Jedro

Če upoštevamo, da t. i. neprava obnova postopka po 183. členu ZPIZ-2 omogoča poseg v pravnomočno odločbo tudi v primeru kršitev materialnega prava, mora upravni organ, ki uporabi to izredno pravno sredstvo, takšen poseg posebej utemeljiti. Poseg v pravnomočno odločbo zaradi kršitve materialnega prava bi bil lahko utemeljen le, če bi temeljil na novih okoliščinah pravne narave, ki bi bile za toženca zavezujoče tako, da bi jih bil ta dolžan upoštevati. Nove okoliščine lahko predstavljajo le odločitve Ustavnega sodišča RS ali Sodišča EU o pravilni razlagi in uporabi prava EU.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 12. 3. 2024 in št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 19. 1. 2024 ter višjo odmero starostne pokojnine oz. vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje.

2.Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi pojasnjuje, da absolutna razlika v odstotnih točkah 6,25 % (63,50 - 57,25 = 6,25) ne pove skoraj nič. Bistvena je relativna razlika. Leta 2018 je razlika (relativna) med odmernimi odstotki za moške in ženske znašala 10,92 % (63,50 / 57,25 - 1 = 10,92 %) v korist žensk. Postopnost, ki jo sodba omenja v povezavi z ustavnosodno prakso, nima neposredne zveze s postopnostjo, ki jo opredeljuje Direktiva. Sodišče napačno razlaga, da iz sodbe Sodišča EU v zadevi C-154/92 (van Cant), izhaja, da šele po izenačenju upokojitvene starosti za oba spola preneha dopustnost različnega načina izračuna pokojnine glede na spol, dotlej pa je to dopustno. V zadevah C-377/96 (August de Vriendt) in C-154/96 (Louis Wolfs), Sodišče EU razloguje, da je v primeru različne upokojitvene starosti različen način izračuna pokojnine dovoljen, vendar samo v tolikšni meri, kolikor je nujno in objektivno povezano z upokojitveno starostjo. V tožnikovem primeru odmerni odstotek ni bil povezan z upokojitveno starostjo, zato bi moral biti popolnoma enak, kot je v letu tožnikove upokojitve pripadal upokojenkam. Za odmero pokojnine je pri tožniku pomembna izključno dosežena pokojninska doba, saj bi se mu pri dopolnjeni pokojninski dobi 40 let, pokojnina odmerila enako, če bi se upokojil pri 60 ali 70 let starosti. Zadeva van Cant je neustrezna za opravičevanje razlike v odmernih odstotkih tudi zato, ker je v belgijski zakonodaji za oba spola veljal enak odmerni odstotek. Sodišče EU v sodbah (npr. C‑377/96, C-154/96) pod pojmom "dovoljene oblike diskriminacije" nima v mislih razlik, ki bi pripeljale do končne razlike med moškimi in ženskimi odmernimi odstotki, ampak naj bi diskriminacija pripeljala do končne enakosti. Ker imajo ženske nižjo upokojitveno starost in zato manj let prispevajo v pokojninsko blagajno, naj bi prav ta dovoljena diskriminacija, ženskam omogočala pošten način izračuna pokojnine, ki bi kompenziral njihovo manjše število let pokojninske dobe. Gre za različen način izračuna pokojnine glede na spol, ki ga Direktiva prepoveduje, če ni nujno in objektivno povezan z razliko v upokojitveni starosti. Ker te povezave pri tožniku ni bilo, različen način izračuna pokojnine ni bil dovoljen. Sodba je pomanjkljivo obrazložena, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Podana je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do pravno pomembnih navedb tožnika. Iz več zadev Sodišča EU (C-328/91, C-92/94, C-139/95, C-104/98, C-196/98) izhaja, da je obseg dovoljenega odstopanja, opredeljenega z besedami "morebitne vplive le-tega na druge dajatve", vsebovanega v členu 7(1)(a) Direktive, omejen na oblike diskriminacije, ki so nujno in objektivno povezane z razliko v upokojitveni starosti. Izpostavil je zadevo C-356/09 (Christine Kleist), ki naj bi bila primerljiva s tožnikovim primerom, saj je želela Republika Avstrija na podlagi izjeme od načela enakega obravnavanja iz člena 7(1)(a) Direktive uvesti ureditev, ki določa različno zakonsko upokojitveno starost za moške in ženske, da bi se izravnal slabši socialni, družinski in finančni položaj, ki so mu izpostavljene ženske, vendar je Sodišče EU odločilo, da je treba izjemo od prepovedi diskriminacije zaradi spola razlagati ozko, tako da velja le glede določitve upokojitvene starosti za dodelitev starostne pokojnine in glede posledic, ki lahko v zvezi s tem nastopijo za druge dajatve socialne varnosti. Podobna je tudi sodba Sodišča EU v zadevi C-207/04 (Paolo Vergani). Sodišče razloguje, da je treba člen 7(1)(a) Direktive razlagati strogo in ne npr. za namen davčne olajšave. Odmera tožnikove pokojnine ni povezana z upokojitveno starostjo, ampak samo s pokojninsko dobo, zato ni nobene osnove za različno odmero pokojnine glede na spol. Razlika je nastala po napaki zakonodajalca, ki je spregledal, da bi v ZPIZ-1 in ZPIZ-2, ob uvedbi prehodnega obdobja glede podaljševanja polne pokojninske dobe za ženske, moral nujno predvideti tudi ustrezno prehodno obdobje za odmerne odstotke. Sodišče je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo in je podana kršitev 8. člena ZPP (prosta presoja dokazov), saj je dokazna ocena sodišča neprepričljiva. Leta 2018 bi za tožnika moral veljati enak odmerni odstotek kot je takrat veljal za ženske. Odločitev sodišča prve stopnje predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do pravičnega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Podana je kršitev 14. člena Ustave, in sicer tako z vidika diskriminacije med spoloma, kot tudi z vidika kršitve načela enakega obravnavanja situacij, ki so v bistvenem enake. Poseženo je v tožnikovo ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave) in pravico do pokojnine (50. člen Ustave RS). Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oz. sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. postavi predhodno vprašanje Sodišču EU. To naj odloči o vprašanju, ali Direktiva dovoljuje različen izračun pokojnine glede na spol v primeru, ko za oba spola velja enaka polna pokojninska doba in je v skladu z nacionalno zakonodajo dosežena pokojninska doba edini relevantni dejavnik za določanje odmernega odstotka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih in ostalih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti ter tudi ne do kršitve pravice do izjave (22. člen Ustave) in pravice do poštenega sojenja (6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - EKČP). Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5.Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijano sodbo moč preizkusiti, saj vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je tožbeni zahtevek zavrnjen. Postopek na prvi stopnji tudi ni obremenjen s kršitvijo pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika.

