Glede dnevnega počitka**_

20. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku, ki temelji na zatrjevani kršitvi pravice do dnevnega počitka, pravilno izhajalo iz določb 155. člena ZDR-1 in 97.f člena ZObr, ki to pravico urejata. Pravilno je ugotovilo, da tožnik na ugovor toženke, da je redno delo dnevno trajalo 10 ur, ni konkretiziral svoje trditvene podlage glede kršitve dnevnega počitka tako, da bi določno navedel, katere operativne naloge, ki so trajale več kot 12 ur, je opravljal na katere dneve. Ni konkretiziral, na katere dneve so potekale daljše priprave na operativne naloge in na katere dneve urejanje opreme in dokumentacije na način, da je bilo poseženo v dnevni počitek. Tudi ni zatrdil tistih dni, ko naj bi bile naloge manj intenzivne, a naj bi bilo v njegovo pravico do dnevnega počitka vseeno poseženo zaradi rednih večernih sestankov s partnersko enoto oboroženih sil ZDA, ki so bili običajno organizirani ob 19. uri. Glede na takšno situacijo in dejstvo, da je tožnik tekom postopka zneskovno omejil svoj zahtevek v tem delu in vtoževal "le" še odškodnino za pet ur dnevnega počitka na teden6 (glede na trajanje sestankov) je sodišče prve stopnje pravilno presojalo le, ali je bila tožniku kršena pravica do dnevnega počitka zaradi vsakodnevnih večernih sestankov. Na podlagi izvedenih dokazov (tako zaslišanja tožnika kot prič) je iz razlogov, kot izhajajo iz točke 14 obrazložitve te sodbe utemeljeno zaključilo, da teh sestankov ni mogoče šteti v delovno obremenitev, ki posega v pravico tožnika do dnevnega počitka. Dokazni standard pri ocenjevanju dokazov glede zagotavljanja dnevnega počitka je bil pravilno uporabljen. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vsakega posameznega (relevantnega) dokaza posebej, nato pa na podlagi ocene teh dokazov napravilo pravilen zaključek o zagotovljenem dnevnem počitku. S tem je zadostilo standardu potrebnega dokaznega prepričanja.

_**Glede dodatka za nevarne naloge**_

21. Tožnik je uveljavljal tudi plačilo razlike med že plačanim dodatkom za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR mesečno in po njegovem mnenju pripadajočim mu dodatkom v višini 1.500,00 EUR mesečno. V relevantnem obdobju je Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Ur. l. RS; št. 67/2008 in nadaljnji, v nadaljevanju: Uredba) v 4. točki prvega odstavka 9. člena dodatek za nevarne naloge v višini 1.500,00 EUR določala za bojno delovanje, stalno uveljavljanje miru v sklopu stabilizacijskega delovanja, protiteroristično in specialno delovanje, zračni transport v podporo silam pri izvajanju bojnega delovanja, pomorski transport v podporo silam pri izvajanju bojnega delovanja, pomorsko prestrezanje v območju operacije, odstranjevanje in uničevanja min.

22. V skladu z drugim odstavkom 9. člena Uredbe se dodatek za nevarne naloge določi na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v mednarodno operacijo ali misijo (v nadaljevanju: MOM) v skladu z mandatom in načrtom MOM. Iz 46. člena ZObr izhaja, da dodatek določi minister s posebnim aktom. To izhaja tudi iz tretjega odstavka 9. člena Uredbe, ki sicer ureja spremembo višine dodatka zaradi spremenjenih okoliščin in izrecno določa, da to določi minister na predlog Generalštaba Slovenske vojske. Navedeno pomeni, da pravna podlaga za določitev dodatka za nevarne naloge posameznemu pripadniku na MOM ni zgolj ZObr in Uredba, temveč predvsem splošni akt ministra, s katerim določi dodatek za izvajanje nevarnih nalog na podlagi sprejete odločitve o napotitvi v MOM v skladu z mandatom in načrtom MOM. Pripadnik je tako lahko upravičen le do takšnega dodatka, kot je za konkretno misijo določen v odredbi ministra. Takšno stališče izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, na katero se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo (VIII Ips 34/2020, VIII Ips 5/2021, VIII Ips 28/2021, VIII Ips 37/2021).

23. Ob takšni ureditvi tožnik, ki je sodeloval na mednarodni misiji, za katero je bil z odredbo ministra predviden dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR, ne more biti upravičen do dodatka v višini 1.500,00 EUR, ker naj bi dejansko opravljal naloge, ki sodijo v 4. točko prvega odstavka 9. člena Uredbe. Tudi sicer pritožba ne konkretizira razmer oziroma okoliščin, ki pri oceni, na kateri temelji odredba ministra iz leta 2013, ne bi bile upoštevane. Tožniku je bil na podlagi odredbe ministra določen dodatek za nevarne naloge v višini 1.000,00 EUR, zato do višjega dodatka ni upravičen. Glede na obrazloženo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo višjega dodatka za nevarne naloge materialnopravno pravilna.

24. Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 V konkretni zadevi se je pritožbeno sodišče sklicevalo na odločitev SEU v zadevi C-518/15, vendar Vrhovno sodišče RS razlogov pritožbenega sodišča ni sprejelo. 2 Primerjaj tudi odločbi VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020, VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019. 3 Sklepčnost tožbe pomeni v svojem bistvu tožnikovo trditveno breme (prvi odstavek 7. člena ZPP). 4 Tako tudi VSRS, opr. št. VIII Ips 38/2016. 5 Tako odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up 765/15 in številne sodbe pritožbenega sodišča, npr. Pdp 178/2022, Pdp 398/2021 in Pdp 404/2022. 6 28 tednov x 5 ur.