6.Tožnik zmotno nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje z očitkom, da je neprepričljiva. Sodišče prve stopnje je dokazno oceno napravilo upoštevajoč metodološke napotke iz 8. člena ZPP. V okviru proste presoje dokazov je sodišče po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodilo, katera dejstva se štejejo za dokazana. Svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo.

7.Toženec je tožniku z odločbo z dne 1. 6. 2022 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 26. 10. 2021 priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 1.543,22 EUR na mesec od 14. 11. 2018 dalje. Tožnik je dopolnil 60 let in 5 mesecev starosti ter 40 let pokojninske dobe brez dokupa. Starostna pokojnina je bila odmerjena v višini 57,25 % pokojninske osnove. Zoper odločbo se ni pritožil ter je postala dokončna in pravnomočna.

8.Dne 28. 12. 2023 je tožnik vložil zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine, na način da se pri izračunu pokojnine upošteva odmerni odstotek kot velja za ženske. Predmet sodne presoje sta dokončna odločba z dne 12. 3. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 19. 1. 2024, s katero je zavrnjena zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine. Ugotovljeno je bilo, da pogoji za izdajo odločbe po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) niso izpolnjeni, ker je bila tožniku pokojnina izračunana v skladu s takrat veljavno zakonodajo in nadaljnje spremembe zakona ne predstavljajo pravne podlage za retroaktivno spremembo oz. razveljavitev že izdanih odločb.

9.V skladu s 158. členom Ustave je mogoče pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Bistvo pravnomočnosti je utrditev pravnega razmerja zaradi zaupanja v pravo kot dela načela pravne države. Gre za postopkovni institut pravnomočnosti, ki zaradi pravne varnosti na račun objektivne pravičnosti sanira pravno zmotne odločitve in napake postopka državnih institucij.

10.ZPIZ-2 v prvem odstavku 183. člena določa, da lahko dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala (t. i. neprava obnova postopka). Takšna odločba se lahko izda v roku deset let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic. Odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe (drugi in tretji odstavek).

11.Tako toženec kot sodišče prve stopnje sta določbo 183. člena ZPIZ-2 tolmačila na način, da je neprava obnova postopka dopustna tudi zaradi kršitev materialnega prava (enako tudi v sodbah Psp 16/2022 in VIII Ips 316/2016). Drugače izhaja iz stališča, izraženega k predlogu ZPIZ-2, in sicer, da je določba 183. člena ZPIZ-2 namenjena spremembi dokončne odločbe (le) zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja in s tem posledične kršitve materialnih določb zakona ali podzakonskega akta v škodo zavarovanca oz. uživalca pravic ali zavoda. Da določba 183. člena ZPIZ-2 dopušča ponovno odmero pokojnine le zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa tudi v drugih primerih, izhaja tudi iz ločenega mnenja ustavne sodnice.

Vrhovni sodnik dr. Erik Kerševan v ločenem mnenju (v zvezi z že navedeno sodbo X Ips 43/2024) meni, da razlogi, ki vodijo v uporabo izrednega pravnega sredstva, niso omejeni le na odločbe Sodišča EU in Ustavnega sodišča RS, ampak so relevantna tudi stališča Vrhovnega sodišča RS.

6

Po prvem odstavku 27. člena ZPIZ-2 zavarovanec (moški in ženska) pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe.

7

Na odločitev Ustavnega sodišča RS se je skliceval tudi Zagovornik načela enakosti pri oceni diskriminatornosti določbe 37. člena ZPIZ-2 (št. 050-10/2021/8 z dne 30. 3. 2021; https://zagovornik.si/wp-content/uploads/2022/05/Sklep_Razlika-v-odmernih-odstotkih-za-izracun-pokojnine-glede-na-spol-ni-diskriminacija.pdf).

8

V zvezi z zadevo Psp 16/2022 (ki se tudi nanaša na postopek po 183. členu ZPIZ-2) je Vrhovno sodišče RS predlog za dopustitev revizije zavrnilo (sklep št. VIII DoR 81/2022 z dne 15. 9. 2022); Ustavno sodišče RS (U-I-463/22, Up-1598/22 z dne 23. 4. 2024) ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 36. člena in 37. člena ZPIZ-2 pa je zavrglo.

9

UL L 6, 10. 1. 1979; Direktiva je bila v nacionalni predpis prenesena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ‑1G).

10

Ta izjema se ne uporablja za davčno olajšavo, ki ne pomeni dajatve socialne varnosti.

11

Država ni kršila načela nediskriminacije po 14. členu Konvencije.

12

Glej npr. odločbo št. U-I-150/94.

13

V združenih zadevah C-377/96 do C-384/96 z dne 30. 4. 1998 je Sodišče EU poudarilo, da je člen 7(1)(a) Direktive treba razlagati tako, da če je nacionalna zakonodaja ohranila različno upokojitveno starost za moške in ženske, je upravičena tudi, da različno izračuna višino pokojnine glede na spol.

14

Ur. l. RS, št. 75/19.

15

Ur. l. RS. št. 51/21.

16

Za polno pokojninsko dobo 40 let znaša 63,50 %.

17

Drugi odstavek 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS).

Zveza:

Konvencije, Deklaracije Resolucije

Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) - člen 6, 14

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta z dne 19. decembra 1978 o postopnem izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zadevah socialne varnosti - člen 7, 7/1, 7/1-a, 7/2

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22, 33, 50, 158

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (2012) - ZPIZ-2 - člen 27, 27/1, 27/4, 27/5, 36, 37, 183, 183/1

Zakon o sodiščih (1994) - ZS - člen 113a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.